Ko se danes sprehodimo po sežanskem Botaničnem vrtu ob vili Mirasasso, se zdi, kot da je ta speči lepotec komaj čakal, da ga obudijo in mu povrnejo nekdanji blišč in gosposkost, pa tudi spokojnost in čarobnost. Kakšna škoda bi bila, če mu ne bi dali priložnosti, da nas osvežen in urejen povabi pod mogočne cedre in jelke, med dišeče vrtnice, težke cvetove hortenzij, nežne magnolije, na peščene poti, s katerih spoštljivo občudujemo pravo naravno in kulturno zakladnico.
Potem ko so ga po nacionalizaciji leta 1948 sicer vzdrževali, a je zaradi gradnje železnice in ceste ter vandalizma utrpel tudi precej škode, zadnje leto spominja na ptiča feniksa, ki oznanja preporod in nas opominja, da je za tako izjemno zapuščino neprecenljive vrednosti treba skrbeti silno tenkočutno in odgovorno.
V 19. stoletju, ko je bila Sežana pomembna postojanka na poti Dunaj–Trst in je kmečki živelj s Krasa svoje preživetje močno podprl z vsakodnevno prodajo svojih pridelkov, izdelkov in storitev v Trstu, tržaška gosposka pa je zlasti ob koncih tedna in poleti hodila na izlete in tudi daljše počitnice na deželo, je na obrobju vedno bolj pomembnega središča zrastla imenitna zgradba. To je bilo davnega leta 1848, ko je priložnost za še bogatejše življenje v zaledju Trsta prepoznala premožna tržaška ladjarska rodbina grškega rodu Scaramangà.
Tam, kjer se svet zlagoma začne spuščati proti deželi terana, ob vznožju hriba Tabor, so kupili posest in na njej zgradili letno rezidenco vilo Mirasasso, ki se s svojim simbolnim imenom »občudovalec kamna« očarljivo nagiba k tržaškemu »občudovalcu morja«, gradu Miramare, pripoveduje vodja vrta Marjetka Kljun Terčon.
Ljubiteljski botanik
Prvi lastnik, Giovanni Scaramangà, je kasneje kupil še nekaj okoliških parcel in začel urejati vrt. Ker je bil navdušen ljubiteljski botanik, njegove ladje pa so plule po vsem svetu, je posadkam naročil, naj mu prinašajo semena in sadike, zlasti drevesne vrste. S pomočjo vrtnarjev (prvi znani glavni poklicni vrtnar je bil Viktor Škamperle) jih je skladno umeščal v premišljeno načrtovan vrt, zasnovan po zgledu tedanjih italijanskih meščanskih vrtov, pripoveduje sogovornica.
Umetelno nastajajoč vrt z renesančnimi značilnostmi, prepletom jas in rondojev, peščenih poti in ribnikov, s steklenim palmarijem, pergolami in uticami, sadovnjakom in trtami ter nenavadnimi drevesi je bil z visokim kamnitim zidom varno skrit pred pogledi radovednih mimoidočih.
Kljub majhni površini zbirka šteje približno 170 rastlinskih vrst, skupno skoraj 700 rastlin; zelo ponosni so na izjemen primerek mogočne sinje libanonske cedre (Cedrus libani ʹGlaucaʹ).
Posest je leta 1883 podedovala hčerka Mirtò, od nje pa leta 1927 njen sin Giovanni ml. in zanjo predano skrbel vse do nacionalizacije leta 1948. »Kot zadnji lastnik tega veleposestva, gospodar, ki je dajal kruh številnim, še danes živečim Sežancem, je v našem kraju pustil močan pečat. Po zapisih sodeč je tukajšnjo posest obujal le še v spominih. Živel je v vrvežu Trsta in neizmerno pogrešal svoj vrt in mir v njem.«
Potem ko je rodbina Scaramangà izgubila sežansko posest, so se vrata vrta odprla. »Vanj je lahko vstopil vsak, ki je do tistega trenutka o tem čudežu le slišal. Vrt je skupaj z vilo postal vojna postojanka, nato mestni park in skrivališče vandalov, leta 1957 pa je postal last občine, ki je njegovo upravljanje predala pravnim prednikom današnjega upravljavca (KSP Sežana).«
Namakalni sistem in jama
Vrt je sprva nastajal ob vznožju vile, sčasoma pa se je vedno bolj širil po posesti, ki je obsegala približno tri hektarje. »Do tedaj na Krasu nadvse zanimivih rastlin, prinesenih iz tujih krajev, kamor so plule Scaramangàjeve ladje, niso poznali. Mnogi so prvič videli cedre, jelke, magnolije, palme, aralije …«
Kako je mogoče, da so na skopi kraški zemlji lahko uspevale mediteranske rastline, listavci z Japonske in iz Severne Amerike, iglavci iz Azije in drugih delov Evrope, od katerih mnogi še vedno navdušujejo s svojo vitalnostjo? Za rodovitna tla in bujno rast so poskrbeli tudi z namakalnim sistemom (dva bazena sta še vedno v uporabi), nam skrivnost razkrije Marjetka Kljun Terčon.
Botanični vrt v Sežani je razdeljen na tri dele, formalnega, neformalnega in modernističnega. Starejši, ki je bil najprej urejen, se razprostira od vile Mirasasso do palmarija. V tem geometrijsko oblikovanem delu občudovanje vzbudijo zlasti mogočne cedre, eksotična drevesa, grmovnice, lepo oblikovani pušpanovi parterji, jase, ribnik in vodomet, pergole in rastlinjak.
Za rastlinjakom oziroma palmarijem urejen del vrta skoraj neopazno preide v večji, neformalni del, ki diha v bolj sproščenem, svobodnem krajinskem slogu. Tudi redni obiskovalci se radi prepustijo zapeljati številnim stezam in stezicam, ki čez prostrane jase, skozi borov gozd, nasad ceder in javorovo alejo vodijo do prijetnih, skorajda skrivnih kotičkov.
Pred gradnjo železnice in ceste proti Goriški leta 1948 sta se na najnižje ležečem delu vrta razprostirala sadovnjak, kjer so gojili sadne vrste iz južne Italije, in vinograd. Z železnico in cesto je vrt izgubil dobro tretjino površine – Scaramangàjev vinograd in sadovnjak, več eksotičnih dreves, umetno jamo (v njej naj bi bili pravi kapniki) in vse tri razgledne stolpe.
Dolgo zapuščen manjši del vrta na drugi strani tirov, dostopen preko mosta, je sežanska občina leta 2017 revitalizirala v modernističnem slogu, tako da danes skupna površina starega in obnovljenega dela vrta obsega dobra dva hektarja.
V rastlinjak v copatih
Za prezimovanje za temperaturo občutljivih rastlin je leta 1890 Giovannijeva hči Mirtò dala zgraditi rastlinjak – palmarij, ki je pomanjšana različica schönnbrunskega na Dunaju. S svojo stekleno kupolo v osrednjem delu in bočnima, pročelno zastekljenima ladjama, ter belo obarvano, z značilnimi vzorci prepleteno kovinsko konstrukcijo, v celoti ročno kovičeno, kar vabi v svojo bližino.
»V rastlinjaku že dolgo ni več dolgih belih zaves, ki so poleti krasile celotno stekleno površino in preprečevale vdiranje sončne svetlobe, prav tako tudi ne peči na drva za ogrevanje rastlinjaka pozimi. V njem ni več niti z belim peskom posutih poti, zaradi katerih so se morali Scaramangàjevi delavci pred vstopom preobuti v posebne copate.
V rastlinjaku iz leta 1890, ki je v celoti ročno kovičen, je danes mogoče občudovati izjemne primerke palm, aralij, fikusov, kaktusov in številnih drugih toploljubnih rastlin; nekatere so stare tudi 80 let.
Vsako pomlad so večino rastlin iz rastlinjaka za nekaj mesecev razporedili po vrtu, pomili stekla in jih po potrebi zamenjali z novimi, prebarvali zidove in železno konstrukcijo ter uredili peščene poti. Znano je namreč, da so bili bogati lastniki izjemno natančni in redoljubni, zaradi česar so morali delavci posebej previdno zalivati celo lončnice, da voda ne bi odplavila zemlje ter s tem umazala peska, sproti odstranjevati odmrle dele rastlin in vsak najmanjši plevel.«
Čeprav je danes precej drugače, se edini tovrstni rastlinjak na slovenskih tleh še vedno bohoti v svoji gosposki drži. Pod njegovo streho si lahko ogledamo palme, aralije, fikuse in nadvse zanimive primerke kaktusov ter številne druge rastline (nekatere so stare tudi 80 let), čedalje pogosteje pa v njem najdejo svoj drugi dom tiste, ki jih lastniki ne morejo več imeti doma. Ker je bil rastlinjak celovito urejen pred dobrimi 20 leti, je Občina Sežana v okviru razpisa Ministrstva za kulturo letos prijavila projekt za njegovo delno revitalizacijo (vrednost celotne prenove je približno pol milijona evrov), je o načrtih povedala Terčonova.
Butični vrt ni mestni park
V šestdesetih letih prejšnjega stoletja so posadili nove redke rastlinske vrste, ki so jih prinesli z Dunaja, Brionov in iz Italije. Po zaslugi vrtnarja Franca Vrtovca, ki se ga mnogi domačini še spominjajo, je nastala tudi manjša drevesnica, v kateri so gojili sadike eksotičnih rastlin tako za vzdrževanje vrta kot za prodajo. A v 70-tih letih 20. stoletja so drevesnico opustili. Vrt so sicer vzdrževali, a šele pred nekaj leti je doživel začetek preporoda z jasno zastavljeno vizijo.
Raj za dendrologe
Vrt je prava naravna učilnica. Kljub majhni površini zbirka šteje približno 170 različnih rastlinskih vrst, skupno skoraj 700 rastlin. Zelo ponosni so na izjemen primerek mogočne sinje libanonske cedre (Cedrus libani ʹGlaucaʹ) in na mnoge druge drevesne vrste. Ponaša se tudi s številnimi grmovnicami, med katerimi velja izpostaviti navadni pušpan (Buxus sempervirens), historično oblikovan v številne parterje in rondoje, nas opozori sogovornica.
Med sprehodom po vrtu, kjer se čas ustavi, vidimo še druge grmovnice, kot so balearski pušpan (Buxus balearica), navadna bodika (Ilex aquifolium), gola bodika (Ilex glabra), tanakov venčkar (Stephanadra tanakae), trilistni limonovec (Poncirus trifoliata) in še in še. V letih 2016 in 2017 so v sodelovanju z Društvom ljubiteljev vrtnic Slovenije že tako lepi zbirki vrtnic dodali 42 sort oziroma skoraj 400 sadik. Obogatili so še manjšo zbirko hortenzij.
Botanični vrt ob vili Mirasasso je zaradi izjemnih naravnih in kulturnih prvin razglašen za vrtno-arhitekturno dediščino (kot botanično-hortikulturni spomenik so ga prvič zavarovali leta 1949), naravno vrednoto državnega pomena, naravni spomenik lokalnega pomena, od lani pa tudi kulturni spomenik lokalnega pomena.
Obširnejši članek je bil objavljen v reviji Gea (junij 2019)
