Sredi oktobra objavljena študija Švicarje opozarja, da so njihovim zasneženim vrhovom šteta leta, če ne celo meseci. Samo v zadnjih petih letih so se njihovi znameniti ledeniki skrčili kar za desetino.
Če se bo trend globalnega segrevanja nadaljeval, bodo do konca stoletja ob večino ledenikov, saj glaciologi opozarjajo, da bo do takrat izginilo devet desetin od približno 4000 ledenikov v Alpah.
Rekordno visoka stopnja taljenja ledu
Sodeč po lanskem oktobru ni upanja, da bi se trend kaj kmalu obrnil. Letno poročilo o stanju ledenikov, ki ga je pri švicarski akademiji znanosti pripravila komisija za kriosfero, opozarja, da rezultati meritev na dvajsetih švicarskih ledenikih kažejo, da so stopnje taljenja ledu lani dosegle rekordno raven. Študija, ki so jo objavili sredi čedalje glasnejših globalnih alarmov glede podnebnih sprememb, ugotavlja tudi, da so intenzivni vročinski vali, ki so zajeli Švico med zadnjim poletjem, zatrli vse upe, da bo taljenje ledenikov po zaslugi pretekle zime z izjemno veliko snega manjše od običajnega.
Tako komisija v svojem poročilu navaja, da je bila snežna odeja na ledenikih aprila in maja lani kar za 20 do 40 odstotkov debelejša od običajne za ta čas. Na nekaterih mestih je bila snežna odeja celo v juniju debela do šest metrov. Toda samo med dvema tednoma intenzivne vročine konec junija in v začetku julija se je v švicarskih ledenikih stalilo toliko snega in ledu, kot znaša količina pitne vode, ki jo v Švici porabijo v celotnem letu.
Zaradi tega se je debelina snežne plasti hitro skrčila, močno taljenje ledenikov pa se je nadaljevalo vse do začetka septembra. »To pomeni, da smo v Švici v zadnjih 12 mesecih izgubili približno dva odstotka celotnega obsega ledenikov,« opozarja komisija v poročilu. In ne le to. Stopnja krčenja ledenikov je v zadnjih petih letih presegla deset odstotkov. »Gre torej za stopnjo upadanja, ki ga v časovni enoti, ki traja dalj kot stoletje, pred tem še nismo opazili!« avtorji študije sklepajo na podlagi meritev.
Triglavski ledenik, ki so ga pogosto po firnu imenovali tudi Zeleni sneg, in ledenik pod Skuto sta že pred nekaj leti izgubila temeljne lastnosti ledenikov.
Študija, ki opozarja na izjemen upad ledenikov v lanskem letu, je bila objavljena manj kot mesec dni po »pogrebnem pohodu« po gorskem grebenu v slovo ledeniku Pizol, enemu od več kot 500, ki so izginili iz švicarskih Alp od začetka 20. stoletja, in ne dolgo za tem, ko so glaciologi z znamenite tehnične univerze ETH v Zurichu objavili napoved, da bi do konca tega stoletja utegnilo izginiti do 90 odstotkov od približno 4000 ledenikov v Alpah – če nam ne bo uspelo zajeziti izpustov toplogrednih plinov.
Rekordni oktober zatrl upanje
Sodeč po lanskem oktobru ni upanja, da nam bo kaj kmalu uspelo obvladati izpuste toplogrednih plinov in obrniti trend segrevanja našega planeta. Po podatkih, ki jih je v prvih novembrskih dneh objavil sistem satelitskega monitoringa EU, je bil lanski oktober v svetovnem pogledu najbolj topel oktober, odkar obstajajo sistematične meritve temperatur v okolju.
Globalno so bile temperature letos oktobra za 0,69 stopinje Celzija višje od povprečnih v oktobru v obdobju od 1981 do 2010, in za stotinko stopinje Celzija višje od rekordno toplega oktobra 2015. Od predindustrijskega povprečja so bile povprečne temperature letošnjega oktobra višje za 1,2 stopinje Celzija, poroča Kopernikov servis za podnebne spremembe. Še bolj skrb vzbujajoče je, da sta bila rekordno topla tudi september in julij.
Med dvema tednoma intenzivne vročine konec junija in v začetku julija se je v švicarskih ledenikih stalilo toliko snega in ledu, kot znaša količina pitne vode, ki jo v Švici porabijo v celem letu.
Podatki EU kažejo, da so bile v lanskem oktobru temperature višje od povprečnih po skoraj vsej Evropi in znatno višje od povprečja na posameznih območjih na Arktiki, v vzhodnih predelih ZDA in Kanade, na Bližnjem vzhodu in v večini Severne Afrike in v Rusiji. Pod povprečjem pa so bile na zahodnih območjih ZDA in Kanade, v delih tropske Afrike in na Antarktiki. Kar 20 od zadnjih 22 let je bilo rekordno toplih, kažejo podatki Svetovne meteorološke organizacije.
Kakšen bo svet brez ledenikov
V zadnjem letu so tri posebna poročila Medvladnega panela ZN za podnebne spremembe (IPCC) podrobno predstavila, kakšne bodo posledice, če nam ne bo uspelo zajeziti globalnega segrevanja. Te se vrstijo od uničujočih vročinskih valov, poplav in neurij do dviga morske gladine.
Septembra so klimatologi predstavili tudi nove podnebne modele, ki kažejo, da toplogredni plini površino Zemlje segrevajo še bistveno hitreje, kot smo do zdaj mislili. Ti tudi napovedujejo, da bi povprečne temperature utegnile do leta 2100 poskočiti za 6,5 do 7 stopinj Celzija nad predindustrijsko ravnijo, če se bodo izpusti toplogrednih plinov nadaljevali kot do zdaj. Če bo realnost potrdila napovedi teh novih modelov, bodo današnji otroci ostareli v svetu, v katerem bo le še peščica ledenikov.
Časovno sovpadanje zmanjševanja ledenikov in izmerjenega povečanja atmosferskih toplogrednih plinov velja pri večini glaciologov in klimatologov za dokaz, da je glavni vzrok umikanja ledenikov v globalnem segrevanju. To umikanje je najbolj izrazito v gorskih verigah na srednjih zemljepisnih širinah. torej v Alpah, na Himalaji, v južnih Andih, v skalnem gorovju in v Kaskadnem območju, pa tudi na izoliranih gorskih vrhovih v tropskem pasu, kot je gora Kilimandžaro v Afriki.
Hitrejše umikanje ledenikov
Skrb vzbujajoče so tudi študije, ki kažejo, da se ledeniki v Alpah v zadnjem času veliko hitreje umikajo, kot so se pred nekaj desetletji. V članku, ki ga je pred desetimi leti objavila Univerza v Zurichu, je pregled ledenikov v Švici razkril, da se med 89 v raziskavo zajetimi ledeniki kar 76 ledenikov krči, 5 jih je nepremičnih, osem pa jih napreduje od mesta, kjer so bili leta 1973. Najbolj se je skrčil ledenik Trift, ki se je med letoma 2003 in 2005 umaknil kar za 350 metrov. Ledenik Grosser Aletsch je največji ledenik v Švici in ga geologi preučujejo vse od konca 19. stoletja. Od leta 1880 do leta 2009 se je umaknil na 2,8 km. Ta hitrost umika se je prav tako povečala po letu 1980, pri čemer se je 30 % ali 800 metrov skupnega umika zgodilo v zadnji petini časovnega obdobja.
Ledenik Morteratsch v Švici je imel eno najdaljših obdobij znanstvenih raziskav z letnimi meritvami dolžine ledenika, ki se je začelo leta 1878. Skupni umik med letoma 1878 in 1998 je bil dva kilometra, s povprečno letno stopnjo umika približno 17 metrov na leto. To dolgoročno povprečje je bilo v zadnjih letih občutno preseženo, ledenik pa se je v obdobju med letoma 1999 in 2005 umikal po 30 metrov na leto.
Podobno se je dogajalo v italijanskih Alpah. Leta 1980 se je tam umikala le tretjina ledenikov, do leta 1999 pa se je delež ledenikov, ki so se zmanjševali, povečal na 89 odstotkov. Leta 2005 je italijanska komisija za ledenike ugotovila, da se 123 ledenikov v Lombardiji umika. Naključna študija ledenika Sforzellina v italijanskih Alpah je pokazala, da je bila stopnja njegovega umika med letoma 2002 in 2006 precej večja kot v predhodnih 35 letih.
Za preučevanje ledenikov v alpskem območju Lombardije so raziskovalci primerjali niz zračnih in zemeljskih posnetkov, posnetih od leta 1950 do zgodnjega 21. stoletja. Analize posnetkov iz različnih časovnih obdobij razkrivajo, da se je med letoma 1954 in 2003 večina manjših ledenikov tam zmanjšala za polovico.
Zgovorna primerjava s sto let staro fotografijo
Leta 1919 je švicarski pilot in fotograf Walter Mittelholzer v dvokrilniku preletel Mont Blanc in fotografiral alpsko pokrajino pod njim. Točno 100 let pozneje so raziskovalci z Univerze v Dundeeju na Škotskem poustvarili njegove fotografije, da bi nazorno razkrili, kakšen je vpliv podnebnih sprememb na ledenike v gorah.
Avgusta 2019, natanko stoletje po poletu z dvokrilnikom, sta dr. Kieran Baxter in dr. Alice Watterson iz 3DVisLab na Duncan of Jordanstone College of Art and Design v okviru Univerze v Dundeeju letela nad masivom Mont Blanca, da bi ponovila tri Mittelholzerjeve fotografije ledenikov, posnete pred sto leti.
Enaka usoda tudi za naša dva ledenika
Nič bolje kot drugim ledenikom v Alpah se ne obeta ledenikoma, ali bolje rečeno, ostankoma ledenikov v Sloveniji. Triglavski ledenik, ki so ga pogosto po firnu imenovali tudi Zeleni sneg, in ledenik pod Skuto sta že pred nekaj leti izgubila temeljne lastnosti ledenikov. Nekoč obsežni Triglavski ledenik danes pokriva le še majhen del Triglavskih podov, zato lahko rečemo, da gre le še za njegov ostanek, saj pravega ledenika, ki bi se premikal in imel ledeniške razpoke, že dolgo ni več. Strokovnjaki z Geografskega inštituta Antona Melika pri ZRC SAZU opozarjajo, da se lahko zgodi, da že čez nekaj desetletij za njima ne bo niti sledu.
Slika: Spletna kamera je pritrjena na prizidek Triglavskega doma na Kredarici (2515 m). Zorni kot pogleda omogoča, poleg razgleda na ožje območje Triglavskega ledenika, tudi pogled od vzhoda proti vrhu Triglava (2864 m) in na bližnjo Glavo (2426 m), severno pod najvišjim slovenskim vrhom.
Na inštitutu že več kot 70 let nepretrgoma spremljajo spremembe na teh dveh pogojno imenovanih ledenikih. Gre za najdlje trajajoč in stalno potekajoč raziskovalni projekt v Sloveniji. Kaj so na teh dveh preostankih ledenikov opazili letos oziroma kaj se je z njima dogajalo v preteklih rekordno toplih mesecih?
Kot pojasnjujejo raziskovalci z omenjenega inštituta, je bilo tudi v naših Alpah taljenje ostankov ledenikov nekoliko hitrejše oziroma bolj intenzivno kot v zadnjem desetletju. K temu je prispevala tudi debelina snežne odeje, ki je bila lansko zimo, od novembra 2018 do aprila 2019 oziroma v času t. i. redilne dobe, za ledenike zelo skromna.
Najvišja sezonska višina snežne odeje, ki je bila resda dosežena šele v marcu, je bila za pol metra nižja od dolgoletnega povprečja. Svoje je prispeval še najtoplejši junij na Kredarici in marsikje po Sloveniji, ki je v slabih treh tednih pobral več kot tri metre snega na preostankih ledenikov. Ker je večina tega snega padla spomladi, sneg ni bil zbit, kot bi bil, če bi se nalagal celotno redilno dobo. Zato je hitro skopnel in si naši ledeni zaplati z njim nista mogli podaljšati obstoja.
Kakšen bo njun obstoj v prihodnjih letih, ni mogoče točno napovedati. A če se bo trend globalnega segrevanja še nadaljeval, verjetno v Julijskih Alpah še pred koncem stoletja ne bomo imeli več niti ostankov ledenikov.
Obširnejši članek je bil objavljen v reviji Gea (januar 2020)
