»Znan sem postal na račun Kitajske, in to zato, ker o Kitajcih v resnici nisem vedel nič!« je izjavil Sax Romer, avtor zgodb o dr. Fu Mančuju, arhetipskem kitajskem negativcu. Romani, ki so začeli izhajati leta 1913, so polni kitajskih stereotipov, ki jih je v knjigi s pomenljivim naslovom The Yellow Peril (Rumena nevarnost) pod drobnogled vzel britanski strokovnjak za popularno kulturo Christopher Frayling.
Ugotavlja, da se je protikitajska propaganda razcvetela zlasti konec 19. stoletja ter v začetku 20. stoletja, korenine rasnih predsodkov pa segajo še dlje v zgodovino – v čase mongolske invazije na Evropo v 13. stoletju.
Panika se širi hitreje kot virus
Med preštevanjem žrtev nove epidemije je ves svet zajela nemara še precej hujša bolezen – pandemija rasističnih in sovražnih občutkov do rumene rase, ki se kaže tako v splošni histeriji kot lažnih novicah. Omenjeni pojav je dosegel vrhunec, ko je v začetku februarja Kitajec v kitajski četrti Sydneyja na pločniku umrl zaradi srčnega napada, saj mu zaradi strahu pred okužbo s koronavirusom nihče ni hotel ponuditi prve pomoči, poroča Daily Telegraph.
Južnokorejski časopis Hankyoreh je objavil zgodbo o svoji državljanki, ki je v francoskem glavnem mestu doživela vrsto ponižanj. »Starejši gospod me je ozmerjal za ‘umazano Kitajko’, srednješolec mi je v obraz zabrusil, ‘naj se poberem domov’, za piko na i pa me je potem še brezdomec označil za ‘prostitutko’. Celo ko sem jim razložila, da sem Korejka, so mi zabrusili, da bi morali oditi vsi ‘azijati’. Tega sem se bala, a šele, ko kaj takega doživiš na lastni koži, začneš razumevati, kako težko je prenašati rasno sovraštvo. Bojim se obiskati mesta, kjer je veliko ljudi.«
Izgovor za kolonializem
Na francoski televizijski postaji BFM TV je Francoz azijskih korenin potožil, da se je fant na športnem stadionu v Parizu iz njega norčeval tako, da je kričal: »Prihaja koronavirus!«
Nemara je k povečanju ksenofobije prispeval tudi lokalni časopis Courrier Picard, kjer so fotografijo Kitajke v zaščitni maski pospremili z naslovom Rumena nevarnost?. Navkljub vprašaju so liberalno usmerjeni bralci v naslovu nemudoma prepoznali rasistično ideologijo iz začetka 20. stoletja, ki na piedestal postavlja tako imenovani »civilizirani« beli Zahod, ki ga domnevno ogrožajo »rumeni« prebivalci Orienta oziroma Vzhodne Azije.
Francoski orientalizem je »aziatskega Drugega« definiral za manj kot človeka, kar je skupaj z antikomunizmom vodilo v strašne zločine proti vietnamskim komunističnim gverilcem, ki so se v II. svetovni vojni borili proti Japonski in vichyjski Franciji, ki sta okupirali Vietnam. Protikomunistični francoski mediji so gverilce gibanja Viet Minh predstavljali kot rumeno hordo.
Vse od začetka kolonizacije leta 1858 so Francozi na Vietnam gledali kot na deželo, ki jo je mogoče v nedogled izkoriščati, tamkajšnji prebivalci pa so jim pomenili samo breme. Med prvo indokinsko vojno (1946–1954) so kolonialno vrnitev opravičevali kot obrambo Zahoda proti rumeni nevarnosti, kar je bil v tistem obdobju sinonim za Komunistično partijo Vietnama, v kateri so videli zgolj lutko rdeče Kitajske, ki se je v svoji komunistični zaroti odločila, da bo osvojila ves svet.
Upočasnitev rasti svetovnega gospodarstva?
Na skrb vzbujajoče povečanje odkrito rasističnih opazk v tradicionalnih medijih ter na družbenih omrežjih so številni Azijci odgovorili s heštegom #JeNeSuisPasUnVirus – »Nisem virus!«
Zaradi na videz neškodljivih memov, ki so z virusom povezali azijske trgovinske verige, kot je kitajski Miniso ali korejski Mumuso, podjetja v kitajski lasti doživljajo močan padec prometa. Zhang Ming, ekonomist na Kitajski akademiji za družbene vede, napoveduje, da utegne letna stopnja rasti Kitajske v prvi četrtini letošnjega leta pasti pod pet odstotkov, kar bi bil precejšen padec v primerjavi s 6-odstotno rastjo v prejšnjem četrtletju. Zaradi virusa napovedujejo upočasnitev rasti svetovnega gospodarstva.
O tem, kako iracionalen je pravzaprav strah množic, še najbolje govori bojazen pred pošiljkami iz Kitajske, kar je dodobra prizadelo spletno platformo AliExpress. Znanstveniki so sicer možnost prenosa okužbe s pošiljkami zreducirali na minimum.
Južnokorejski časopis Hankyoreh je objavil zgodbo o svoji državljanki, ki je v francoskem glavnem mestu doživela vrsto ponižanj. »Starejši gospod me je ozmerjal za umazano Kitajko, srednješolec mi je v obraz zabrusil, naj se poberem domov, za piko na i pa me je potem še brezdomec označil za prostitutko. Ko sem jim razložila, da sem Korejka, so mi zabrusili, da bi morali oditi vsi azijati.«
Proti paniki niso imune niti akademske ustanove, o čemer priča elitna kalifornijska univerza Berkeley, ki je na svojem družbenem omrežju objavila, »da je protikitajska histerija normalna reakcija«. Direktor rimskega konservatorija Santa Cecilia je študente iz Kitajske, Japonske in Koreje zaprosil, naj se vrnejo na predavanja šele, ko se bodo medicinski delavci prepričali, da v njihovih sobah ni virusov, podoben incident se je zgodil tudi na glasbenem inštitutu v italijanskem mestu Como. Britanski minister za zdravstvo Matt Hancock je vse, ki so v Veliko Britanijo prispeli iz Kitajske, pozval, naj se raje »samoizolirajo«, pa četudi nimajo simptomov bolezni.
Znotrajazijski rasizem
Do izraza je prišel tudi znotrajazijski rasizem. Z objavo heštega #ChineseDon’tComeToJapan, kar v prevodu pomeni: Kitajci, na Japonskem niste dobrodošli, so pri New York Timesu spomnili, da imajo prav na Japonskem največ predsodkov do Kitajcev.
Na Japonskem se je sinofobija razmahnila v času japonskega imperija, še zlasti po incidentu v Nagasakiju, ki so ga povzročili kitajski mornarji, ter prvi kitajsko-japonski vojni, ki se je razplamtela med kitajsko dinastijo Qing ter japonskim imperijem. Ta je vojno tudi dobil.
Med II. svetovno vojno sta tako Japonska kot nacistična Nemčija začeli etnične Kitajce preganjati tako v domovini kot na kitajskih ozemljih pod japonskim teritorialnim nadzorom. Po svoji grozovitosti izstopa masaker v Nankingu, takratni prestolnici Kitajske, kjer so med drugo kitajsko-japonsko vojno vojaki japonskega cesarstva pokončali med 300 do 600 tisoč kitajskih vojakov in civilistov in zverinsko posilili in ubili med 20 do 60 tisoč Kitajk. Pokol v Nankingu še danes ostaja glavni kamen spotike med Kitajsko in Japonsko.
Med letoma 1950 in 1980 je bilo močno protikitajsko vzdušje čutiti tudi v Koreji, še zlasti med korejsko vojno in kitajsko intervencija proti Južni Koreji. Tam, pa tudi v Vietnamu in celo v Honkgongu, so se na izbruh novega koronavirusa odzvali tako, da so na vhodih v trgovine in restavracije postavili table: »Oprostite, ne strežemo Kitajcem!« Prebivalcem Ljudske republike Kitajske so gostoljubje odrekli tudi tamkajšnji hoteli. Manjša veriga hongkonških barov je na Facebooku objavila, da so dobrodošli samo gostje, ki govorijo angleščino ali kantonščino, ne pa tudi mandarinščine, ki je uradni jezik celinske Kitajske in Tajvana.
Bojazni, povezane s kitajskim tehnološkim napredkom
Med hladno vojno je protikitajsko razpoloženje na Zahodu postalo stalnica, močno je bilo tudi v Sovjetski zvezi, pa četudi je šlo za dve komunistični državi. V pismu, ki je bilo objavljeno v disidentskem samizdatu, je na »kitajsko grožnjo« opozarjal celo disident Aleksander Solženicin.
Tudi v carski Rusiji so izpostavljali razkorak med belo in sveto Rusijo ter rumeno in pogansko Kitajsko, citirali so sinofobno poezijo Vladimirja Solovjova, aristokracija pa je zahtevala ukrepe proti azijski grožnji. Princ Sergej Nikolajevič Trubeckoj je carsko Rusijo in druge evropske monarhije pozival, da je treba s skupnimi močmi razdeliti Kitajsko in s tem končati grožnjo, ki jo pomeni za krščansko civilizacijo.
Ko je Evropejce svaril pred grožnjo z Vzhoda, je imel francoski orientalist in zgodovinar Ernest Renan v mislih tudi Rusijo, ki so jo na Zahodu šteli za bolj azijatsko kot evropsko, kar v nekaterih krogih izpostavljajo še danes in v določeni meri dejansko drži.
Po gospodarski reformi leta 1990, ki je Kitajsko izstrelila med globalne sile, se je kitajski ugled po eni strani večal, po drugi strani pa so se pojavile nove bojazni, ki so povezane zlasti z njenim tehnološkim napredkom. Kitajska je postala to, kar je bila pred tem Japonska – najbolj verjetno prizorišče visokotehnološke prihodnosti, pa tudi najbolj primerna lokacija za risanje temačnih futurističnih scenarijev.
Invazija, kot je še ni bilo
Zelo morbiden scenarij – v luči izolacije Kitajske zaradi virusa nekoliko spominja na aktualno dogajanje – je že leta 1910 spisal najbolj prevajani ameriški književnik Jack London. V pripovednem zgodovinskem eseju The Unparalleled Invasion (Invazija, kot je še ni bilo ), ki se dogaja med letoma 1976 in 1987, Kitajski pripiše težnjo osvojiti svet. Zahod se na grožnjo odzove tako, da Kitajsko napade z biološkim orožjem; črnimi kozami, rumeno mrzlico, kolero in kugo. Tiste Kitajce, ki jim uspe pobegniti iz okužene domovine, ubijejo zahodne vojske in mornarica, redke preživele pa na koncu pokončajo kaznovalni odredi, ki jih pošljejo v notranjost Kitajske. Gre za delo, v katerem je zahodni genocid nad Kitajci prikazan kot nekaj pozitivnega, saj je »rumeni živelj in rumeno populacijo« koristno nadomestiti z belopoltimi zahodnjaki, ki uresničujejo »demokratični ameriški program«.
Poleg Združenih držav Amerike je bila na Zahodu po sinofobiji seveda vodilna tudi Velika Britanija, kar je pod drobnogled vzel v uvodu omenjeni Christopher Frayling. Pravi, da se je vse skupaj začelo z dramatičnim preobratom od sinofilije, ki je bila značilna za evropsko razsvetljenstvo, do prezirljivega rasizma v poznem imperializmu 19. stoletja. Kot viktorijanskega literarnega arhitekta rumene nevarnosti izpostavi vsem znanega Charlesa Dickensa, ki je v svojih esejih in leposlovju nihal med odkritim norčevanjem iz »države rumene zlatenice«, po drugi strani pa se je bal »zahrbtne kitajske prisotnosti v Veliki Britaniji, ki bo pojedla srce britanskega imperija«.
Zlasti slikoviti so Dickensovi opisi kitajskih opijskih brlogov v delu The Mystery of Edwin Drood (Skrivnost Edwina Droda), ki je njegovo zadnje in nedokončano delo. Prav opij, ki so ga na Kitajsko seveda pripeljali Angleži, ter z njim povezane opijske vojne, je kitajsko cesarstvo spravil na kolena oziroma v polkolonialno odvisnost, ki je boleče zarezala v kitajsko samopodobo.
Daleč najbolj spretno je ideologijo rumene nevarnosti izkoriščal nemški cesar Viljem II., ki je z njeno pomočjo evropske cesarske hiše spodbujal k napadu, osvojitvi in kolonizaciji Kitajske. Strah pred vzhodnimi Azijci po mnenju profesorice Gine Marcheti sicer sega še precej globlje v zgodovino in ima svoje korenine v »srednjeveškem strahu pred Džingiskanom in mongolsko invazijo (1236–1291)«. Po njenem mnenju gre za mešanico »rasističnega terorja nad tujimi kulturami, spolnih tesnob ter bojazni, da bodo Zahod nadvladale neustavljive, temačne in okultistične sile z Vzhoda«.
Obširnejši članek je bil objavljen v reviji Gea (marec 2020)
