Moda jo je osrečevala, zanjo je bila kot igra, saj si ni želela odrasti. Mlade je naučila, naj oblačenje jemljejo za zabavo, in jih spodbujala, da izbirajo oblačila, ki jim bodo v zadovoljstvo. In čeprav se zdi, da oblačenje ni pomembna družbena kategorija, je res prav nasprotno.
Kot je govorila že Coco Chanel: »Moda ni nekaj, kar bi bilo samo v oblekah. Je nekaj, kar je v zraku. Je veter, ki piha na nov način, začutiš ga, kako prihaja, zavonjaš ga. Moda je na nebu, ulici, moda ima opraviti z idejami, načinom življenja, s tem, kar se dogaja.«
Šestdeseta so bila čas optimizma, obdobje gospodarske konjunkture in vzpona delavskega razreda, predvsem pa so bila obdobje, ko je eksplodirala kultura mladosti. Baby boom generacija si je želela novo življenje, ki bo drugačno, barvito in zanimivo, in moda je za to poskrbela. Ernestine Carter, vplivna modna novinarka v petdesetih in šestdesetih letih, je nekoč zapisala: »Malo je takšnih srečnežev, ki so rojeni ob pravem času, na pravem mestu in s pravim talentom. V nedavni modni zgodovini so imeli trije takšno srečo: Coco Chanel, Christian Dior in Mary Quant.« V londonskem muzeju Viktorije in Alberta je vse do 16. februarja 2020 na ogled razstava o njeni izjemni ustvarjalnosti.
Najbolj optimističen izum v modni zgodovini
Svoj prvi butik, ki mu je dala ime Bazaar, je Mary Quant skupaj z Alexandrom Plunket Greenom odprla leta 1955 na vogalu trga Markham Square in ulice King's Road v okrožju Chelsea v Londonu, kjer je živela. Pogosto ji pripisujejo, da je prav ona »izumila« revolucionarni mini, saj so v njenih kreacijah prevladovala kratka krila. Konec petdesetih in v začetku šestdesetih let je bila Mary Quant ena od dveh vrhunskih oblikovalk v Londonu, ki sta ponujali oblačila za mlade; druga je bila njena tekmica Kiki Byrne, ki je svoj butik odprla na ulici King's Road, nasproti njenega.
V modo je med drugim uvedla ovratnike z okroglimi »vogali«, s katerimi je popestrila obleke in puloverje, ženske nogavice živih barv, zabavne pajace za doma, pisane dežne plašče iz svetleče se plastike in hlače vseh vrst. Na vrh modnega sveta pa se je zavihtela ravno z mini krilom in vročimi (kratkimi) hlačkami. »Mini krilo je bilo najbolj samozavesten in optimističen modni izum v zgodovini, ki je pripovedoval zgodbo o tem, kako čudovito je življenje. Mini je izraz šestdesetih, obdobja ženske emancipacije, rokenrola in kontracepcije. To je bil začetek povsem novega obdobja v življenju žensk,« je Quantova dejala v nekem intervjuju leta 2012, ko se je ozirala na svojo imenitno kariero.
V resnici zasluga za razkritje ženskih nog nad koleni ne gre zgolj Mary Quant, temveč je bil to postopen proces. Začel se je že v začetku 20. stoletja, ko je krila začela rezati Coco Chanel, čeprav se tudi njej v zgodovini pripisuje mnogo preveč zaslug za 'osvobajanje' žensk. Obe modni oblikovalki sta pristavili zgolj svoj kamenček v mozaik družbenih sprememb, seveda najbolj svetlikajoč se in opazen.
Fotografije in ohranjeni kosi oblačil prikazujejo, da so se krila krajšala vse od druge svetovne vojne, v šestdesetih letih pa so postala tako kratka, da krajša niso več mogla biti. To je bil čas, ki ga je v modnih arhivih zaznamovala supermanekenka, ki jo svet pozna pod vzdevkom Twiggy, koščena lepotica z velikimi srnjimi očmi, ki jo je tabloid Daily Express leta 1966 razglasil za The Face, obraz leta, in celo britansko žensko leta.
S svojo anoreksično podobo je Twiggy precej prispevala k trendu zelo suhih manekenk, ki je ostal vse do danes, ter vzpostavila filozofijo globalnega hujšanja, ki pred letom 1966 sploh ni obstajala (dve svetovni vojni in slabe razmere so koščenost zagotavljale brez posebnega truda).
Osvobajanje žensk
Šestdeseta leta so bila obdobje, ki ga je zaznamovala generacija mladih. V svetovnih prestolnicah, kot je bil London, se je začel rojevati t. i. ulični slog, ki je z vzponom delavskega razreda pomenil širši kulturni premik k neformalnosti in novo definiranje družbenih norm. To je bila družba, ki je začela z velikim pompom obračati hrbet zastarelim viktorijanskim načelom in vzpostavljati svoja lastna pravila.
Čeprav je bilo delo Mary Quant na prvi pogled revolucionarno in je pomenilo prelom s starimi viktorijanskimi konvencijami in slogom, je kraljica njeno delo cenila in jo je že leta 1966 za njen prispevek k modi ovenčala z najvišjim državnim priznanjem.
Krepostna tradicionalna Anglija je umirala, rojevala se je generacija, ki je tako v obnašanju kot v oblačenju poskušala biti povsem drugačna od svojih staršev in starih staršev. V veliko oporo pri tem jim je bila rastoča industrija in globalni kulturni pojav pop art. Zastavo tega povsem novega gibanja je nosila glasba oziroma rokenrol, ki si je s svojo atraktivno podobo podredil tudi množična občila.
Mini krilo je bilo seveda kot nalašč za prelom s starimi običaji in navadami, saj so z rezanjem blaga spremembe v družbi izrazili dobesedno. Za povrhu je bilo zelo primerno za norenje v diskotekah oziroma za plesno manijo, ki jo je spodujal pop. In ne nazadnje, kot je dejal francoski kreator Pierre Cardin, minimalistična krila in obleke so bili nadvse primerni za sodobne ženske, ki hodijo v službo in vozijo avto, saj jih ne ovirajo.
Mini krilo se je sicer začelo rojevati že v začetku petdesetih, ko je španski kreator Balenciaga kreiral svojo znamenito preprosto vrečasto obleko brez pasu, ki se je končala nad koleni. Podobno je s svojo trapezasto linijo oblek za Dior leta 1959 poskušal že Yves Saint Laurent, dolžina njegovih oblek se je vrtela okrog kolena in ga na trenutke celo razkrila.
Elitni pariški modni oblikovalec André Courrèges je aprila 1964 dosegel veliko mednarodno pozornost s svojo kolekcijo kratkih kril. Marit Allen, modna novinarka in urednica vplivne rubrike Young Ideas pri britanski reviji Vogue, pa je bila trdno prepričana, da mini krila nista izumila niti Courrèges niti Quantova, temveč britanski modni oblikovalec John Bates, znan kot Jean Varon.
Mlada dekleta, kot je bila ona, in šolarke, ki si niso mogle privoščiti oblačil, ki so jih ponujale elitne pariške modne hiše, so se morale zanesti na lastno iznajdljivost in so si mini krila začele šivati same. In Mary Quant je bila pri komercializaciji tega »izuma« zagotovo med najbolj iznajdljivimi in podjetnimi. Menila je, da mora biti moda dostopna, namenjena množicam in ne zgolj eliti.
Istega leta, ko je Courrèges s svojo mini revolucijo prebudil modne piste v Franciji, je Mary Quant v Angliji lansirala cenejšo kolekcijo za množično potrošnjo, ki jo je imenovala Ginger Group.
Krajše, krajše ...
V šestdesetih letih so se ženske hotele zabavati, plesati, biti lepo oblečene, kar je bil prej privilegij bogatih in slavnih. Mini krilo pa si je lahko privoščila skoraj vsaka, saj zanj ni bilo treba veliko blaga, kar je bil v preteklih stoletjih velik strošek.
Quantova je kasneje dejala: »Mini krilo so si izmislila dekleta na King's Roadu. Oblikovala sem lahkotna, enostavna in mladostna oblačila, v katerih se je bilo mogoče premikati, teči in skakati, dolžino pa sem prilagodila želji vsake posamezne stranke. Sama sem nosila zelo kratka krila in stranke so mi govorile – krajše, krajše ...«
Za dekleta, ki so kupovala njena oblačila, je govorila, da so radovedna in ženstvena, vendar njihova ženstvenost ni povezana z videzom, temveč z obnašanjem. »Rade imajo, da jih kdo opazi, ker jih to zabava. Punce, ki nosijo mini, so živahne, pozitivne in imajo svoje mnenje,« je dejala.
Za dekleta, ki so kupovala njena oblačila, je Quantova govorila, da so radovedna in ženstvena, kar ni povezano z videzom, temveč z obnašanjem. »Rade imajo, da jih kdo opazi, ker jih to zabava. Punce, ki nosijo mini, so živahne, pozitivne in imajo svoje mnenje.«
Quantova je s svojo dekliško podobo veljala za pravo ambasadorko mini krila. Leta 1963 je postala prva Britanka, ki je dobila priznanje Dress of the Year (obleka leta). »Mary Quant je utelešala slog, ki je bil drugačen od ustaljenih norm in je pomenil, da najstnicam, kot sem bila jaz, ni bilo treba, da bi bile videti kot njihove mame,« se spominja Jenny Fenwick iz Sheffielda.
Obilo navdiha za svoje kreacije je našla v krojih dekliških šolskih uniform, ki jih je preoblikovala in okrasila z živimi barvami in vzorci. Krila, ki so sprva še pokrivala ali zgolj rahlo odkrivala kolena, so kasneje, proti koncu šestdesetih, postajala vedno krajša in krajša, tako da so imeli organizatorji razstave v muzeju Viktorije in Alberta težave najti originalna krila iz let 1964 in 1965, saj so dekleta v želji, da bi podaljšala življenjsko dobo svojih oblačil, robove kril proti koncu desetletja še skrajšala.
V kreiranju novih in novih oblačil je nadvse uživala, zavedajoč se, da s tem spreminja družbene običaje in dotlej veljavne spolne vloge. Za medije je bila s svojo avantgardno modo pravi magnet, kar je pripomoglo k širjenju njenega vpliva, saj so nenadoma tudi ženske v srednjih letih začele v svojo garderobo spuščati krajša krila. Za množično industrijsko produkcijo so bili enostavni kroji mini oblek kot nalašč, povpraševanje po njih je raslo tako v Veliki Britaniji kot v Evropi in Ameriki.
Termin mini krilo so v časopisih začeli uporabljati leta 1965, kar je bila okrajšava besede miniaturno, to pa so najprej uporabili za oznako avtomobila na treh kolesih iz leta 1930. Leta 1959 se je rodil še en mini, avto, ki ga je na trg lansiralo britansko avtomobilsko podjetje British Motor Corporation (BMC). In čeprav si Mary Quant ni izmislila mini krila, mu je dala ime – mini je bil namreč njen najljubši avtomobil (za to avtomobilsko znamko je leta 1988 oblikovala tudi notranjost), ki je kot nalašč za poimenovanje kratkega krila.
Udobna oblačila za doma
Quantova je za svoje kreacije uporabila vse materiale, ki so bili tedaj na voljo, od klasičnih angleških volnenih mešanic do elastičnega džersija, mešanice iz bombaža, volne ali sintetičnih tkanin. Ustvarila je na tisoče modelov v različnih barvnih kombinacijah in vzorcih iz džersija, blaga, ki je v modo prinesel resnično revolucijo in ga je izkoristila v polni meri.
Kratkemu krilu je dodala žabe, elastične ženske nogavice, ki so nadomestile klasične nogavice, ki so se pritrjevale s podvezicami, v nešteto barvah in vzorcih (izdelovala jih je skupaj s podjetjem Nylon Hosiery Company v lasti indijskih emigrantov). In čeprav ni izumila ženskih modnih nogavic, je bila prav Quantova s svojo modo kratkih oblekic razlog, da so jih ženske začele nositi, saj bi pri tako kratkih krilih sicer hodile okrog z golimi nogami.
Poleg oblek in ženskih modnih nogavic je kreirala tudi hlače, ki so že več kot 50 let bistveni del ženske garderobe. Mary Quant je bila med prvimi oblikovalci, ki so promovirali hlače in hlačne kostime kot modna ženska oblačila. V modi je bila izjemno univerzalna, prva v Veliki Britaniji je denimo začela kreirati ležernejša oblačila iz džersija za doma. Koncept je leta 1965 prinesla iz Amerike ter ga zelo uspešno razširila v domovini, čeprav je to pomenilo precejšnjo spremembo v miselnosti britanske javnosti, saj je dotlej veljalo, da je ena obleka dovolj za ves dan.
Eksperimentiranje z domačimi oblačili je kasneje omogočilo t. i. trend one size, univerzalno velikost, ter serijo udobnih, prevelikih oblačil. S kolekcijo oblačil za dom se je zelo zabavala, oblikovala je pisane pajace, ki so jo spominjali na oblačila iz otroštva. Vedno si je želela, da bi bila svobodna, da ji ne bi bilo treba odrasti in se spopasti z omejitvami in pravili odraslega življenja, in to ji je odlično uspelo.
Dama velikega križa
Čeprav je bilo delo Mary Quant na prvi pogled revolucionarno in je pomenilo prelom s starimi viktorijanskimi konvencijami in slogom, je kraljica njeno delo cenila in jo je že leta 1966 za njen prispevek k modi ovenčala z najvišjim državnim priznanjem OBE (Order of the British Empire), redom britanskega imperija za zasluge za narod.
Britansko modo je spravila na zemljevid sveta in London je prav po njeni zaslugi stopil ob bok Parizu in Milanu in postal modna prestolnica. V Buckinghamsko palačo je prišla v volneni mini obleki bež barve z modro obrobo.
Leta 1966 je napisala svojo prvo avtobiografijo Quant by Quant, leta 2011 pa drugo Mary Quant: Autobiography. Kraljici je bila za njeno podporo vse življenje hvaležna, pred tremi leti je v intervjuju za časopis The Guardian na vprašanje, katerega od še živih ljudi najbolj občuduje, dejala, da je to kraljica Elizabeta, ker v svojem življenju ni naredila ničesar narobe.
Čeprav je bilo mini krilo za starejšo generacijo v šestdesetih letih pravi kulturni šok, ga je mlajša z navdušenjem sprejela za svojega, prav tako kot kasneje midi in maxi. Mini je ostal mednarodni simbol londonskega mladostnega imidža in osvoboditve žensk, čeprav so ga nekateri pozneje povezovali z izrazito seksualnimi stereotipi.
Leta 1990 je Mary Quant prejela priznanje britanskega združenja za modo (British Fashion Council), leta 2012 pa jo je pop umetnik Peter Blake uvrstil na svoj seznam britanskih kulturnih ikon. Leta 2015 je prejela najvišje priznanje reda britanskega imperija dama velikega križa, s tem pa tudi plemiški naziv dame (dama).
Članek je bil objavljen v reviji Gea (september 2019)
