Gledali smo idilične podobe labodov in delfinov, ki da se vračajo v znamenite, a v zadnjih desetletjih vse bolj onesnažene beneške kanale. Slone, ki dirjajo skozi kitajske vasi, kjer da so po naključju popili koruzno vino in nato vinjeni nemočno obležali na čajnih poljih.
To sta bili le dve najbolj odmevni in navdihujoči novici, ki sta obenem s poplavo tragičnih, ki jih že tedne prinaša epidemija koronavirusa, zaokrožili po svetovnih omrežjih ter medijih. A sta se hitro izkazali za lažni oziroma za fake news.
Po drugi strani pa satelitski posnetki ne lažejo. Ti so razkrili občuten upad stopnje onesnaženja v času najhujše epidemije nad mestom Vuhan, žariščem izbruha koronavirusa, in celotno provinco Hubej na vzhodu Kitajske. V začetku marca je bilo podoben pojav opaziti nad industrijsko severno Italijo, v naslednjih dneh in tednih pa nad velikim delom Evrope, ki je to pomlad zaradi epidemije bolezni covid-19 – še pred nekaj tedni popolnoma nepredstavljivo – povsem obstala.
Lahko koronavirus reši naš planet? Ali pa na drugi strani – se nam narava s koronavirusom maščuje za naše brezbrižno ravnanje? To sta le dve od vprašanj, ki se nam zastavljajo v dneh, ko razmišljamo, kakšne bodo posledice t. i. koronakrize na okolje.
Po besedah klimatologinje doktorice Lučke Kajfež Bogataj ne drži ne eno ne drugo. »Narava se nam ne more maščevati, drug drugemu se maščujemo le ljudje oziroma se nam maščuje naše lastno, brezbrižno in nespametno ravnanje. Znanstveniki že leta opozarjamo, da tako, kot živimo zdaj, ne gre in ne bo šlo več naprej. Pariški podnebni sporazum iz leta 2016 je predvideval točno to, kar je zdaj povzročila pandemija. Seveda ne tako drastično, da se čez noč ugaša vsa proizvodnja, da se ustavi letalski in večina drugega prometa, ampak da se vse omenjeno res zmanjša na minimum. A ne za nekaj tednov oziroma mesecev, kot bo to verjetno v tokratnem primeru, ampak za vedno,« je jasna klimatologinja.
Onesnaženost zraka in celotnega okolja ter s tem povezane podnebne spremembe so ena od najbolj zastrašujočih posledic skokovitega industrijskega oz. gospodarskega razvoja sveta ter povečanja prebivalcev našega planeta. Za posledicami onesnaževanja vsako leto, takšne so ocene Svetovne zdravstvene organizacije, umre okoli pet milijonov ljudi, po nekaterih drugih raziskavah so številke še za milijon ali dva večje.
Onesnaženemu zraku se ne moremo izogniti
Nemški strokovnjaki z Univerzitetnega medicinskega centra v Mainzu so v eni zadnjih in obsežnejših raziskav šokirali s podatkom, da zaradi onesnaženega okolja vsako leto po svetu umre kar devet milijonov ljudi, največ na Kitajskem, v Indiji, Bangladešu, Rusiji, Indoneziji, Nigeriji, Braziliji ter tudi v razvitih in bogatih Združenih državah Amerike.
V Evropi po podatkih nemških znanstvenikov za posledicami onesnaženega okolja vsako leto umre več kot 800.000 Evropejcev. To je več kot denimo za posledicami kajenja. Če se kajenju lahko v večini izognemo, se onesnaženemu zraku praktično ne moremo. Tako kot se ni mogoče povsem obvarovati virusov, ki krožijo, in bolezni, ki se prenašajo med nami.
»Če ugasnemo avtomobile in zapremo tovarne, je zrak na tem območju v enem tednu skorajda kot nov. Podobno je z rekami, če vanje prenehamo spuščati odplake. Podnebne spremembe pa so nastajale dolga desetletja, zato jih je nemogoče odpraviti v tednu ali mesecu.«
Večina držav in vlad, ki so se znašle v primežu izjemno nalezljivega in do letos nepoznanega virusa SARS-CoV-2, si zelo prizadeva prav za to – z najstrožjimi ukrepi zajeziti širjenje pandemije. V ta namen je življenje najprej v delih Kitajske, Južne Koreje ter delih vzhodne Azije, nato v Italiji, kmalu za tem v Sloveniji in drugod po Evropi, nekaj dni kasneje pa tudi v ZDA, v milijardni Indiji, bolj ali manj pa tudi v več drugih azijskih državah ter delih Latinske Amerike povsem obstalo.
Hkrati z novicami o visokem davku, ki ga bomo še leta plačevali zaradi izbruha te nove bolezni, so medije preplavile novice o tem, kako medtem, ko človek trpi, narava cveti. Kako se je izboljšala kakovost zraka v mestih, kako se je izboljšalo stanje rek, kako se vanje vrača življenje, kako si je narava v le nekaj tednih čudežno opomogla.
Iz New Yorka so denimo poročali, da je stopnja onesnaženosti v opustelem mestu v primerjavi z enakim obdobjem lani manjša kar za polovico, izpusti toplogrednih plinov na Kitajskem naj bi se v začetku leta zmanjšali za četrtino, odstotek dni, v katerih so kakovost zraka v več kot 300 mestih po Kitajski lahko ocenili kot dobro, se je v primerjavi s preteklimi leti dvignil za več kot deset odstotkov.
Satelitski posnetki
Podobne ugotovitve so razkrili tudi satelitski posnetki Evropske vesoljske agencije oziroma njenega satelita Sentinel-5P, ki so v primerjavi z enakim obdobjem lani pokazali občutno manjše količine dušikovega dioksida (NO2) v mestih in industrijskih predelih Evrope in Azije.
Vrednosti dušikovega dioksida v vzhodni in osrednji Kitajski so padle za tretjino, nad severnim delom Italije, epicentrom bolezni na stari celini, pa celo za več kot 40 odstotkov.
Je torej okolje zaradi pandemije na poti okrevanja? Doktorica Lučka Kajfež Bogataj nas hitro postavi na realna tla. »To, kar zdaj lahko prebiramo, kako si je okolje opomoglo, kako je narava spet vzcvetela in zadihala, morda res velja, a le za posamezno lokalno okolje, sicer pa nikakor ne. Ko govorimo o okoljskih problemih, moramo namreč ločiti lokalne od globalnih. Lokalni so bili vselej rešljivi v kratkem času, globalni žal ne. Če človek ugasne avtomobile in zapre tovarne, je zrak na tem območju v enem tednu skorajda kot nov. Podobno je z rekami; če onesnaženih snovi in odplak ne spuščamo več vanje, zelo hitro spet postanejo čiste in bistre, v njih s prostim očesom spet vidimo ribe. Medtem pa je zgodba pri podnebnih spremembah in spremembah v biodiverziteti oz. biotski raznovrstnosti povsem drugačna. Te spremembe so nastajale dolga desetletja, nekatere celo že več stoletij in nemogoče jih je odpraviti v tednu ali mesecu,« je jasna znanstvenica.
Obširnejši članek je bil objavljen v reviji Gea (maj 2020)
