Osrednjega piranskega trga, ki po njem nosi ime, si brez njega in njegove rojstne hiše najbrž ne more predstavljati prav nihče. Seveda govorimo o Giuseppeju Tartiniju, enem od največjih violinistov svoje dobe in vseh časov, ki se je v Piranu rodil leta 1692, umrl pa leta 1770 v Padovi.
A kako dobro pravzaprav poznamo tega velikega skladatelja, izvirnega glasbenega teoretika in violinista, ki je v svojem obsežnem opusu zapustil okrog 130 koncertov in več kot 170 sonat, med katerimi je tudi Vražji trilček, njegovo najslavnejše delo? Mogoče je letošnje Tartinijevo leto, ki so ga v Piranu oblikovali ob 250. obletnici smrti slovitega meščana, naravnost odlična priložnost, da še nekoliko bolje spoznamo tega vsestranskega glasbenega umetnika.
Giuseppe Tartini se je rodil v Piranu 8. aprila 1692. Oče Gian Antonio je bil po rodu iz Firenc, v Piran je najverjetneje prišel zaradi trgovanja, kasneje pa se je zaposlil kot javni pisar za odkup soli. Mati Caterina Zangrando je bila potomka ene najstarejših plemiških družin v Piranu. Mali Giuseppe je prvo (glasbeno) znanje nabiral v oratoriju očetov Filipinov v Piranu, kasneje pa so ga vpisali v Collegio dei padri delle scuole Pie v Kopru. Verjetno je obiskoval tudi piransko akademijo I virtuosi, ki je združevala vse izobražene piranske meščane, da so na svojih srečanjih razpravljali o glasbi, umetnosti in literaturi. Šolanje je nadaljeval v koprskem kolegiju. Oče je želel, da bi se posvetil duhovniškemu poklicu, a sina je nemirna narava gnala drugam. Študij je nadaljeval na pravni fakulteti v Padovi. Po nevšečnostih zaradi poroke s škofovo nečakinjo je moral Padovo zapustiti. Zatekel se je v Assisi in v tamkajšnjem samostanu intenzivno študiral violino in osnove kompozicije. V tem času se je ukvarjal tudi z raziskovanjem akustičnih zakonitosti. Biografski podatki za nadaljnja leta so skopi: znano je, da je igral v raznih gledaliških orkestrih in nastopal kot solist, svojo violinsko igro pa je izboljševal tudi v Anconi, kjer je študiral dve leti.
Ko se ti v snu prikaže sam vrag …
Leta 1721 so ga povabili na mesto prvega violinista in koncertnega mojstra v baziliki svetega Antona v Padovi. Imenovan je bil brez predhodne avdicije, kar priča o velikem slovesu, ki ga je užival kot virtuoz. Po krajšem bivanju v Pragi je na vrhuncu svojih ustvarjalnih moči deloval predvsem v Padovi, kjer je zopet prevzel vodstvo glasbene kapele v stolnici. Leta 1728 je ustanovil slovito violinsko šolo La scuola delle nazioni. Učenci so vanjo prihajali z raznih koncev Evrope, zato se je Tartinija prijel vzdevek Il maestro delle nazioni (glasbeni mojster narodov). Do svoje smrti leta 1770 v Padovi – kjer je v cerkvi svete Katarine tudi pokopan, na pročelju cerkve pa je vzidana spominska plošča – je Tartini ustvaril obsežen opus, v katerem je okrog 130 koncertov in več kot 170 sonat za violino.
Ali mogoče veste, kako je nastalo njegovo najslavnejše delo, sonata Vražji trilček? Legenda pripoveduje, da se mu je v snu prikazal sam vrag, ki je igral na violino. Takoj ko se je prebudil, je melodijo zapisal. Tako naj bi nastala ena najbolj znanih in najbolj zahtevnih evropskih skladb za violino … Zaradi pogoste uporabe okraskov in vseh vrst trilčkov Tartinija uvrščajo med rokokojske skladatelje.
A da bi njegovo življenje in delo spoznali podrobneje, velja potrkati na vrata Pomorskega muzeja Sergej Mašera v Piranu in povprašati po kustosinji Duški Žitko, ki je o Giuseppeju Tartiniju objavila že dve knjigi. Prva nosi ime Tartini 1692–1770 in je izšla v treh jezikovnih različicah (slovenski, italijanski in angleški), druga, El Tartini in piassa, Zgodba o spomeniku, pa je trojezična publikacija. Obe sta plod dolgoletnega dela, saj se z najslavnejšim Pirančanom in njegovo dediščino Žitkova ukvarja, odkar se je zaposlila v muzeju.
Brezplačno je poučeval nadarjene revne učence
V knjigi Tartini 1692–1770 je Žitkova predstavila Tartinijevo veličino in njegovo delovanje na različnih področjih, ki jih proučujejo violinski virtuozi, glasbeniki, glasbeni teoretiki, pedagogi, muzikologi, pa tudi matematiki in drugi strokovnjaki po vsem svetu. »Sicer opisujem njegovo življenjsko pot, ki si jo je v veliki meri začrtal sam, s svojo močno in uporno naravo, ko se je uprl staršem, kar je bilo v 18. stoletju zaradi strogih družbenih pravil zelo redko. Fascinirajo me tudi njegove intimne in življenjsko pomembne odločitve; osemnajstleten se je v Padovi poročil s svojo izbranko Elizabetto Premazore, zapustil je padovansko univerzo ter se posvetil svoji vseživljenjski neizmerni ljubezni do glasbe in violine, ki ga je, seveda ne brez velikega truda in odrekanja, privedla do vrhunske virtuoznosti, obsežnega opusa sonat in koncertov predvsem za violino, do najodličnejše mednarodne šole, izjemnih pedagoških uspehov ter odkritij na področju glasbene teorije, tretjega zvoka in ne nazadnje do razvoja violinskega loka,« o svoji knjigi pravi sogovornica.
Kot zanimivost pove, da je Tartini vse življenje prijateljeval s patroma, organistom in pedagogom Bohuslavom Černohorskim in čelistom Antonijem Vandinijem, s katerima je potoval v Prago, na svojo edino pot v tujino, čeprav so ga neprestano vabili v vse evropske prestolnice. »Giuseppe Tartini je bil po eni strani izjemno napreden, osvobojen družbenih spon, v mladosti iskriv, velik športnik, nadarjen sabljač, očitno pa tudi globoko veren, kar dokazuje opus sakralnih vokalnih del, ki ga je ustvaril v zadnjem življenjskem obdobju, ko zaradi bolezni ni mogel več igrati violine,« ugotavlja Duška Žitko. Po njenih besedah Tartinija materialno bogastvo ni zanimalo, saj je znano, da je nadarjene revne učence velikodušno poučeval brezplačno. Kljub temu je svojim sorodnikom v Piranu dokazoval svoje finančne prihodke in porabo. Tartinijev rokopis stroškov in prejemkov, tako kot vse pisne dokumente Tartinijeve zapuščine, hrani piranska enota Pokrajinskega arhiva Koper.
Legenda pripoveduje, da se mu je v snu prikazal sam vrag, ki je igral na violino. Takoj ko se je prebudil, je melodijo zapisal. Tako naj bi nastal Vražji trilček, ena najbolj znanih in najbolj zahtevnih evropskih skladb za violino …
Žitkova se je v omenjeni knjigi dotaknila tudi Tartinijeve zapuščine v Piranu, v kateri je najdragocenejši eksponat zagotovo Tartinijeva violina. »Gre za vrhunski baročni instrument s skrivnostno zgodbo, ki sem jo raziskala s pomočjo ohranjenih pisnih virov in v sodelovanju z njenim dolgoletnim skrbnikom in restavratorjem Vilimom Demšarjem, goslarjem, ki se je od nas poslovil v času pisanja knjige. Sprva je za violino skrbel z očetom Blažem, skupaj sta nasledila goslarja Maksimilijana Skalarja, ki mu je prvi muzejski ravnatelj dr. Miroslav Pahor zaupal restavriranje instrumenta, na katerega so bili stari Pirančani tako navezani, da so ga med drugo svetovno vojno skrili v prostoru pod stopniščem piranske mestne hiše, kjer je zaradi vlage razpadel na sestavne dele,« opisuje.
Po njenih navedbah naj bi Tartinijeva violina nastala med letoma 1715 in 1725, in sicer v goslarski delavnici Nicolòja Amatija (Nicolòja Marchionija) iz Bologne. V tehnološko sodobni knjigi izpod njenega peresa tako zazveni prefinjeni zvok Tartinijeve violine; prisluhniti je mogoče najbolj znani Tartinijevi sonati, Vražjemu trilčku, si ogledati animirane ilustracije Jamesa Marshala Tartinijeve sanje, zasnovali pa so tudi 3D-ogled violine. In to še ni vse: knjiga prinaša tudi seznam violinistov, ki so že imeli priložnost igrati na ta izjemni instrument.
Kdo je ustvaril Tartinijev spomenik v Piranu?
Druga knjiga Duške Žitko že v naslovu prinaša veseli vzklik piranskih meščanov, El Tartini in piassa, ko so po dolgih letih pričakovanja končno dočakali odkritje Tartinijevega spomenika. Zgodba bralca popelje v čas narodnega prebujenja, ko so si tudi piranski intelektualci zamislili postavitev monumentalnega javnega obeležja svojemu največjemu rojaku, ustanovili pripravljalni odbor, organizirali zbiranje sredstev, izbrali že uveljavljenega beneškega kiparja, se ukvarjali s številnimi zapleti, kot je zasutje mandrača, pa z izborom lokacije za spomenik in pripravami slovesne celodnevne prireditve dogodkov ob odkritju spomenika 2. avgusta 1896. »Tudi ta publikacija je skupek raziskav, ki sem jih namenila avtorju kiparskega dela, slavnemu kiparju Antoniu Dal Zottu, profesorju na beneški akademiji, o katerem je bilo do devetdesetih let, ne le pri nas, pač pa tudi v Italiji, bolj malo znanega.«
Obširnejši članek je bil objavljen v reviji Gea (avgust 2020)
