Tango ne bi obstajal brez ulic in sončnih zahodov Buenos Airesa, je napisal Jorge Luis Borges, eden najbolj znanih argentinskih pisateljev. Argentinsko glavno mesto je tudi svetovna prestolnica tanga, ki v nasprotju s splošnim prepričanjem ni samo južnoameriški ples, pač pa bogata tradicija poezije, petja in glasbe.
»Požvižgavanje starih tango melodij o melanholičnih usodah prihajanja in odhajanja je zame osebno eden od številnih načinov, da se počutim, kot da sem še vedno v Buenos Airesu,« je zapisal Julio Cortázar, argentinski pisatelj, ki je emigriral v Pariz, kjer je »ples žalosti« doživel kot enega od svojih vrhuncev.
Za tango so značilni strast, čutnost, nostalgija, melanholija, pa tudi žalost oziroma tristeza, ki se je v ta ples prikradla v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. »Tango je žalostna misel, ki pleše,« pravi José Gobello, strokovnjak za t. i. lunfardo, žargon tanga.
Tango je precej spontana in zelo priljubljena umetniška zvrst, ki se neprestano spreminja in razvija in je konec 18. stoletja nastala v revnih priseljenskih delih Buenos Airesa. Najprej je morala osvojiti Pariz, da je v domovini postala nacionalni žanr, za preostali svet pa močan simbol argentinske kulture.
Tango še danes navdihuje umetnike iz vsega sveta, tudi slovenske; čutni argentinski ples je rdeča nit romana Coco Dias ali Zlata vrata izpod peresa v Franciji živeče slovenske pisateljice Brine Švigelj Merat, v svet strastnih plesnih objemov pa nas popelje tudi film Vaje v objemu režiserja Metoda Pevca, če se omejimo samo na slovenske ustvarjalce.
K utrditvi tanga na svetovnem parketu je veliko prispeval igralec Rudolph Valentino, ki je v kultnem filmu Štirje jezdeci apokalipse tango odplesal oblečen v usnje ter z nageljnom v ustih in bičem v roki, kar je najbolj znan filmski prizor v zgodovini argentinskega tanga.
»Tango lahko primerjamo samo z nekaterimi vrstami francoskega šansona. Gre za najboljšo stvar, ki jo je Argentina dala svetu, za edino glasbo, s katero se lahko stoodstotno poistovetim, saj me pripelje bližje k mojim španskim, ruskim, poljskim in judovskim koreninam. Po zaslugi tanga lahko bolje razumem konflikte z identiteto, ki mučijo Argentino,« je dejal Ignacio Varčauski, ki je svojo poklicno pot posvetil ohranjanju zapuščine tanga.
Priseljenski talilni lonec
UNESCO je pred natanko desetimi leti tango uvrstil med svetovno kulturno dediščino. Naj »simbolni svet« latinskoameriške kulturne tradicije uvrstijo med svetovne kulturne zaklade, ki jih je treba ohranjati za prihodnje generacije, sta skupno prošnjo nanj naslovila Argentina in sosednji Urugvaj. Prvi strastni plesni koraki so namreč nastajali tudi v delavskih predelih urugvajskega glavnega mesta Montevidea.
Tango je neločljivo povezan s talilnim loncem ob ustju rek Urugvaj in Paraná, v katerem so se v drugi polovici 19. stoletja znašle različne priseljenske skupnosti. Doma je torej na širšem območju t. i. Rio de la Plate oziroma »reke srebra«, kjer poteka meja med Urugvajem in Argentino.
»V tem talilnem loncu evropskih priseljencev, potomcev afriških sužnjev ter domorodcev, ki so bili znani kot kreoli, so se združili številni običaji, prepričanja in obredi, iz katerih je nastala posebna kulturna identiteta, v kateri glasba, poezija in ples tango sodijo med najbolj prepoznavne elemente,« so pri UNESCU utemeljili svojo odločitev.
O nastanku priljubljenega partnerskega, družabnega in čutnega plesa obstajata dve prevladujoči teoriji, po eni od njiju se je ples, ki ga zdaj povezujemo z glamurjem, elegantnimi ženskimi oblekami in moškimi suknjiči, najprej pojavil v javnih hišah Buenos Airesa in Montevidea, kamor so radi zahajali emigranti iz Evrope in Afrike. Ples, ki je zaradi seksualnega naboja užival slab sloves, naj bi izražal odnos med prostitutko in njenim zvodnikom, zato je v družbi obveljal za obscenega.
Gejevske korenine?
Po drugi od teorij naj bi tango, čigar korenine segajo v leto 1870, v njegovi izvorni obliki plesala moška, zato nekateri pravijo, da ima pravzaprav gejevske korenine. »V bordelih so ženske večino časa ležale, to niso bila mesta za druženje, ples, klavir in lepe obleke,« pravi Julie Taylor, profesorica antropologije na ameriški univerzi Rice. Tudi po prepričanju njenega kolega Daniela Trennerja s kolidža Mt. Holyoke in kolidža Smith v Massachusettsu so prvi tango koraki – tudi klasični tango obrat, znan kot giro – nastajali med plesom dveh moških, ki sta skupaj vadila, da bi lahko na družabnih plesnih dogodkih, t. i. milongah, s svojim plesnim znanjem očarala lepo žensko.
V Argentini so takrat prevladovali moški, saj so družine s trebuhom za kruhom v svet pošiljale zlasti svoje sinove. Tango se je rojeval v moških spalnih naseljih ter celo na gradbiščih. »Precej več je bilo mladih moških kot žensk, ki so se srečevali predvsem na milongah, kjer je vladala ostra konkurenca. Če nisi znal plesati, nisi imel šans. Moški so zato drug z drugim vadili polko in valček. Mirno lahko rečemo, da je tango pravzaprav moški fantazijski ples,« je prepričan Trenner. Po njegovem mnenju praksa, ko moški v plesu vodi žensko, ki prevladuje tudi danes, nima ničesar skupnega s tradicijo. »Če želiš vstopiti v ritualni svet tanga, se moraš naučiti, kako voditi in kako slediti. Če želiš biti dober plesalec, moraš imeti obe izkušnji,« je jasen Trenner.
Ples, ki je kot seksualna predigra
Izžarevati je treba tudi izjemno samozavest, da lahko cabaceo, kot pravijo pomigu z glavo, ki ga spremlja pogled naravnost v oči, s čimer lahko tako moški kot ženska povabi na duel, izvedeš kot prava milonguera ali milonguero, kot pravimo strastnim ljubiteljicam in ljubiteljem plesa.
Zanj pravijo, da v resnici bolj spominja na seksualno predigro, saj pomembno vlogo igrajo tipos de abrazos oziroma vrste objemov, ki segajo od tesnih do bolj odprtih. Zaradi seksualne eksplicitnosti ter »suženjskih« korenin je bil v določenih obdobjih celo prepovedan.
Z besedo tango so najprej označevali plesna in glasbena srečanja sužnjev na območju porečja reke Plate. Korenine besede po eni od teorij izvirajo v besedi shangó, ki v severnoafriškem jeziku joruba pomeni bog grmenja, po drugi v španski besedi tambor, ki pomeni boben, po tretji pa v portugalski tanger, kar pomeni igrati glasbeni instrument.
UNESCO je pred natanko desetimi leti tango uvrstil med svetovno kulturno dediščino. Naj »simbolni svet« latinskoameriške kulturne tradicije uvrstijo med svetovne kulturne zaklade, ki jih je treba ohranjati za prihodnje generacije, sta skupno prošnjo nanj naslovila Argentina in sosednji Urugvaj.
Res je, da tanga nikoli ne bi bilo brez reke priseljencev, ki so se v Argentino zgrinjali v 18. in v začetku 19. stoletja. Poleg suženjskega plesa candombe združuje tudi elemente špansko-kubanske habanere, argentinske milonge (s čimer poleg družabnega plesa označujemo tudi glasbeni in plesni stil), nemškega valčka, češke polke ter poljske mazurke.
Eden od najbolj vplivnih in slavnih plesov moderne zgodovine se je iz svojih marginalnih začetkov kmalu razširil med vse družbene sloje. V tangu so se pojavili novi »tradicionalni« instrumenti, kot je denimo bandoneon, kot pravimo posebni harmoniki za tango, ki je v Argentino prišla iz Nemčije, solo kitara, nastali pa so tudi posebni tango orkestri (orquesta típica) z najmanj dvema violinama, pianinom, flavto, dvojnim basom ter dvema harmonikama.
Zlata leta doma in v tujini
V prvem desetletju 20. stoletja je priljubljenost tanga vztrajno naraščala, samo v Buenos Airesu so posneli več kot tisoč gramofonskih plošč s tango glasbo. Za prvega skladatelja je obveljal Juan Pérez, največja tango legenda pa ostaja pevec, skladatelj, igralec in plesalec Carlos Gardel, prvi mit argentinske kulture, pred katerim se lahko skrijejo celo predsedniški par Juan in Evita Peron, nogometaša Maradona in Messi ter revolucionar Che Guevara.
K utrditvi tanga na svetovnem parketu je veliko prispeval igralec Rudolph Valentino, ki je v kultnem filmu Štirje jezdeci apokalipse odigral gavča, argentinskega kavboja. Tango je odplesal oblečen v usnje ter z nageljnom v ustih in bičem v rokah, kar je najbolj znan filmski prizor v zgodovini argentinskega tanga, pa četudi gavči in tango, dva temeljna klišeja, ki ju povezujemo z Argentino, v resnici nikoli ne nastopajo v paru. Kar se tiče filmskih upodobitev je za kultnega obveljal tudi Zadnji tango v Parizu Bernarda Bertoluchija z Marlonom Brandom ter Maria Schneider v glavnih vlogah.
Tango mrzlica je Pariz zajela leta 1912, še pred tem New York, kmalu pa je tango osvojil celotno Evropo in Severno Ameriko, kjer je sprva doživljal podobno usodo kot valček, ki se ga je v zgodnji viktorijanski dobi držal sloves neokusnega in preveč spogledljivega plesa.
»Urok tanga se je potopil v dušo Pariza, kot da bi bil del njegove vitalnosti. Tango se je rodil na nogah. Bil je ples, ki je najprej osvojil pristaniško dušo, nato se je premaknil na ustnice. Njegov izraz se je zelo obogatil in se prelevil v pesem. V preprosti spontanosti je postal perfekcija. Naredil je še več. Prečkal je ribnik in prešel v Evropo. Triumfiral je v Parizu in drugih mestih in ostal za vedno,« je napisal Enrique Santos Discépolo, največji pesnik tanga.
Evforija, ki je zajela Pariz, je prinesla celo posebno barvo tango, mešanico med oranžno in rumeno, ženske so obnorele posebne tango srajce, moške pa elegantne obleke, zaživele so tango večerje, tango na ledu in celo poseben tango vlak, ki je povezoval Pariz in Deauville. Ples marginaliziranih ljudi je osvojil visoke kroge.
Melanholični toni italijanskih narečij
Tango je intimno povezan z lunfardom iz poznega 19. stoletja, v katerem so v delavskih soseskah Buenos Airesa komunicirali priseljenci najrazličnejših nacionalnosti. Profesor španske književnosti Javier Barreiro je v svoji knjigi El Tango definiral lunfardo kot »žargon, ki je v svojem bistvu sinkretičen in zajema besednjak španskih Romov, staroselskih jezikov (posebej še jezik staroselcev Guaraní), francoščine, angleščine, portugalščine, še posebej pa italijanskih narečij.« Čeprav je že pred stoletjem nastal kot priseljenski žargon, so številni izrazi še danes del jezika prebivalcev Buenos Airesa – teh je tri milijone, sami sebi pa pravijo porteños.
Ne samo v pogovornem argentinskem, pač pa tudi v pogovornem urugvajskem jeziku se je ohranila neskončna količina besed in besednih zvez iz starih antologij tanga, ki so nastale v prvi polovici 20. stoletja. Zanimivo je, da večina ljudi pozna pomen izrazov iz lunfarda, saj jih uporabljajo vsak dan, vendar se niti ne zavedajo, da njihove korenine segajo v zlato dobo tanga.
Poznamo različne vrste tanga, ki je mimogrede neizmerno priljubljen na Finskem, kamor je prišel leta 1913 in se razvil v poseben finski tango s finsko folklorno glasbo.
Tango kot lakmusov papir
Samo v Argentini je odigral ključno vlogo pri gradnji nacionalne identitete, na podlagi njegovih vzponov in padcev pa je mogoče ocenjevati celo, kdaj so v tej latinskoameriški državi živeli v blaginji in kdaj v pomanjkanju.
Leta 1930, po vojaškem udaru, ki je Argentincem odvzel številne svoboščine, je tango denimo postal izjemno pesimističen, že konec tridesetih let, ko so jim svoboščine vrnili, pa spet nekoliko bolj radoživ. V štiridesetih in petdesetih letih prejšnjega stoletja, ki veljajo za zlata leta, je tango postal simbol argentinske solidarnosti in blaginje, tako je ostalo vse do smrti predsednikove žene Evite Peron leta 1952.
Takrat je zaradi gospodarske krize in vojaške diktature, v kateri so bila prepovedana vsa javna zborovanja, ponovno doživel zaton. Dekadenca je trajala tudi v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, končala pa se je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja s t. i. novim tangom, ki mu je sledilo gibanje novih tango melodij, ki je v Buenos Airesu nastalo v drugi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja.
Obširnejši članek je bil objavljen v reviji Gea (avgust 2019)
