Na obrobju Savojskih Alp, blizu tromeje med Italijo, Švico in Francijo, se pod vznožjem najvišjega evropskega vrha Mont Blanca bohoti zibelka vseh športov in dejavnosti, ki so kakorkoli povezani z gorami – Chamonix.
Sem, v to alpsko zakotje, se stekajo nadobudni in izkušeni alpinisti, plezalci, smučarji, pohodniki, deskarji, padalci, letalci wingsuit in vsi drugi, katerih prva ljubezen je vertikala, druga sneg in tretja adrenalin. A v zgodovini so se nad naravnimi lepotami doline l'Arve navduševali tudi številni drugi, ki jih človek običajno ne povezuje z adrenalinskimi ali avanturističnimi podvigi. Med drugim tudi avtorica romana Frankenstein (nastanek romana je navdihnil prav obisk Chamonixa) Mary Shelly in Lord Byron.
Nad mestom in njegovimi okoliškimi vršaci, ki so pozimi s snegom bolje založeni kot police nakupovalnega centra med božičnimi prazniki, namreč vselej bdi elegantno zaobljeni očak evropskega gorstva Mont Blanc. Zato uživanje v športnih aktivnostih vsekakor ni pogoj, da se ne bi mogel človek v kratkih trenutkih večernega mraka, ob siru in kozarcu francoskega vina predati spokojnemu užitku ob pogledu na veličastno igro svetlobe na gori nad dolino.
Evropska gorska katedrala
Gre namreč za zares premeteno pojavo, pravega mojstra kamuflaže, ki bi se mu priklonil celo sam John Rambo. Ta 4810 metrov visoka, mogočna gmota kamenja, ledu in snega namreč s svojim benigno zaobljenim vrhom na prvi pogled ne deluje tako dramatično in celo zlovešče kot njegovi prav tako spoštljivo visoki bratje in sestre v okolici. Vendar bo Mont Blanc vsako lahkomiselnost ali bravuroznost »naskakovalca« kaznoval z višinsko boleznijo, krušečim se kamenjem, prepadi, seraki ter zahrbtno ledeniško razpoko za povrhu. To je resda očarljivo lep svet, ki pa na vsakem koraku zahteva spoštovanje in previdnost.
V nasprotnem primeru sestop po prečki reševalnega helikopterja namesto po deviškem in kot eter lahkem celcu ne more biti nekaj nepričakovanega. Kdor vstopa v njegov veličastni tempelj nepopisno očarljive zimske alpske pokrajine, mora vzeti v zakup, da možnosti za neprijeten razplet sleherne gorske avanture eksponentno naraščajo z vsakim korakom, s katerim se oddaljuje od urbanega Chamonixa.
Verjetno marsikoga na pota prenagljenosti in lahkomiselnosti zvabi dejstvo, da so Francozi na že prvi pogled težko dostopne okoliške vrhove napeljali žičniške naprave, ki dajejo lažen občutek varnosti. Čeprav so tako rekoč iz centra mesta, ki šteje slabih 10.000 stanovalcev (na leto se vanj zgrne kar pet milijonov turistov!), potegnili žičnico na skoraj 4000 metrov visoki prepadni špičak Aiguille du Midi, ta nadvse preprosti dostop še ne pomeni, da lahko tu naokoli računate na podobno udoben sestop. Nikakor, kajti na vrhu na vas prežijo povsem enake nevarnosti, kot da bi se nanj povzpeli izključno z lastnimi močmi in znanjem.
Čeprav skupine azijskih turistov v supergah, oblečenih v elegantne hlače na rob ali kratka krilca ter tanke puloverje, tega ne dajo slutiti, vas z inherentnimi nevarnostmi gibanja po gorskem terenu seznanijo rumene table. Če simboli možicev, ki pikirajo na glavo, na nihajnih vratcih pred vstopom na greben niso dovolj zgovorni, potem je spust po ledenem grebenu do izhodišča spusta po največjem in najdaljšem ledeniku v Franciji, Mer de Glace (Geant Glacier), odlična vaja v ponižnosti.
Prehod je adrenalinski že v idealnem vremenu, kajti tako na južno kot tudi na severno stran se spuščajo petdesetstopinjski poledeneli prepadi in skalnati skoki. Njegovo prečenje v pogosto viharnih razmerah ali gosti megli pa je naravnost samomorilsko početje.
Črna pika
Romarsko središče alpinizma, plezanja in alpinističnega smučanja leži na nadmorski višini približno tisoč metrov. Običajna in najhitrejša pot iz Slovenije vas bo v ta savojski dragulj, ki v svetu velja za eno najstarejših smučarskih središč, med drugim vodila skozi znameniti predor Mont Blanc. Ta je z 2480 metri pod površjem drugi najgloblje ležeči predor na svetu.
Tu skozi vsako leto zapelje pol milijona tovornih vozil. Dve tretjini vsega italijanskega tovornega prometa, ki potuje na sever, gresta prav po tej ozki arteriji. Na dan skozi predor v povprečju pelje 45.000 vozil.
Številni Chamonix uvrščajo med sveto trojico posvečenih destinacij sveta alpinističnega smučanja. Aljaški Valdez, francoska mikro vasica La Grave ter neskončni in zahtevni tereni, ki kot najstrumnejši stražarji čuvajo Chamonix, so kraji, za katere vsak smučar, ki da kaj nase, preprosto ve, da bo z njimi vsaj enkrat v življenju moral imeti opravka.
Razmere so tako resne, da so bile mestne oblasti prisiljene v vzpostavitev sistema obveščanja o stopnji onesnaženosti (težave povzroča zlasti onesnaženje s trdimi delci PM10) in v uvedbo brezplačnega javnega transportnega sistema na širšem območju doline. To pa so ukrepi, ki smo jih vajeni v velemestih in jih običajno ne povezujemo z idiličnimi alpskimi dolinami.
Z vlakom do vznožja Mont Blanca
A vsaj do vrha Bele dame (La Dame Blanche), kakor tudi pravijo najvišjemu alpskemu vršacu, nesnaga ne seže. Tam ostro hladen in občutno redek zrak reže v pljuča obiskovalcev, ki ga običajno naskakujejo na dva načina oziroma po dveh poteh. Prva, imenovana tudi Cosmique, vodi z Aiguille du Midi in naprej preko Mont Blanca du Tacula ter Mont Maudita. V nasprotju s to bolj tehnično smerjo, kjer je treba pokazati nekaj alpinističnega znanja, je smer Gouter lažja.
Vzpon se začne z idilično vožnjo mimo alpskih travnikov, planin in jezerc z vlakom iz Le Fayeta (584 metrov). Vlak ustavi na 2372 metrov visokem Nid d'Aigle (Orlovo gnezdo) ob vznožju mogočnega ledenika Bionnassay, zaradi česar je ta proga najvišje ležeča zobata železnica v Franciji. Od tam naprej je do koče Gouter še približno pet ur bolj ali manj nezahtevne in dobro uhojene poti s fantastičnimi razgledi. Tistim z dobro kondicijo bo pot na streho Evrope vzela dva dni s prenočitvijo v koči s futuristično zunanjostjo Gouter, ki je na 3815 metrih najvišja stalno oskrbovana koča v Franciji. Relativno preprost dostop je v zadnjem času na to vseeno nevarno in predvsem izčrpavajočo pot zvabil marsikoga, ki tako ali drugače ni bil pripravljen oziroma ni bil kos nalogi premagovanja več tisoč višinskih metrov vzpona. Zlasti štiriurno prečenje zelo izpostavljenega grebena Bosses zahteva pazljivost in koncentracijo ter znanje hoje z derezami in uporabo cepina.
Po podatkih policije se vzpona po tej poti vsako leto loti 35.000 ljudi. Med letoma 1990 in 2017 je bilo tu 347 nesreč, ki so zahtevale ukrepanje reševalcev. Da relativno enostavnemu dostopu navkljub ne gre za mačji kašelj, priča podatek, da je bilo v tem času poškodovanih 230 gornikov, 102 pa sta umrla. Večina nesreč se zgodi med prečenjem zloglasnega in izpostavljenega kuloarja Gouter, kjer pohodnikom preti nevarnost padajočih skal, zato ga mnogi imenujejo kar Couloir of Death (hodnik smrti).
Zaradi številnih nesreč in naraščajočega števila vzponov po tej običajni poti so lokalne oblasti poleti leta 2017 z odlokom uvedle oglobitev v višini 40 evrov za vse, ki bi se vzpona na Mont Blanc lotili brez ustrezne opreme.
Sodobno romarsko središče
Evropski približek divje ameriške Aljaske je vsaj toliko monden, kolikor je na drugi strani avanturističen, celo vagabundski, hipijevski. V barih vzdolž glavne promenade Rue du Docteur Paccard lahko obiskovalec na nekaj korakih sreča alpinista, turnega smučarja, uporniškega deskarja ali ruskega mogotca.
Zaradi številnih prišlekov z vsega sveta velja za smučarsko meko, ki nima težav s sprejemanjem tujcev. Posebnost mesta, ki sta ga še v fazi pastirskega zaselka s skromnim samostanom leta 1741 prvič omenila angleška plemiča William Windham in Richard Pocock, je v primerjavi z večino drugih francoskih smučarskih središč predvsem ta, da je povsem drugačno.
Združenje vodnikov Le Compagnie des Guides, ki ima sedež v Chamonixu, je nastalo leta 1821 in velja za najstarejše tovrstno združenje na svetu.
Chamonix je namreč najprej mesto, kjer stalno prebiva avtohtono prebivalstvo, čeprav je res, da je priseljencev z vseh vetrov izjemno veliko. Ti običajno zapolnjujejo potrebo po sezonskih delavcih v turističnih dejavnostih in gradbeništvu, ki je zaradi povečane potrebe po nastanitvah in povpraševanja po nepremičninah v strmem vzponu.
Strogi center mesta s tlakovanimi ozkimi ulicami, majhnimi trgi, starimi hišami, kjer se v pritličnih prostorih bohotijo prav nič pretenciozne in ravno prav nakičene kavarne, bistroji, trgovine in restavracije, ohranja duh in šarm starih francoskih podeželskih zaselkov.
Prizadevanja mestnih oblastnikov za smel in sonaraven razvojni načrt turizma v glavnem temeljijo na izkušnjah bogate tradicije. Prve namestitvene kapacitete so se namreč v mestu pojavile že davnega leta 1770, prvi luksuzni hotel pa so postavili leta 1816 (Hotel de l'Union).
Uveljavitev Chamonixa kot ene od glavnih alpskih destinacij je pospešil prvi vzpon na Mont Blanc, ki je leta 1786 uspel krajevnemu gorskemu vodniku Jacquesu Balmatu in zdravniku Michelu-Gabrielu Paccardu.
Razbohotenje turistične ponudbe in uveljavitev Chamonixa kot ene od glavnih alpskih destinacij je pospešil prvi vzpon na Mont Blanc, ki je leta 1786 uspel krajevnemu gorskemu vodniku Jacquesu Balmatu in zdravniku Michelu-Gabrielu Paccardu (njuna kipa stojita v središču mesta). Skoraj sočasno z naraščajočim turističnim obiskom je začela poganjati tudi tradicija alpinizma oziroma gorskega vodništva, ki se je v organizirani obliki pojavil prav tu.
Gorski vodniki in reševalci imajo tu poseben status, kajti gre za poklic s tradicijo, ki od človeka zahteva prizadevnost in odgovornost. V tako obleganih gorah zanje namreč praktično ni počitka.
Posebno poglavje je združenje vodnikov Le Compagnie des Guides, ki je nastalo leta 1821 (najstarejše združenje na svetu), in sicer potem, ko so se med vzponom na Mont Blanc smrtno ponesrečili kar trije vodniki. Do takrat je bilo gorsko vodništvo hobi oziroma dodaten vir zaslužka lovcev in nabiralcev kristalov (eden izmed njih je bil tudi Balmat), ki so poznali okoliško naravo in so se znali v njej tudi varno gibati. Poleg tega, da se je z vzpostavitvijo združenja formalizirala vodniška dejavnost, ki je zapečatila usodo mesta Chamonix kot nesporno vrhunske pohodniško-alpinistične destinacije, je turizem v 19. stoletju postal osrednja gospodarska dejavnost v dolini.
Priprave na organizacijo prvih zimskih olimpijskih iger moderne dobe leta 1924 so okoliške strmine posejale s sodobnimi žičniškimi napravami, s katerimi se je za Chamonix začela moderna doba množičnega turizma. Izvrstni smučarski tereni, ki so bili doslej dostopni zgolj peščici zanesenjakov, so po zaslugi nihalk Planpraz, Brevent, Aiguille du Midi in postali dostopni praktično vsakomur.
Vrhunska kulinarična rekreacija
Chamonix oziroma Cham po drugi strani tudi (še) ni petični Davos ali St. Moritz, saj je za kaj takega veliko preveč sproščen. Pancarji, robustni alpinistični čevlji ali »civilna« obutev za istim omizjem so nekaj običajnega, zlasti v »burger jointu« Poco Loco.
Za manj kot deset evrov vam bodo po večini angleški kuharski mojstri sestavili kalorično bombo sira, slanine, govedine in seveda pečenega krompirčka. Med dve rezini bombete stlačijo vse sestavine, vključno s krompirčkom.
Če imate v mislih kaj bolj tradicionalno savojskega, pa še zmeraj sproščenega in ne predragega, potem je večerja v restavraciji sredi gozda pod žičniškimi napravami glavnega smučišča Grands Montets dobra izbira.
Čeprav si mestne oblasti prizadevajo ohraniti sproščenost in avtohtonost kraja z bogato in dolgo zgodovino, je draž dodatnega zaslužka tudi tu (pre)velik. Dobra stran vznika luksuznih namestitev, ki jih v zadnjih letih poganja predvsem naraščajoče število petičnih gostov iz Rusije, je ta, da v korak s časom (in denarjem) stopa tudi tamkajšnja gastronomska ponudba mesta.
Od Chamonixa do Zermatta
Chamonix z okoliško gorsko divjino je preveč surov, neizprosen in prvinski, skorajda divjaški, da bi tja lahko umestili dolge in široke piste, kjer bi imenitni turisti lahko delali dolge in elegantne zavoje. Prog resda ne manjka, saj jih je za kupce smučarskih vozovnic, ki veljajo za celotno območje Chamonixa (Les Houches, Le Brevent, Flegere, Les Grands Montets, Le Tour in Aiguille du Midi), na razpolago 170 kilometrov.
Vendar te po večini niso široke »speglane« planjave. Zlasti v okviru izjemno slikovitih terenov smučišča Grands Montets nad vasico Argentiere so mnoge proge le nekoliko bolj urejena brezpotja z ozkimi, strmimi in nemalokrat poledenelimi prehodi, ki se proti dolini iztekajo v številne grape.
Posebnost smučišč v okolici Chamonixa je v nasprotju s preostalimi primerljivimi evropskimi smučarskimi središči ta, da so končne postaje žičniških naprav izhodišča za številne kraljevske ture v okolici. Ljudje pridejo sem smučat, »turat«, plezat ali hodit predvsem zaradi izjemnosti neurejenih terenov.
Tu se na mnogih izpostavljenih mestih smuča, kakor mačka hodi – hitro, previdno, s kratkimi zavoji in z izostrenim posluhom za speče plazove ali zahrbtne ledene ploskve ter ledeniške razpoke. Narava je pač tod okoli preprosto preveč dih jemajoča in surova, da bi se je s svojim občutkom za red lotil človek, in tako domačinom kot tudi gostom je, tako se zdi, takšna frankovska (ne)urejenost všeč.
Nič čudnega torej, da je mesto tudi izhodišče za svetovno znano zimsko smučarsko turo Haute Route, ki se začne v zavetju visokega Mont Blanca in konča pod vznožjem 70 kilometrov oddaljenega mogočnega švicarskega orjaka Matterhorna. Avanturiste, ki se podajo na to tehnično nezahtevno, kondicijsko pa vsekakor naporno pot, čaka šest dni prečenja skozi osrčje Alp. Vrhovi Rosablanche (do koče Cabane de Prafleuri) in Pigne d'Arolla (do Cabane des Vignettes) zahtevajo dolge vzpone, ki pa so nagrajeni z vrhunskimi in epsko dolgimi spusti. Posebnost ture od Chamonixa do Zermatta, ki je bila v smučarsko celoto povezana šele v začetku 20. stoletja, je ta, da se karavana samo enkrat spusti na nadmorsko višino nižin.
Številni Chamonix uvrščajo med sveto trojico posvečenih destinacij sveta alpinističnega smučanja. Aljaški Valdez, francoska mikro vasica La Grave ter neskončni in zahtevni tereni, ki kot najstrumnejši stražarji čuvajo Chamonix, so kraji, za katere vsak smučar, ki da kaj nase, preprosto ve, da bo z njimi vsaj enkrat v življenju moral imeti opravka.
20 kilometrov smučarske ekstaze
Belo morje snega in ledu, ki se vije s 3800 metrov do zgornje postaje zobate železnice Montenvers (1913 m) je del razkošne in ekstravagantne gorske pokrajine, ki je prav perverzno lahko dostopna z nihalno gondolo Telepherique de l'Aiguille du Midi.
Ta, leta 1955 dokončana koničasta končna postaja nihalne žičnice z najdaljšo vertikalno razdaljo, ki pot začne nedaleč od železniške postaje blizu središča mesta, se na višini 3842 metrov nad mestecem vzpenja kot kakšna katedrala. Na vrhu in obenem na robu prepada deluje kot naravni podaljšek kamnitega masiva, kamor se obiskovalci pridejo poklonit bogovom fantastične narave in neverjetnih okoliških turnosmučarskih in plezalskih terenov.
Tukaj se mora obiskovalec odločiti, ali bo šel še više, prav tja na vrh Bele dame, na najvišji stolpič evropske alpske katedrale, ali pa bo po več kot 20-kilometrski dolgi poti z 2700-metrsko višinsko razliko odsmučal v dolino. Nekajurno potovanje po zasneženem ledeniku Mer de Glace, tej naravni alpski avtocesti, ki se razteza po dolini Vallee Blanche, je ob zadostni količini snega čisti smučarski presežek, ki mu ni para niti v svetovnem merilu.
Ob redkih priložnostih, ko se ledenik odene v debelo plast pršiča, nebo pa očisti vseh oblakov, je vijuganje po globokem snegu med dramatičnimi kamnitimi stolpiči, prostranimi snežnimi poljanami in ledeniško modrimi razpokami naravnost orgazmično doživetje.
Obširnejši članek je bil objavljen v reviji Gea ( marec 2019)
