Ste kdaj razmišljali, kje po svetu so najboljše lokacije za opazovanje nočnega neba? Sam sem se navdušil nad Kirgizijo, ki ima zelo čist zrak in v odmaknjenih pogorjih lahko zvezde skoraj primeš z roko. Tudi puščave v Namibiji, Omanu, Jordaniji ali Avstraliji so prvovrstni kraji za opazovanje zvezdnatega neba.
In čeprav ob omembi Združenih držav Amerike najprej pomislite na velemesta, pa v nekaterih narodnih parkih naletimo na odlične razmere za občudovanje vesolja. Le obiščite Canyonlands, Bryce canyon, Zion national park ali Monument valley in se prepričajte. Ne smem pozabiti tudi visoke Altiplane v Boliviji, kjer ponoči zaigra srce od navdušenja vsakemu pravemu ljubiteljskemu astronomu.
A če bi se med množico krajev, ki ponujajo izjemen pogled v nočno nebo, moral odločiti le za enega, ne bi okleval niti trenutka. Takoj bi dal svoj glas visokim planotam puščave Atacama v Čilu. Tukaj so razmere najidealnejše: višina nad 3000 metrov, zelo suh zrak, lahka dostopnost, večino leta jasno nebo, nikjer nobene omembe vredne industrije ali večje svetlobne onesnaženosti. Te prednosti so že pred desetletji prepoznali tudi profesionalni astronomi, zato je v tem koncu sveta zraslo kar lepo število znanstvenih observatorijev z vsega sveta.
Atacama te začara
Atacama te začara že čez dan, kaj šele ponoči. Puščava, dolga približno tisoč kilometrov, zajema predvsem v Čilu pas zemlje med Tihim oceanom in pogorjem Andov. Je ena najbolj suhih puščav na svetu in o njej gre glas, da na določenih območjih že stoletja ni padla niti kaplja dežja.
To ni čisto res, vendar pa sem med potepanjem po presušenih dolinah in visokih planotah resnično zelo redko uzrl kakšen oblak sploh, kaj šele deževnega. V puščavah je običajno čez dan zelo vroče, ponoči pa se močno shladi. Tudi Atacama ni izjema.
V izjemni lepoti zvezdnatega neba lahko uživamo v toplih oblačilih in v res kakovostni spalni vreči, kajti temperature se po zahodu sonca hitro spustijo do enomestnega števila. In če v odmaknjenih kamnitih soteskah ali na platojih želite zvečer zakuriti ogenj, bo na to treba misliti vnaprej. V tistih pravih puščavskih območjih Atacame ni niti majhnih rastlin niti grmičevja, kaj šele dreves, da bi lahko suhe veje vrgel na ogenj. Prav nobenega življenja ne zaznaš, le veter šumeče zavija čez samotna pogorja. Zato pa za nagrado dobiš verjetno najlepši in najbolj neokrnjen pogled na našo Galaksijo, ki sveti tako močno, da lahko v soju zvezd bereš časopis.
Kirgizijske jurte
Če si v Atacami glede prenočevanja v puščavi bolj ali manj prepuščen sam sebi, pa lahko v Kirgiziji skoraj povsod po odmaknjenih hribovjih poiščeš in za nizko ceno najameš topel in relativno udoben okrogel šotor, ki mu v osrednji Aziji pravijo jurta. Na višinah nad 4000 metrov, ko zmrzuješ med opazovanjem nočnih zanimivosti na jasnem nebu, je preprosta, vendar vedno vroča kovinska pečica, ki te čaka v šotoru, vredna suhega zlata. Pastirji v teh krajih že stoletja vedo, kako se zaščititi pred mrazom.
Že leta 1769 je kapitan Jamesa Cook odplul na Tahiti opazovat prehod Venere preko Sonca. Leta 1914 pa je nemški astronom Erwin Finlay-Freundlich vodil ekspedicijo na Krim, da bi med popolnim sončevim mrkom poskušal potrditi Einsteinovo splošno teorijo relativnosti.
Prednost astronomskih opazovanj v Kirgiziji je v dokaj hitrem in enostavnem dostopu do odmaknjenih krajev, ki se zelo pogosto nahajajo nad 3000 metri nadmorske višine. Zelo pripomore tudi pretežno podeželski značaj dežele, ki ima le dve večji, osvetljeni mesti, Biškek in Oš. Pomembna »dodana vrednost« potovanja in opazovanja nočnega neba v Kirgiziji je tudi vožnja in uživanje v res neokrnjeni naravi, odkrivanje slikovitih vasic ter srečevanje prijaznih domačinov, pastirjev, konjenikov ali obcestnih prodajalcev. Čeprav je kirgiščina zelo zahteven in zapleten jezik za naša ušesa, pa praktično vsi domačini govorijo rusko, kar nam z malce truda in učenja precej olajša vsakdanje sporazumevanje.
ZDA tudi brez svetlobnega onesnaženja
Združene države Amerike slovijo kot svetlobno zelo onesnažena dežela, kar morda marsikaterega ljubiteljskega astronoma odvrne od potovanja. Vendar je moteča svetloba zgoščena predvsem na vzhodni, zahodni in južni obali države, nad velikimi mesti, kot so New York, Boston, Washington, Los Angeles, San Francisco ali Miami. V notranjosti, npr. v zveznih državah Nevada, Utah, Arizona ali Colorado, naletimo na precej zapuščena, prazna območja, kjer so tudi številni narodni parki s čudovitimi naravnimi znamenitostmi.
Marsikateri parki, npr. Bryce ali Canyonland v Utahu, so turistični ponudbi dodali tudi opazovanje planetov, zvezdnih kopic, meglic, galaksij in drugih privlačnosti nočnega neba, ki jih ponujajo v kombinaciji z razlagami izkušenih poznavalcev. Pogosto je mogoče prenočevati kar v narodnih parkih, v udobnih in cenovno dostopnih avtokampih ali preprostih bungalovih.
Moj »favorit« med parki, ki sem jih obiskal, je območje na meji med Arizono in Utahom. Pravijo mu Dolina spomenikov oziroma v originalu Navajo Nation's Monument Valley Park. Poleg temnih in jasnih zvezdnatih noči se park ponaša tudi z zelo umirjeno, nikakor ne preveč množično turistično ponudbo in številnimi slikovitimi lokacijami, ki jih lahko pogosto občudujemo tudi v ameriških filmih.
Specializirane agencije
Danes postaja astro turizem, torej potovanja po svetu, ki imajo za svoj osnovni ali vsaj zelo pomemben cilj opazovanje in občudovanje lepot vesolja, vse bolj priljubljen. To nam dokazuje tudi vedno več specializiranih turističnih agencij, ki organizirajo skupinska opazovanja neba po vsem svetu, npr. Astro Trails, Astro Tours, Eclypse Tours idr. Tudi nekatere države ali območja na našem planetu, ki se ponašajo s čistim zrakom in kjer svetlobno onesnaženje še ni pokvarilo pogleda na zvezde, organizirajo astronomska opazovanja ali delavnice za obiskovalce. Čile, Namibija, Južna Afrika, Bocvana, Nova Zelandija, Portugalska, Kanada, Kanarski otoki, Hrvaška, če omenim samo nekatere, so v astro turizmu odkrile odlično tržno nišo.
Če bi se med množico krajev, kjer sem bil deležen izjemnega pogleda v nočno nebo, moral odločiti le za enega, ne bi okleval niti trenutka. Takoj bi dal svoj glas visokim planotam puščave Atacama v Čilu.
Astro turizem pa niso samo opazovanja zanimivosti na nebu. Tudi na Zemlji imamo kar nekaj privlačnih atrakcij ali objektov, ki nas povezujejo z vesoljem, od velikih kraterjev, nastalih zaradi padcev meteoritov, do antičnih observatorijev vseh vrst. Starodavna ljudstva so na raznih koncih sveta že pred štirimi ali petimi tisočletji gradila konstrukcije, posamezne stavbe ali večje arhitekturne komplekse, namenjene proučevanju vesolja.
Ti so služili kot svetišča, observatoriji ali kot oboje hkrati. Bolj znani primeri so Stonehenge (Velika Britanija), Chichen Itzá (Mehika), Chankillo (Peru), Mesa Verde (ZDA), Persepolis (Iran), Almendres (Portugalska), Gochang (Južna Koreja), Jantar Mantar (Indija) ali kanjon Chaco (ZDA). Med pomembnejšimi meritvami, ki so jih v teh observatorijih izvajali antični astronomi, so bile poti planetov, lunine mene in predvsem ugotavljanje sončevega obrata in enakonočja.
Popolna faza sončevega mrka običajno traja le nekaj minut, ampak tiste tri ali štiri minute so vredne tudi potovanja na drug konec sveta.
Nekatere že omenjene astro-turistične agencije nas lahko seveda zapeljejo na dobre lokacije z organiziranim prevozom, priskrbijo tudi ustrezen hotel in poznavalca nebesnih prostranstev, ki udeležence kratkočasi s predstavitvijo ozvezdij. A dogodivščino si lahko organiziramo tudi sami.
Še najbolj udobno je, če imamo svoj prevoz, kajti lokacije, primerne za opazovanje, so običajno precej stran od utečenih poti. V puščavah ali v višjih legah je tudi v poletnem času precej mraz, zato se je nujno opremiti s spalno vrečo, toplimi oblačili in po možnosti s šotorom, če ni v bližini drugih primernih prenočišč.
Obširnejši članek je bil objavljen v reviji Gea (oktober 2020)
