Gregueríe (1917-1962)

Opis

Ramónove gregueríe so poetična poimenovanja vsakdanjosti, ki zažarí v drugačni, osupljivi luči in nas za trenutek zaslepí, pa naj nam je to všeč ali ne.

R.G. de la Serna (1888, Madrid – 1963, Buenos Aires) je po obsegu, raznovrstnosti in kakovosti svojega dela zelo opazen španski pisec prve polovice prejšnjega stoletja; Octavio Paz ga je nekaj let po smrti imenoval za največjega pisatelja njegove generacije. Polovico življenja je preživel v rodnem Madridu, kjer si je hitro pridobil pisateljski ugled in v kavarni blestel za literarnim omizjem, od leta 1936 pa v prostovoljnem izgnanstvu v Buenos Airesu, kjer je postajal zaradi svoje politične nevtralnosti vse bolj osamljen in star.

Njegov orjaški opus obsega več kot sto naslovov, med njimi ducat romanov in skoraj prav toliko biografij, pa vrsto kratkih zgodb, pripovedi, gledaliških iger in tako naprej, predvsem pa skoraj nepregledno število izdaj in ponatisov njegovih Gregueríj, ki se jim je posvečal in jih objavljal od leta 1912 pa vse do smrti. K eni zadnjih izdaj, zajetnemu izboru na skoraj 1600 straneh (Total de Greguerías, Madrid 1962) je pripisal še obsežen uvod, nekakšno avtopoetiko žanra, ki ga je bil izumil.

O tem, kaj so gregueríe, najbolje pripoveduje pričujoči izbor, prvi v slovenščini, tematsko in tipološko kaotičen, kot so zavestno vsi izvirniki, ki jih je avtor pred knjižnimi objavami natiskoval v časopisih in revijah.

Tudi izvirno poimenovanje je ohranjeno, saj gre za neologizem, Ramónovo skovanko, ki bi jo slovenska inačica, če bi se prevajalec za njo odločil, s klavrnim približkom le ponarejala. Recimo raje, da avtor v njih na novo in drugače ugleduje svet, spodmika njegove zakonitosti in vozlá njegova razmerja in je pri tem humoren, začuden ali zajedljiv.