France Bevk (1890–1970), učitelj, urednik, prevajalec, časnikar in pripovednik, se je uveljavil predvsem kot vrhunski mladinski pisatelj.

Po končani osnovni šoli je bil nekaj časa trgovski vajenec v Kranju, nato je šolanje nadaljeval na učiteljišču v Kopru in Gorici. Od leta 1913 je poučeval, leta 1917 pa so ga vpoklicali na vzhodno fronto v Galicijo in Bukovino. Po vojni je kot urednik in novinar delal pri različnih časnikih in časopisih (Slovenec, Večerni list, Mladika, Goriška straža, Čuk na pal'ci, Naš glas …), posvetil se je tudi gledališču (vodil je Ljudski oder in režiral).

Zaradi njegovega kulturno-političnega delovanja v času italijanske zasedbe so ga Italijani preganjali, večkrat je bil zaprt in konfiniran. Po kapitulaciji Italije se je pridružil partizanom in postal eden od voditeljev narodnoosvobodilnega gibanja na Primorskem. Po vojni je imel številne pomembne kulturne in politične funkcije, bil je tudi redni član SAZU. Predvsem pa je neumorno pisal spomine, črtice, novele, potopise, romane, scenarije, drame ter pesmi in prozo za mladino.

Ustvaril je obsežen umetniški lok literarnih del. Napisal je več kot 130 del, od tega približno 50 za mladino. V pisanju za odrasle je v ospredje postavljal prizadevanje za jezikovni in kulturni obstanek naroda (Kaplan Martin Čedrmac, Znamenja na nebu, Ljudje pod Osojnikom …). Največ je pisal za mladino (Lukec in njegov škorec, Pastirci, Pestrna, Tatič, Jagoda, Grivarjevi otroci …) in pri tem črpal iz spominov na lastno otroštvo. Dolga leta je bil med mladimi najbolj priljubljen pisatelj.