Katja Stajnko je v prvi vrsti oseba, ki že od nekdaj rada zapisuje svoje misli, pričakovanja, strahove. Kot bi se bala, da bodo ušli. Že v otroških letih je polnila strani svojih dnevnikov, vendar takrat v upanju, da tega nihče ne bo bral. V svojih zgodnjih otroških letih se je odločila, da bo postala učiteljica, kjer bo svoje misli, na igriv način, lahko delila s svojimi učenci. V njej se je kar hitro prebudila tudi ideja o tem, da bo nekoč izdala svojo pesniško zbirko otroških pesmi. Vse je nekako ostalo zapisano nekje v zvezku in kasneje na računalniku, nikoli se za objavo ni odločila.

Danes objavlja članke s področja vzgoje in izobraževanja v strokovnih revijah, je urednica občinskega glasila, učiteljica razrednega pouka in mentorica mladim raziskovalcem.

Ko je prvič postala mama, si je izmišljevala pravljice za sina, mu rimala svoje pesmi in ga usmerjala po poteh tovrstne umetnosti.

Ko je postala mama drugič, je življenje spet želelo, da piše, piše in še enkrat piše ter na tak način opogumlja svojo dušo. A ker je učiteljica in se resno sooča s starši, ki imajo podobne težave, je se ji je porodila zamisel o tem, da se opogumi navzven. Da razgali svoje misli in jih deli z nekom, ki ga bo branje potolažilo.