Režiser Ken Loach (1936) je že od sredine šestdesetih let 20. stoletja enfant terrible britanskega filma. Kot mlad socialist je s šokantno TV dramo Cathy Come Home (1966) spodbudil spremembe pravilnika o zavetiščih za brezdomce in leta 1977 vplival na prenovo stanovanjskega zakona. Njegovi realistični, družbeno angažirani filmi so vselej na strani malega človeka. V njih tenkočutno prikazuje delavski vsakdan, revščino, brezposelnost, delavske boje, pa tudi nestrpnost in razkrajanje družbene solidarnosti; kritično opazuje delovanje socialne in pravne države, ki je pogosto bolj v službi kapitala kot ljudi.

Loach je prejemnik častnih doktoratov osmih univerz in dolge vrste prestižnih nagrad, med katerimi so japonski Praemium Imperiale (2003), dve zlati palmi v Cannesu (Veter, ki trese ječmen, 2006; Jaz, Daniel Blake, 2016), ter beneški zlati lev (1994) in berlinski zlati medved (2014) za življenjsko delo.