Perujski pisatelj Mario Vargas Llosa (1936) je leta 2010 prejel Nobelovo nagrado, s slovenskimi prevodi pa ga spremljamo že od njegovih začetkov. Na literarnem nebu je zasijal v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, že kmalu zatem pa smo v slovenščino dobili prevedena nekatera njegova sijajna dela, tudi romane Mesto in ščeneta, Pantaleon in tolažnice, Zelena hiša, Pogovor v Katedrali, s katerimi je zaslovel. Llosa literarno snov zajema na široko in obravnava družbeno problematiko rodnega Peruja ter drugih južnoameriških dežel. V središču njegovih romanov, zanimivih tudi z literarnoteoretičnega gledišča, je pogosto prav osrednja tema vse latinskoameriške književnosti, politična in vojaška diktatura, in sicer tudi takrat, kadar je ne obravnava neposredno; v nekaterih sta policijska in vojaška strahovlada očitno v ospredju, v nekaterih pa ostajata v ozadju kot skoraj nevidna in neoprijemljiva sila, ki duši svobodo družbe in posameznika.