Kot je zapisala selektorica Lucija Stupica v obrazložitvi, so pesniške podobe Sergeja Harlamova »velikokrat na meji med realnim in abstraktnim, a vedno pristanejo na eksistencialno spoznanje odtujenega posameznika, zmožnega globljega družbenega vpogleda. Pesnikov polčlovek (Halbermensch) je včasih glas in včasih tišina, red v neredu in obratno, eden v drugem in spet sam, njegova poezija pa se iz brezimnosti seli v glasno kotaljenje kamnov, ki kot opomniki slednjič pristanejo v bralcu«.

Sergej Harlamov je začel pisati že v osnovni šoli, resneje pa v srednji, ko se je pridružil literarni skupini Centra interesnih dejavnosti Ptuj. Svoje pesmi je imel doslej objavljene v Dialogih, Mentorju in Rdeči niti, zborniku ljubljanske filozofske fakultete.

O svojem ustvarjanju je povedal:

»Namen mojega pisanja je realnost, ki jo zaznavamo kot znanstveno, samoumevno, naravno, predstaviti kot ideološko, simbolično (kakršna je tudi narava poezije same!), ter opozarjanje na posameznikovo permanentno odtujenost od sebe in sveta, kakor tudi na vsakdanjo blaznost, ki jo (preko kolektivnega ne/zavednega) živi kot svojo in edino zakonito. Kar se tiče ustvarjanja, bi se rad čim prej približal središču svoje lastne izraznosti.«