»Na tisoče utrujenih, živčnih in do skrajnosti civiliziranih ljudi počasi začenja dojemati, da hoditi v gore pomeni priti domov. Razumejo, da je divjina nuja,« je pred več kot sto leti zapisal John Muir.
Američan škotskih korenin je s kirurško natančnostjo diagnosticiral tegobe sodobnega homo deusa, ki ga bodo morda še bolj kot na začetku 20. stoletja in vsemu tehnološkemu napredku navkljub težile dobrih sto let pozneje. Ključna je bila tudi ugotovitev posebneža, ki bi ga lahko poleg geografa, filozofa, naturalista, preroka in vsesplošnega »tavžentkunstlerja« opisali kot ekologa z ravno pravim pridihom mistika, da civilizacija s svojim napredkom človeka pravzaprav oddaljuje od njegovega bistva.
Le kako je lahko do tako globokih in točnih spoznanj prišel nekdo, ki je del svojega življenja preživel odmaknjen od velikih, nervoznih in nevrotičnih centrov civilizacije? Nekdo, ki je veljal za čudaka, pravzaprav potepuha, družbenega marginalca, ki ni bil poročen, ki se je preživljal z občasnim delom, za povrhu pa so ga mučili še številni osebni demoni.
Stalno prebivališče: gozd
Muir se je svojčas potikal po ZDA in še dlje, vendar je bilo gorovje Sierre Nevade, ki je od leta 1890 tudi po njegovi zaslugi razglašeno za narodni park, njegov dom. Pa ne samo njegov, kajti v svojih številnih zapisih je metaforo uporabljal za vse človeštvo. Narava kot takšna, njena neokrnjena in neukrotljiva divjina, je bila zanj dom in zdravilišče obenem. »Biti v gozdu pomeni biti doma,« je zapisal v svojem delu My First Summer in the Sierra.
Kalifornijski hram veličastnih stvaritev narave ga je popolnoma prevzel že ob prvem stiku, saj je začel kot blazen skakati naokoli, gor in dol po strmih granitnih vzpetinah, da bi si lahko pobližje pogledal veličastne slapove, prostrane ravnice, mogočne balvane, redke cvetlice in starodavna orjaška drevesa, ki so mu brez dvoma zaupala marsikatero kozmično skrivnost. »Ob vsakem novem razgledu sem vriskal in tulil od navdušenja. Ob skakanju od cvetlice do cvetlice nisem občutil nikakršne utrujenosti,« je zapisal raziskovalec in ljubitelj narave v času, ko je bila to še prepovedana ljubezen.
Kako zelo prav je imel ta posebnež, se obiskovalcu parka Yosemite razkrije že ob prvem stiku s prekrasno naravo. Čeprav je v zvezni državi Kalifornija kar devet narodnih parkov, je Yosemite zagotovo najbolj raznolik, zanimiv in preprosto dih jemajoč. Kdor je imel v življenju privilegij, da se mu je pogled spočil na prekrasni vizuri parka, ki se najbolj promiskuitetno ponuja z izvrstnih razglednikov Glacier Point in Tunnel View, ve, da je bil priča nečemu posebnemu. Nečemu, kar močno presega posameznika in obenem pomeni rdečo nit, ki nas vse povezuje. »Najlažja pot do univerzuma poteka skozi gozdno divjino,« je pred mnogo leti ob pogledu na yosemitsko divjino zapisal Muir. Half Dome, visoki in sloki slapovi, ledeniške doline, zelenice, mogočne sekvoje in seveda poglavar parka ter največji kos granita v ZDA, El Capitan, vsi so tam, zbrani na kupu, da vas prevzamejo, sprostijo vašo spodnjo čeljust in umirijo tok misli. Boleča lepota tamkajšnje narave človeka resnično prisili, da bi od navdušenja vriskal kot nekoč prvi obiskovalci parka ali pač samo obnemel.
Oblegani raj
Nič čudnega, da so mnogi raziskovalci in avanturisti, ki so v 19. stoletju prvi obiskali te kraje, Yosemite primerjali z rajem. Navdušenja nad noro ustvarjalnostjo narave vsekakor ni skrival novinar James Mason Hutchings, ki je kot prvi podrobneje opisal ta kos kalifornijske divjine. »Ko se je odprl pogled na dolino, sva ostala brez besed. Ostalo je samo občudovanje divje in veličastne mogočnosti narave,« je leta 1855 v svoj dnevnik zapisal novinar.
Hutchings se je v zakotje Sierre Nevade z dvema indijanskima vodičema podal potem, ko je slišal govorice o izjemnem slapu, »visokem skoraj tisoč čevljev«. Seveda ni moglo biti drugače, kakor da ga je izkušnja stika z neokrnjeno naravno divjino povsem prevzela in je samo za popisovanje tamkajšnje narave ustanovil časopis Hutchings California Magazine. Šestdeset številk publikacije, ki jih je izdal v letih od 1856 do 1861, velja za prvi dokumentiran, metodičen in z nadrobnimi slikami opremljen popis tega območja. Prav Hutchingsov časopis je tisto prapočelo, zaradi katerega je Yosemite danes ena najbolj množično obleganih turističnih točk na zemeljski obli. Park namreč na leto obišče več kot štiri milijone obiskovalcev.
Nič čudnega, da so mnogi raziskovalci in avanturisti, ki so v 19. stoletju prvi obiskali te kraje, Yosemite primerjali z rajem.
No, Hutchings je ob naraščajočem obisku prvih turistov, ki so prav po zaslugi njegovih zapisov začeli bolj množično obiskovati ta slikoviti kanvas narave, kaj hitro začutil možnost zaslužka. Leta 1864 je za nekaj sto dolarjev kupil podrto kočo sredi parka in jo preuredil v enega prvih hotelov. Vizualna posebnost hotela, nad katero se je kasneje navduševal tudi Muir, je bila visoka cedra, ki je rasla kar skozi dnevno sobo. Ni pa bil kaj prida gostitelj. Vsaj sodeč po zapisih njegove žene Elvire, ki jo je zelo motil možev narcisizem. Kot vsak spodoben novinar je menda gostom namreč veliko raje na dolgo in široko stregel z anekdotami s svojih avanturističnih podvigov, kot da bi jim postregel večerjo s fino srebrnino!
Glede na Hutchingsonovo širokoustenje in egocentrističnost nekako ne preseneča, da sta si z nekoliko čudaškim in raztrganim pastirjem, ki je nekega dne prišel hotelirja prosit za delo, skoraj nemudoma skočila v lase. Raztrgani potepuh, ki je neizmerno rad filozofiral o povezavi med naravo in človekom, čemur so začuda veliko raje kot Hutchingsonovim pustolovščinam prisluhnili tudi gostje hotela, ni bil nihče drug kot John Muir.
Vsak od njiju je namreč menil, da je avtoriteta na temo okoliške flore in favne. To nepreverjeno dejstvo pa sta dala drug drugemu tudi jasno vedeti. Muir je bil mistik z izjemno karizmo in žarom pripovedovanja, Hutchingson pa je bil vesten in dosleden popisovalec naravnih lepot doline, kar je počel že dvajset let. Ker pa tudi sredi divjine človek ne more uiti zakonitostim kapitalizma, je Muir dobil odpoved. O prijateljstvu, ki se je razvilo med možakarjema, veliko pove dejstvo, da Hutchingson v svojem delu In the Heart of the Sierras ni niti enkrat omenil Muira.
Mizar, ki je ljubil sekvoje
Sirene parka Yosemite so kaj hitro zapeljale tudi Galena Clarka. Mizarja, ki je leta 1857 prvi preštel, izmeril in opisal nekaj sto starodavnih sekvoj v Mariposa Grovu. To območje danes velja za eno od glavnih znamenitosti parka. Clark, ki ga je Muir v nasprotju s Hutchingsonom opisal kot » najbolj prijaznega in dobrohotnega izmed vseh mojih gorskih prijateljev«, je večino svojega življenja posvetil preučevanju in zaščiti teh nemih drevesnih velikanov, ki s svojo prezenco navdušujejo vsaj toliko, če ne še bolj kot okoliški granitni monoliti. O tem, kako globoko je Clark ljubil naravo, še posebej mogočne sekvoje, priča podatek, da je desetletja pred svojo smrtjo v neposredni bližini območja Yosemite Falls izkopal lasten grob, okoli katerega je posadil semena sekvoj iz Mariposa Grova.iji Gea >
V resnici ima on in ne morda Muir ali Hutchingson največ zaslug, da je območje doline Yosemite zaščiteno s statusom narodnega parka. Skupaj s senatorjem Johnom Connessom je namreč začel lobirati, da bi Yosemite postal zaščiteno območje.
Njuno prizadevanje se je obrestovalo, kajti predsednik Abraham Lincoln je leta 1864 v kongresu predlagal, naj Yosemite dobi posebni status zavarovanega območja pred vplivi in posegi človeka. Clark je postal prvi nadzornik zaščitenega območja, z aktom pa so bili položeni temelji za vzpostavitev ameriškega sistema narodnih parkov. Ko je Muir leta 1903 v Yosemitu gostil Theodora Roosevelta, mu je predsednika uspelo prepričati, da območje uradno postane zvezni narodni park. To se je zgodilo 1. oktobra 1890.
Prvič v cerkev
Govoriti o zgodovini in pomenu parka Yosemite ter ob tem ne omeniti razvoja plezanja, pomeni zamolčati ključni del celotne sage tega naravnega kalifornijskega bisera. Granitna monolita El Capitan in Half Dome, čigar vrtoglavo visoke in neobičajno gladke stene so zloščili ledeniki, ki so izoblikovali dolino Yosemite, sta namreč zibelka športa, ki je na začetku veljal za nekaj, s čimer se ukvarjajo odpadniki, čudaki in brezdelneži.
Seveda je bil začetnik tega odpadniškega gibanja prav alternativec vseh alternativcev in ikona parka, drugače že ne bi moglo biti. Čeprav sta za večino plezalcev El Capitan in Half Dome najbolj eminentna in zaželena cilja, pa je Cathedral Peak, vsaj vizualno, nedvomno najbolj dramatičen tip v družbi. Danes je večina plezalnih smeri tega 3326 metrov visokega impozantneža označena s srednjimi težavnostnimi stopnjami, ki boljšim plezalcem zagotavljajo nekaj ur odličnega in ne pretežkega pretegovanja v steni. Vendar leta 1869, ko se je vzpona v obupno neprimernih »gojzarjih«, brez vrvi in predvsem kakršnegakoli plezalskega znanja lotil John Muir, razmeroma gladka zahodna smer ni imela nikakršne ocene, razen »smrtno nevarno« in »nikoli preplezano«. Podobno nepojmljiva kot vse drugo, česar se je za časa svojega življenja lotil Muir, je bila v tistih časih tudi misel, da bi nekdo iz ljubega miru nekaj tisoč metrov nad dolino tvegal življenje zgolj zavoljo sicer izvrstnega razgleda. Za premagovanje vertikalnih problemov ni bilo ne opreme, ne tehnike, ne znanja. Gore je bilo namreč najbolje pustiti tam, kjer so bile, zlasti pa pri miru.
Čeprav je ostenje Cathedral Peaka bolj ali manj gladko, ima njegov južni konec pri vrhu »lepotno napako«. Vertikalna razpoka je Muiru omogočila, da je svoje težke pohodne čevlje zagozdil v poči in v ritmu vzpenjajoče se človeške gosenice le prilezel na vrh. Smer, po kateri je Muir pred več kot stoletjem prvič prilezel na vrh Cathedral Peaka in nevede začel revolucijo plezanja, danes nosi njegovo ime. Muir je o tem vzponu zapisal naslednjo hudomušno misel: »To je sploh prvič, da sem bil v Kaliforniji v kakšni cerkvi.«
Obleganje Half Doma
Istega leta je uradni kalifornijski geolog Josiah Whitney zapisal: »Half Dome je popolnoma nedostopen. Verjetno edina točka na območju Yosemite, ki je in bo ostala nedotaknjena.« Morda bi pri tem tudi ostalo, če ne bi bilo iznajdljivega Georgea Andersona. Ta je v dolino prišel ob razmahu množičnega turizma, saj je bil del ekipe, ki je zgradila prvo cesto na območju parka. Njegov motiv za osvojitev prominentnega Half Doma, ki zaradi vertikalne severozahodne in na drugi strani zaobljene jugovzhodne stene resnično spominja na prepolovljeno kupolo, pa je bil ekonomski.
Anderson si je namreč na vrhu imenitne granitne gmote zamislil hotel, ki bi goste privabljal s svojimi izjemnimi razgledi. A za realizacijo ambicioznega načrta je najprej moral zadevo preplezati sam. Zato se je leta 1875 projekta lotil z njegove vzhodne smeri. Pohodni čevlji, podobni tistim, s katerimi je na vrh Cathedral Peaka prilezel Muir, so se na splozki steni hitro izkazali za neuporabne, prav tako nogavice in lahki mokasini, namočeni v smolo. A Anderson je bil tipični primerek iznajdljive človeške vrste, kajti za premagovanje 2695 metrov Half Doma je pobrskal po svoji malhi izkušenj z gradnjo cest.
Half Dome, visoki in sloki slapovi, ledeniške doline, zelenice, mogočne sekvoje in seveda poglavar parka ter največji kos granita v ZDA, El Capitan, vsi so tam, zbrani na kupu, da vas prevzamejo.
Njegov pristop s kladivom in klini, ki jih je zabijal v izdolbene luknje, je pomenil začetek precej sporne prakse »obleganja« impozantnih vrhov v dolini. Kakorkoli že, s svojo tehniko zabijanja klinov je Anderson počasi prilezel na vrh in že čez deset dni je po svoji novi poti vodil prvo skupino turistov. Njegov načrt gradnje hotela se na srečo ni izšel, a po njegovi smeri, ki so jo pozneje opremili z jeklenico in lestvijo, se na vrh Half Doma danes na dan povzpne tudi do 3000 ljudi.
Andersonova tehnika vzpona je zaradi očitno surovega posega v naravo razburila in razklala porajajočo se plezalno skupnost, kar je bila izjemno pozitivna posledica tega etično spornega početja. V prvi polovici 20. stoletja sta namreč sovpadla prebujajoča se vest in skrb za zaščito naravnega okolja ter razvoj plezanja. Podobnosti so očitne, zato so bili tamkajšnji najboljši plezalci pričakovano po večini iz vrst društva Sierra Club, ki ga je za ohranjanje in zaščito naravne dediščine parka leta 1892 ustanovil prav Muir. Seveda so ti zapriseženi okoljevarstveniki nasprotovali kakršnimkoli drastičnim posegom v naravo, kar je sčasoma vodilo v pojav prostega plezanja. Takšnega, kjer plezalci uporabljajo čim manj pomagal, hkrati pa steno pustijo v tako »čistem« stanju, kakršna je bila v trenutku, ko so vstopili v smer. Vendar je plezanje brez pomagal pomenilo, da je večina najtežjih vertikalnih problemov dolgo časa ostala nerešena.
Dvoboj titanov
Vsaj tako je bilo vse do tridesetih let prejšnjega stoletja, ko se je poznejši predsednik Sierra Cluba, Francis Farquhar, povezal z evropskimi plezalci in alpinisti, ki so pri svojih podvigih uporabljali vrvi in posebne kline, ki so jih zagozdili in ne zabijali v navrtane razpoke v steni. S pomočjo njihovega znanja in pripomočkov (55 klinov in dve vrvi) so Farquhar, Bestor Robinson in Jules Eichorn leta 1934 po več neuspelih poskusih preplezali tehnično zahtevno južno steno Higher Cathedral Spira in na vrhu razvili ameriško zastavo. Njihov podvig je po besedah Robinsona pomenil, da so »težki vzponi možni in varni s pomočjo pravilne uporabe plezalne tehnike.«
V šestdesetih letih je z napredkom plezalne tehnike in same tehnologije naposled le prišel čas za premagovanje najzahtevnejših in najbolj zaželenih ciljev, kar je seveda pomenilo Half Dome in El Capitan. Severozahodna stran Half Doma ima v zgornjem delu 600-metrske stene kar 80-odstotni naklon in izražen previs, ki so ga pozneje zgovorno poimenovali »vizir«. Če k temu dodamo še neustrašne in karizmatične plezalce, kakršen je bil Royal Robbins, dobimo eksplozivno mešanico, iz katere ne more nastati nič drugega kot legenda.
Skupaj s še tremi plezalci je prvič poskusil leta 1955 in kmalu odnehal. O tem neuspelem poskusu je pozneje zapisal: »Plezanje sploh ni bilo tako zahtevno, kar nas je prestrašilo, je bilo izjemno vertikalno prostranstvo vzpona.« Pionirji so naleteli na oviro, s katero se prej ali slej spopadejo tudi najboljši plezalci – psihologija.
Z demoni je Robbins spet obračunal čez dve leti, ko je skupaj z Jerryjem Gallwasom in Mikom Sherrickom v dramatičnem slogu zavzel vrh. Podvig je bil tako monumentalen, da so najtežje in najbolj izpostavljene stopnje odslej nosile zgovorna imena: Robbinsonova traversa, Robbinsonov dimnik, Zig Zag (cik cak) in zahtevna Thank God Ledge (polica hvala bogu). Resnoben intelektualec, ki je med načrtovanjem vzponov bral dela grških filozofov, je v trenutku povzpetja na vrh Half Doma postal nesmrtna ikona ameriškega skalnega plezanja. »Hočeš biti prvi, to je nekaj povsem naravnega,« je o svoji zagnanosti povedal Robbins.
Po kraljici je bil čas za velikega poveljnika, kralja, ki zre nad slikovito panoramo doline Yosemite in pomeni najmogočnejšo plezalno steno v ZDA. Prvenstveni naskok na velikega poglavarja El Capitana je sredi novembra 1958 po skoraj dveh letih obleganja jugozahodne stene uspel skupini iznajdljivih plezalcev, ki so se s svojim podvigom za vedno vpisali v zgodovino najbolj markantnih plezalnih vzponov.
Čeprav ima podvig kalifornijskega enfant terribla in velikega Robbinsonovega tekmeca Warrena Hardinga, ki je trikratno višino Empire State Buildinga v New Yorku premagal z uporabo »težke artilerije« zabijanja svedrovcev in vrvi, s katerimi so povezali posamezne postanke v steni, pri čistunih prostega plezanja črno piko, pa njegov podvig za ameriško šolo plezanja pomeni mejnik. Izstopa zlasti umsko in telesno napornih zadnjih petnajst ur Hardingovega garanja, ko je dan in noč v previsni steni zabijal zadnjih 28 svedrovcev, preko katerih je odprava 12. novembra in po več kot 1000 metrih plezanja le dosegla vrh.
Njihovo južno smer zaradi izrazite izbokline poznamo pod imenom The Nose (Nos) in danes velja za plezalno klasiko.
Prvi vzpon, ki je bil še najbližje prostemu plezanju, je tri leta pozneje uspel njegovemu velikemu tekmecu. Štirim plezalcem pod vodstvom velikega Robbinsa, ki je pred tem že osvojil Half Dome, je namreč v enem tednu uspelo tisto, za kar je Harding porabil več mesecev.
Ko Clark Kent postane Superman
Pred približno desetimi leti se je na vrh izjemno konkurenčne in bliskovito napredujoče plezalske scene v Yosemitu zavihtel prav poseben mladenič. Pravzaprav je Alex Honnold udaril kot strela z jasnega! No, njegova strela je pravzaprav udarila šele, ko je suhljati, tihi in nekoliko sramežljivi mladenič s štrlečimi ušesi pristopil h granitnim velikanom v dolini. V tistem trenutku je bilo, kakor da bi človek gledal živo različico fantastične preobrazbe nerodneža Clarka Kenta v Supermana. Prej ga ni opazil praktično nihče, ko je bil v steni, pa nihče ni mogel umakniti pogleda.
Najboljši plezalci na plezalski sceni so Honnoldovo genialnost lahko pospremili zgolj s široko razprtimi očmi in odprtimi usti, kajti mladenič je plezal tako spretno, ustvarjalno, hitro in vztrajno, kakor da bi bil z drugega planeta. Njegovo mojstrstvo se lahko kosa zgolj z njegovimi ambicijami. Od začetka svoje profesionalne plezalske kariere je namreč prosti solo (samo plezalke in magnezijeva vrečka) preplezal kraljevi par skalnatih lepotcev v dolini – septembra 2008 Half Dome in junija 2017 še El Capitan. Poleti 2012 sta skupaj s Caldwellom v 21 urah in 15 minutah preplezala tri najtežje smeri v dolini, kar bi za večino najboljših plezalcev pomenilo vrhunec kariere in nasvidenje v pokoju. A Honnold vsak svoj astronomski podvig doseže s takšno mirnostjo in lahkoto, da se vedno zdi, kakor da se ogreva za nekaj večjega.
Ko v filmu Free Solo (oskar za najboljši dokumentarec), ki prikazuje njegov srhljivo genialni vzpon brez kakršnihkoli varoval, po slabih štirih urah pripleza na vrh El Capitana, ni na njegovem čelu niti kapljice znoja. Njegov obraz v ničemer ne razkriva, da bi pravkar brutalno posoliral 33 raztežajev v smeri Freeride, ki nosi oznako 7c+. Neprimerno bolj izmučen in pretresen je gledalec, ki se ob prekrasno grozljivih posnetkih virtuoza v steni podzavestno ter s prebledelimi členki oklepa ročajev sedeža.
Čar Honnoldovega solo vzpona, ki bo zagotovo še dolgo časa ostal neponovljiv, sta predvsem njegova hladnokrvnost in sposobnost obvladovanja stresa. Ko je prilezel na vrh, je svojemu plezalnemu kolegu in vodji snemalne ekipe Jimmyju Chinu rekel zgolj: »Takoj bi šel nazaj dol in vse skupaj ponovil.«
Pivo, mačja hrana in Kamp 4
Z naraščajočim številom preplezanih smeri v stenah na območju parka Yosemite se je zlagoma vzpenjalo tudi število plezalnih navdušencev, ki so sredi 20. stoletja začeli romati v novo obljubljeno deželo sredi kalifornijske divjine. Številni manjši hoteli, ki so počasi vznikali po parku, njihovemu vagabundsko-boemskemu načinu življenja niso ustrezali. Večina je svoj denar porabila za plezalno opremo, pivo, konzervirano mačjo hrano in pot do odmaknjenega parka, kjer se je odvijalo vročično merjenje plezalskega znanja, tehnike in poguma. Vprašanje nastanitve je bilo zanje zadnja skrb oziroma nepotreben luksuz in strošek. A svojo spalno vrečo ali šotor je bilo nekam pač treba postaviti. Zato se je na nekdanjem svetem kraju indijanskega plemena Ahwahneechee izoblikovala prava mala skupnost, kjer so se začasno nastanili praktično vsi, ki so pomagali spisati zgodovino plezanja v parku.
Kamp 4 (Camp 4) je že od tridesetih let prejšnjega stoletja družabno središče tamkajšnje plezalne scene. Geografska lega kampa je kakopak povezana z bližino zanimivih plezalskih točk, kjer izstopajo predvsem mogočni kamniti balvani. Med njimi je tudi znameniti Clumbia Boulder s problemom Midnight Lightning, ki spada med najtežje na svetu.
Ko je uprava parka po katastrofalni poplavi leta 1997, ko so stoletne vode uničile precejšen del infrastrukture, tam poskušala zgraditi bungalove za uslužbence, se je temu po robu postavilo kar 600 protestnikov. Ni jim šlo toliko za to, da bi s protestom zaščitili najcenejšo obliko namestitve v parku, ampak da bi ohranili kraj, ki pomeni zakladnico plezalske zgodovine in kulture v svetovnem merilu. Eden od govorcev se je naslonil prav na to bogato dediščino, ki je glavnina identitete narodnega parka: »Bi John Muir danes prenočeval v hotelu? Za vraga, nikakor, bil bi v Kampu 4!« Od leta 2003 je bil Kamp 4 vpisan v nacionalno evidenco zgodovinsko pomembnih krajev v ZDA.
Obširnejši članek je bil objavljen v reviji Gea (april 2019)
