Vrsto let je delala v Moderni galeriji v Ljubljani kot organizatorka razstav, potem pa se je pred dobrim desetletjem podala v deželo »tam spodaj«, Avstralijo. Izkušnja, ki se je začela s pletenjem košar po aboriginski tradiciji in odpiranjem vrat lastne kreativnosti ter nadaljevala s študijem dediščine, kulture in jezika ljudstva Wiradjuri, največjega aboriginskega ljudstva Novega Južnega Walesa, je popolnoma spremenila njen pogled na svet.
Med avstralsko staroselsko in evropsko kulturo namreč obstaja ogromna razlika, kulturi sta tako rekoč diametralno nasprotni. Če zahod poudarja predvsem individualnost, napredek in materialne vrednote, avstralska staroselska kultura temelji na ljudeh, razmerjih, odnosih, stalnosti, neprilaščanju in spoštovanju.
Danes se uporaba besede Aborigin opušča, ker daje vtis, da znotraj avstralskih staroselcev ni različnih kultur. Večinoma so definirali njihovo kulturo kot nomadsko kulturo nabiralcev in lovcev, kar pa je bilo v zadnjih letih ovrženo.
Izjemna izkušnja se najbrž ne bi nikoli zgodila, če Nives Zalokar na enem od jogijskih seminarjev v Franciji ne bi spoznala bodočega partnerja, Avstralca Bernarda Sullivana. Ko se je čez nekaj let odločil vrniti se v rodno Avstralijo, se mu je pridružila. Tako se je leta 2010 preselila v Wagga Waggo, podeželski kraj v Novem Južnem Walesu, ki je dovolj velik, da ima svojo univerzo, vojaško bazo, gledališče, galerijo, trgovine ... »Moj partner, po poklicu oblikovalec, je tam študiral za svojo drugo diplomo, animacijo, in kasneje pripravljal doktorat z naslovom Kako razumeti tradicionalno (avstralsko staroselsko) modrost.«
»Sama sem delala kot prostovoljka v krajinski galeriji, kjer sem spoznala mlado aboriginsko umetnico, ki me je povabila v aboriginsko skupino žensk. Ob ponedeljkih smo se dobivale v aboriginskem centru in pletle na tradicionalen način. Sem sem zahajala naslednjih sedem, osem let. Te vrste druženje, ko nekam prideš in nekaj delaš, piješ čaj ali kavo, si tih in zbran ali pa se pogovarjaš, sediš in poslušaš, kaj imajo drugi povedati, je bil zame nekaj novega … Tam smo zvedeli, kaj se dogaja v aboriginski skupnosti, kaj se pripravlja, kakšni bodo prihodnji družbeni dogodki,« pripoveduje Nives Zalokar.
»Aunties, starejše ženske v skupnosti oziroma starešine, so me naučile, kako plesti. Ni bilo težko, saj sem bila vedno ročno spretna. V začetku sem delala to kot vsi, košare in druge majhne predmete, kasneje pa sem začela raziskovati bolj komplicirane oblike in spoznala, da namesto uporabnega predmeta lahko naredim tudi nekaj neuporabnega, predmet, ki je zanimiv in izrazen sam po sebi, bodisi zaradi oblike ali barve oziroma barvne kombinacije uporabljenih rafij,« opisuje.
»Ljubezen Aboriginov je bila pristna in globoka«
In nazadnje je iz pletenja in risbe diplomirala na umetnostni šoli v Avstraliji. A ni ostalo le pri tem, saj je kot prva Slovenka diplomirala tudi iz dediščine, kulture in jezika ljudstva Wiradjuri, največjega aboriginskega ljudstva Novega Južnega Walesa. Prav v ponedeljkovi pletilnici košar je namreč izvedela, da na Charles Sturt University že nekaj let pripravljajo podiplomski tečaj jezika ljudstva Wiradjuri in dediščine tega največjega staroselskega ljudstva na ozemlju Novega Južnega Walesa.
»Ravno takrat so zbirali prijave za prvo generacijo študentov, povabili pa so tudi mene in mojega partnerja. V razredu smo bili trije belci in okrog dvajset študentov iz ljudstva Wiradjuri. Hitro so me sprejeli, saj smo se redno družili in skupaj delali. Ob ponedeljkih smo pletli, ob četrtkih sem kot prostovoljka hodila na srečanja programa Aunty Jean, zdravstvenega programa za Aborigine s kroničnimi boleznimi, kjer sem kot učiteljica joge vodila uro sproščanja.
Kasneje, ko sem že študirala wiradjursko kulturo, sem v seanso sproščanja vključila še pesem in jim jo zapela v njihovem jeziku, ko so bili v stanju popolne sproščenosti. To jim je res veliko pomenilo. Veliko mi jih še zdaj, ko reče sista, sestra. A najbolj sem se zbližala z aunty Joyce Hampton, ki je moja adoptivna mama. Ljubezen, ki sem jo izkusila med temi ljudmi, je bila pristna in globoka,« o izkušnji spoznavanja aboriginske kulture pove Zalokarjeva.
Jezik in dediščino ljudstva Wiradjuri je študirala dve leti in pol. »Njihov jezik izvira iz kulture, vsaka kultura pa razume svet na svoj način. Med avstralsko staroselsko in evropsko kulturo je razlika ogromna, kulturi sta tako rekoč diametralno nasprotni. Če zahod predvsem poudarja individualnost in napredek ter materialne vrednote, avstralska staroselska kultura temelji na ljudeh, na razmerjih, odnosih, stalnosti, neprilaščanju in spoštovanju. Medtem ko smo mi navajeni študirati jezike, v katerih vladajo določena pravila, kot je predpisan besedni red, v jeziku ljudstva Wiradjuri ni pravila o vrstnem redu besed v stavku.
Stavek vedno začne beseda, ki je za tvorca stavka najpomembnejša. Poleg tega je dojemanje časa in prostora popolnoma različno od zahodnjaškega in velikokrat je brez poznavanja temeljev kulture Wiradjuri in njihovega mišljenja nemogoče razumeti še tako preprosto sporočilo. Pri njih je vse povezano; brez globokega razumevanja in spoštovanja se sezam v zakladnico jezika in dediščine ljudstva Wiradjuri in drugih aboriginskih ljudstev ne odpre. Zato je bil študij jezika Wiradjuri velik izziv,« izpostavlja sogovornica.
Leta 2017 so se predstavniki vseh narodov avstralskih staroselcev sestali v centru kontinenta pod Ulurujem in izdali uradno izjavo, t. i. Uluru Statement from the Heart, v kateri so definirali in javnost seznanili z zahtevami vseh staroselskih narodov v Avstraliji.
Povedano še nekoliko drugače: Aborigini imajo popolnoma drugačno predstavo sveta, časa in prostora. Kot pravi Zalokarjeva, za njih ni pomembno nekaj posedovati, pomembno je za nekaj ali nekoga skrbeti. »Če te vprašajo, kdo si, s tem ne mislijo – kaj delaš. Mislijo dejansko – kdo si. Identitete ne določa to, kar delaš, tvoj poklic, status v družbi in imetje. Določa te tvoje razmerje do vsega, tvoj izvor, ime, nagnjenosti, vrednote, nikakor pa ne tvoja materialna ali intelektualna premoč. Če Zahod verjame v razvoj in napredek, v spremembo, Aborigini verjamejo, da je svet ves čas isti. Bistvo ostaja isto, možne so transformacije. Tudi smrt je definirana na ta način – ko nekdo umre, se njegova duša preseli iz vidnega sveta v nevidno, da se bo nekoč spet morda znašla na tem svetu.«
Yindyamarra – spoštovanje, srčika kulture in večno sporočilo
Osrednja beseda v besednjaku ljudstva Wiradjuri je yindyamarra, ki pomeni spoštovanje, prav ta beseda pa nosi tudi srčiko kulture, večno sporočilo, ki ga kolonizacijski in genocidni politiki ni uspelo izbrisati. Sporočilo te kulture je navdihnilo tudi sogovornico, ki zaradi tega danes vidi svet popolnoma drugače kot pred odhodom v Avstralijo. »Ali sploh obstaja kaj bolj navdihujočega kot dejstvo, da kultura, stara tisoče let, temelji na spoštovanju? Pravzaprav ne moremo govoriti samo o kulturi, mislim, da je bolj ustrezna beseda civilizacija. Redka civilizacija, ki je po zadnjih ocenah vztrajala kakih 65.000 let in ni propadla, ni izginila, ni samo sebe razgradila in ni bila poškodovana do prihoda belih kolonialistov,« pojasnjuje.
In dodaja, da se nikoli ni toliko naučila o kolonializmu kot v letih, ki jih je preživela v Avstraliji. »Ko je James Cook razglasil kontinent za terra nullis, nikogaršnjo zemljo, so Angleži začeli ‘raziskovati’, poseljevati, krasti zemljo in razseljevati staroselce iz njihovih domov. Pobijali so jih kot živali, jih zastrupljali, nalašč širili kužne bolezni, kot so bile črne koze in podobno. Kradli so jim otroke in jih vzgajali v krščanski veri, jih ‘civilizirali’ in jih za silo izobrazili, da so potem delali za belce brez plačila. Deklice so navadno porabili za gospodinjske pomočnice, fante za težka opravila. Prepovedali so uporabo njihovega jezika, prepovedali duhovne obrede in njihovo staro vero – skratka, celotno prvotno populacijo so oropali njihove identitete, samospoštovanja, ponosa, zemlje, duševnega miru in dostojanstva,« opisuje Nives Zalokar.
Dodaja, da bi se iz sporočila kulture in ljudstva Wiradjuri lahko marsikaj naučili vsi, tudi sodoben človek. »Yindyamarra pomeni v najožjem smislu spoštovanje, osnovni odnos do vsega, življenjski slog. Spoštovanje do drugih ljudi, do samega sebe, do narave, do zemlje, pokrajine, elementov. Yindyamarra pomeni biti sposoben delati stvari počasi, ne impulzivno, s premislekom, deliti z drugimi, skrbeti za druge. Zemlja nam ne pripada, mi smo tu, da skrbimo zanjo. Ali kot pravijo tri pravila, ki se povezujejo z yindyamarro: Glej, da vidiš. Poslušaj, da slišiš. Uči se, da boš razumel.«
S partnerjem sta pri spoznavanju kulture ljudstva Wiradjuri opravila tudi veliko terenskega dela, ki je nastajalo v sklopu priprave njegove doktorske disertacije z naslovom Kako razumeti tradicionalno (avstralsko staroselsko) modrost. »Odločen, da mora kot Avstralec odplačati svoj dolg staroselski kulturi in ljudem, je želel poiskati najboljši možen način, kako resnično pomagati staroselcem ponovno najti svojo identiteto, svoje samospoštovanje in svoj glas kot narod.
V Avstraliji se je namreč pokazalo brezplodno kakršnokoli prizadevanje, da bi pomagali tem ljudem, ne da bi upoštevali njihovo kulturo, njihovo izgubljeno identiteto,« poudarja sogovornica. Pomagati staroselcem na nekolonialen način pa je za raziskovalca brez dvoma trdo in naporno delo, ki ima svoja pravila. »Ko smo delali z aunty Joyce knjigo o njenem življenju z naslovom The story of my Life – ta je nastajala kar dve leti – je bilo terensko delo to, da smo imeli z njo vsako sredo pri nas doma kosilo. Pred kosilom in po njem smo se pogovarjali, govorila je o svojem življenju.
V začetku smo mislili, da bomo vse posneli in potem zapisali. A ko je zagledala mikrofon, je vedno prenehala govoriti …« Zato si je Nives Zalokar od takrat naprej sproti zapisovala vse, kar je aunty Joyce povedala, in potem z njo preverila, ali je prav zapisano. Ker si je želela obiskati kraje svoje mladosti, dvanajst ur vožnje proti severu, so raziskovalci z njo šli tudi v Menindi, na sever Novega Južnega Walesa, spoznali njene tam živeče sorodnike in posneli kup fotografij, ki so jih vključili v knjigo. Aunty Joyce je za knjigo prispevala tudi svoje risbe in seveda stare fotografije iz družinske zgodovine. Posneli so veliko intervjujev in posneli film Yindyamarra Yambuwan, prvi film v jeziku ljudstva Wiradjuri. Bernard Sullivan je kasneje zanj dobil državno nagrado. Izdali so več knjig staroselskih starešin o njihovem življenju in delu in postavili dve veliki razstavi v galeriji v Wagga Waggi; večina projektov je danes shranjenih na internetu in so postali del dediščine ljudstva Wiradjuri.
Večina zapornikov v avstralskih zaporih je Aboriginov
Ko beseda nanese na to, kako mora v takšnih raziskavah pravzaprav delovati raziskovalec, ki je vzgojen v racionalnem in razumskem, a trči ob kulturo, ki ne temelji na takšni miselnosti, sogovornica odgovarja, da je pomembno ohraniti koncentracijo in spoštovanje do kulture, ki jo raziskuješ. »Najvažnejše je, da ne pozabiš, da brez medsebojnega spoštovanja nobena raziskava ne prinese rezultatov. Imeli smo srečo, da smo spoznali besedo yindyamarra in jo vzeli za vodilo in osnovno orodje raziskave, v izogib nerodnosti, da bi zavedno ali nezavedno podlegli starim kolonialnim vzorcem, kako ‘pomagati’ staroselcem,« priznava Nives Zalokar.
Dodaja, da sta bila oba s partnerjem globoko angažirana v jogi, jogijskih praksah, filozofiji. To pomeni, da sta kot zahodnjaka sprejela nekatere vrednote, ki niso bile njune od otroštva. »A v jogi ne moreš napredovati, če ne sprejmeš te stare znanosti v celoti. Ko enkrat prečkaš črto, ki razmejuje dve kulturi, je prečkanje te črte veliko lažje, ko to storiš z naslednjo drugo kulturo. Mislim, da je bilo res pomembno, da sva oba z Bernardom razumela, da morava, če hočeva kaj narediti, resnično najprej razumeti staroselce ter njihove vrednote in verovanje. Pridobiti zaupanje teh ljudi, ki so bili že neštetokrat opeharjeni in zapostavljeni, pa je bil dogotrajen proces, ki je trajal nekaj let,« pripoveduje.
Naj ob tem omenimo, da večina avstralskih staroselcev danes živi na območju severne Avstralije, medtem ko jih je na jugu države občutno manj. Po nekaterih podatkih je v tem trenutku Aboriginov le za nekaj odstotkov prebivalstva Avstralije, kar je seveda zelo malo, če vemo, da naj bi jih bilo ob prihodu belcev po nekaterih domnevah med 500.000 in milijonom. Danes v 20-milijonski Avstraliji živi manj kot 500.000 staroselcev.
»Vzroki so evidentni in zelo raznovrstni. Poleg močnega priliva prebivalstva z vsega sveta, zlasti od druge polovice 20. stoletja, so k temu prispevale genocidne tehnike, kot so množični pomori, zastrupljanje rek in širjenje črnih koz z darovanjem okuženih odej staroselcem. Zaradi uvedbe belega sladkorja, kave, alkohola in drog so telesa staroselcev, vajena zdrave naravne prehrane, postala šibka in nagnjena h kroničnim boleznim, kot je diabetes.
Telesa staroselcev so bila tudi manj odporna proti vsem nalezljivim boleznim, ki so prišle z novimi priseljenci. Zato je življenjska doba staroselcev mnogo krajša kot pri belcih. Zaradi revščine, pomanjkanja samospoštovanja in izobrazbe število samomorov pri staroselcih narašča, tu pa so še alkoholizem, droge in drugi problemi, predvsem med mladimi,« pojasnjuje sogovornica. In ne nazadnje: večina zapornikov v avstralskih zaporih je Aboriginov.
Obširnejši članek je bil objavljen v reviji Gea (februar 2021)
