Če se je ne dotikamo ali celo dajemo v usta, za zdravje ni nevarna prav nobena rastlina. Rastline tvorijo strupene snovi za lastno zaščito, ob zaužitju pa imajo za človeka hujše posledice (lahko tudi smrt) zagotovo tisa, jesenski podlesek, čmerika, pikasti mišjak in črni zobnik.
Ob stiku s kožo lahko pride do kontaktnega dermatitisa, recimo, pri listu bršljana, fototoksično reakcijo ob hkratni izpostavljenosti sončnim žarkom pa povzročijo npr. orjaški dežen, zdravilni gozdni koren in vinska rutica. Prav zato morajo tudi lastniki psov paziti, da živali ne vodijo na gosto poraščene nepoznane predele, saj so, denimo, opekline, ki jih povzroči sok orjaškega dežna, lahko izjemno hude, čeprav takšnih primerov v Sloveniji pri ljudeh niso zabeležili, pri psih pa ne poročajo niti o blažjih opeklinah. Posebno skrb je treba nameniti otrokom, saj so pri njih najpogostejše zastrupitve z rastlinami, ki imajo zanimive cvetove ali barvite plodove.
Pred nevarnimi oziroma strupenimi rastlinami se najbolje zaščitimo z znanjem, a kot ugotavljata botanika iz Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani znan. svet. dr. Jože Bavcon, vodja botaničnega vrta, in asist. mag. Blanka Ravnjak Slovenci rastline žal poznamo vse manj.
Rožca je lahko tudi strupena
Rastline same od sebe ničesar ne naredijo in niso noben bavbav, a prav zaradi pomanjkljivega znanja se je pred leti pričela akcija izgona strupenih rastlin z območja otroških vrtcev, ki so sicer tam vedno bile in z njimi ni bilo težav, pravita strokovnjaka. Vendar, opozarjata, če nismo prepričani, ali je rastlina varna za uživanje, je ne smemo dati v usta, z današnjo vzgojo pa je vse dovoljeno in ni več nobene prepovedi. »Narava je neusmiljena, če stopiš čez rob, ni milosti. Enako je pri strupenih rastlinah. Nekoč je veljalo pravilo, da za vsako bolezen rožca rase, a te zdravilne rožce so lahko ob nepravilni uporabi tudi strupene. Nekdaj so ljudje vedeli, katere so te rastline in v kolikšni količini jih lahko uporabijo. Danes je tega znanja precej manj. Na voljo imamo sicer veliko knjig, a jih redkokdo pregleda. Vsakodnevno se pojavljajo različni prispevki, ki jim ljudje takoj slepo verjamejo,« je kritičen dr. Bavcon. Rastline imajo obrambne mehanizme, da se zaščitijo, nekatere imajo žgalne laske (npr. koprive), druge neprijeten vonj (npr. rutica), tretje na koži puščajo sledove, po katerih nas srbi. A to je normalno, zato se nekoč med rastlinami ni sprehajalo v kratkih hlačah, razmišlja botanik, ki že 24 let vodi univerzitetni botanični vrt. »Otroci smo vedeli, da šmarnic ne dajemo v usta, ker so strupene, vseeno pa smo jih nabirali za šopke. Žafrana za šopke nismo nabirali prav zaradi nevarnosti, da bi ga morda jeseni zamenjali s podobno vrsto – jesenskim podleskom, ki je smrtno nevaren. Rastlin, ki jih nismo poznali, nismo uživali.«
Danes, pripovedujeta botanika, nemalokrat opozorijo mlade mamice, ki pustijo, da otroci v usta dajejo, denimo, oleandrove cvetove, včasih celo kaj hujšega, npr. tiso. »Ob opozorilu so pogosto presenečene in velikokrat užaljene, češ da je to njihov otrok in naj se ne vtikamo v vzgojo. Starši so odgovorni za dejanja otrok, zato morajo vedeti, kaj se sme in česa ne! A če bi se zaradi strupenosti odpovedali sajenju v javnih nasadih, bi kmalu ostali brez rastlin. Kajti vsaka rastlina potencialno vsebuje substance, ki so človeku lahko škodljive. Rastline ne ubijajo, ubija neznanje. Mnoge zdravilne rastline so tudi strupene in obratno – mnoge strupene so tudi zdravilne. Iz tise, recimo, so dobili zelo učinkovit taksol, ki je antikancerogen. Vse je odvisno od uporabe, zato se z njimi ne 'igramo'. Potrebnega je veliko znanja in previdnosti. Nekoč so to vedeli, danes se po zdravilnih rastlinah posega zelo lahkotno. Tudi povsem nedolžna uporaba ima lahko resne stranske učinke.«
Katere so najnevarnejše?
Osnovno pravilo pravi: rastline, ki je ne poznaš, se ne dotikaj in je ne dajaj v usta, poudarjata dr. Bavcon in mag. Ravnjak, drugo pomembno pravilo pa: pri trganju oziroma nabiranju pazi, da sok rastlin ne zaide v oči. V naravi je koristna vsaka rastlina, vsaka ima svoj pomen, zato jih ne smemo razumeti kot nevarnost človeku. Rastline tvorijo strupene snovi za lastno zaščito, zato je težko govoriti o tem, katere so najbolj nevarne, pri zaužitju pa imajo za človeka hujše posledice (lahko celo smrt) zagotovo tisa, jesenski podlesek, čmerika, pikasti mišjak, črni zobnik, pravita poznavalca, poleg naštetih pa so strupeni še npr. zvončki, vse vrste telohov in ciklame. Te rastline so razširjene po vsej Sloveniji in jih najdemo v različnih habitatih.
Rastline tvorijo strupene snovi za lastno zaščito, zato je težko govoriti o tem, katere so najbolj nevarne.
»Zelo strupene sokove ima mnogo kobulnic, tudi take so, ki nas lahko popeljejo na oni svet in so jih že v starem veku uporabljali v ta namen. Sok jesenčka recimo povzroči opekline, ki so vidne več let.« Sogovornika opozorita še na ustrezno uporabo užitnih rastlin: če jemo nepravilno pripravljene ali nezrele plodove (npr. surov krompir, zelen paradižnik ali krompir) ali če pretiravamo s količino, nas bo telo kmalu opozorilo, da smo naredili napako. »Že naši predniki so vedeli, da se sme marmelado iz jerebikovih plodov ali pečene liste navadnega gabeza uživati le v majhnih količinah.«
Zdravstvene težave pa imamo lahko tudi zgolj ob dotiku nekaterih rastlin. »Mnoge soncu izpostavljene rastline na koži povzročijo izpuščaje. Različne trave zaradi drobnih laskov in bršljan povzročajo srbečico. Izpuščaje in pekoč občutek povzročijo žgalni laski nam najbolj poznane koprive.« Kaj pa orjaški dežen, o katerem se zadnja leta veliko govori? »Rastlina je invazivna in ob dotiku povzroči opekline, vendar jo je mogoče s pravilnim upravljanjem okolja tudi učinkovito odstraniti. Zunaj ograje Botaničnega vrta smo ga učinkovito odstranili z redno košnjo in škropivom za širokolistne plevele.«
Prva pomoč
Izr. prof. dr. Nina Kočevar Glavač s Fakultete za farmacijo Univerze v Ljubljani pravi, da so v Sloveniji daleč najbolj pogoste zastrupitve odraslih, ko pride do zamenjav rastlin, ki jih nabirajo kot zdravilna zelišča ali za hrano, s strupenimi rastlinami, zlasti z jesenskim podleskom (Colchicum autumnale), šmarnico (Convallaria majalis) in belo čmeriko (Veratrum album). »Prvi dve sta po videzu zelo podobni čemažu (Allium ursinum), belo čmeriko pa zamenjajo z rumenim sviščem (Gentiana lutea). Med najstniki naraščajo zastrupitve s halucinogenimi rastlinami, kot sta navadni kristavec (Datura stramonium) in volčja češnja (Atropa belladonna), trenutno je zelo aktualna tudi problematika konoplje (Cannabis sativa). Po podatkih Centra za zastrupitve je med vsemi zastrupitvami odraslih približno 2,5 % zastrupitev s strupenimi rastlinami. Posebej velja opozoriti na otroke, pri katerih so najpogostejše zastrupitve z rastlinami, ki imajo zanimive cvetove (kristavec, šmarnica) ali barvite plodove (šmarnica, tisa), vendar hujših zastrupitev v zadnjih letih niso zabeležili.« Otroci so v bistveno večji nevarnosti, saj so pri njih toksični odmerki navadno precej manjši.
Tisa: pet semen je smrtna doza za otroka in 300 iglic smrtna doza za konja, jelenjad in srnjad pa tiso lahko mirno je.
»Za vse velja, da je ob sumu na zastrupitev s strupeno rastlino (prvi znaki so slabost, vrtoglavica in bruhanje) nujno čim prej poiskati zdravniško pomoč in s seboj odnesti rastlinski material.«
Ali drži, da je za ljudi in druge sesalce nevarna tudi invazivna navadna barvilnica? »Phytolacca americana ne velja za zelo strupeno rastlino. Toksični so korenine in plodovi, manj drugi nadzemni deli. Po podatkih v strokovni literaturi naj bi deset semen veljalo za neproblematične za odrasle in starejše otroke, pri majhnih otrocih pa lahko pride do resne zastrupitve. Pri občutljivih se lahko pojavi dermatitis.«
Zelo nadležno in pogosto boleče je tudi bližnje srečanje nekaterih rastlin z našo kožo. »Ob stiku z, recimo, listi bršljana (Hedera helix) lahko pride do kontaktnega dermatitisa, fototoksično reakcijo ob hkratni izpostavitvi sončnim žarkom pa povzročijo npr. orjaški dežen (Heracleum mantegazzianum), zdravilni gozdni koren (Angelica archangelica) in vinska rutica (Ruta graveolens).« Koža reagira z blažjo rdečino, lahko pa se pojavijo tudi hude opekline z mehurji. Spiranje kože z vodo je učinkovito samo, če je možno takoj ob stiku, pojasnjuje strokovnjakinja.
»Nevarne« lončnice
Doc. dr. Darja Pavlin, dr. vet. med., s Klinike za male živali, ki deluje v okviru Veterinarske fakultete Univerze v Ljubljani, se ne spomni, da bi na kliniki kdaj zdravili psa ali mačko z opeklinami ali drugimi težavami s kožo, ki bi jih povzročile rastline. V zadnjih nekaj letih so imeli le nekaj primerov zastrupitev z lončnicami – npr. z difenbahijo in slonovo nogo, THC-jem (živali niso zaužile rastline!) in človeško hrano, ki je strupena za pse in mačke. »Očitno so zdravstvene težave zaradi strupenih rastlin zelo redke oziroma so klinični znaki tako nespecifični, da jih morda niti ne povezujemo z zaužitjem strupene rastline.«
Članek je bil objavljen v reviji Gea ( september 2019)
