Hipnoza je spremenjeno stanje zavesti z usmerjeno pozornostjo, zmanjšanim zunanjim zavedanjem in povečano zmožnostjo odgovarjanja na sugestije.
»Takšna je najbolj osnovna definicija medicinske hipnoze, ki dokazano koristi, zato bi jo morali pogosteje uporabljati,« je prepričan prof. dr. Marjan Pajntar, doktor medicine, specialist ginekologije in porodništva, diplomirani psiholog, starosta porodništva in medicinske hipnoze pri nas.
In v preteklosti smo jo, tudi v Sloveniji, dodaja. Leta 1972 je vsaka peta ženska – 600 od približno 3000 porodnic tisto leto – v kranjski porodnišnici rodila s pomočjo hipnoze in brez sredstev za lajšanje bolečin. V tistem času so prirejali številne seminarje ter tečaje hipnoze za zdravnike in psihologe, ki so bili lačni novih znanj o metodi, ki je dokazano prinašala dobre rezultate.
Prehod v hipnotično stanje terapevti dosežejo z monotonijo glasu, s sproščanjem in prigovarjanjem. Oseba glas hipnotizerja sliši, kot bi prihajal iz njene notranjosti, zato lažje sprejme njegove sugestije. Obstaja pa tudi hitrejša metoda, imenovana fiksacija.
Hipnoza praviloma ni osnovno zdravljenje, pač pa podporno zdravljenje pri veliki večini bolezni. Razlit slepič zahteva operacijo, prav tako s hipnozo ne bomo ozdravili raka, bomo pa bolezen lažje sprejeli, umirili strahove pred morebitno operacijo, pri kemoterapiji bomo z njo umirili želodec in slabosti, lažje sprejeli svojo novo podobo. In na ta način morda bolezen celo premagali oziroma z njo živeli lažje in bolj kvalitetno.
Še veliko bolj učinkovita je hipnoza pri značilnih psihosomatskih boleznih in stanjih, kot so nespečnost, anksioznost, depresija, različne fobije, motnje in zasvojenosti. Z uporabo hipnoze lahko takšna stanja in bolezni hitro in učinkovito premagamo, pogosto povsem brez zdravil.
Zelo dobre rezultate pa hipnoza daje tudi pri porodih. Večina porodnic se poroda boji, strah v njih potencira slabe občutke, kar vpliva na delovanje celotnega telesa, maternica se zato nepravilno krči, mišice so napete, porod obstane ter velikokrat boli veliko bolj, kot bi bilo treba, ali pa se konča s carskim rezom. V hipnozi pa je ženska veliko bolj sproščena in porod zato običajno poteka bolj gladko.
Kdaj je najbolj učinkovita
Po definiciji, ki jo je leta 1995 na podlagi akademske psihologije izdelalo Društvo za psihološko hipnozo Ameriškega psihološkega združenja, je hipnoza duševno oziroma mentalno stanje ali udejanjanje vloge domišljije. To stanje se običajno vpelje oziroma inducira s hipnotično indukcijo, sestavljeno iz serije navodil in sugestij, ki jih daje terapevt medicinske hipnoze ter na ta način pacientovo pozornost preusmeri drugam.
»Zame je hipnoza način, kako se človek globoko oziroma popolnoma sprosti. Kako sprosti svoje misli in telo. In s tem, ko je sproščen, lahko na svoje telo in misli tudi vpliva oz. to stori ob pomoči strokovno usposobljene osebe. Naše misli so izjemno močno orodje, z njimi lahko močno vplivamo tako na sebe kot na druge,« hipnozo opiše dr. Nataša Tul Mandič, ginekologinja in porodničarka, specializirana za bolezni nosečnice in ploda, uveljavljena znanstvenica ter ena od več kot stotih slovenskih zdravnikov ali psihologov z diplomo terapevta medicinske hipnoze. Podeljuje jih Društvo za medicinsko hipnozo Slovenije, praviloma zgolj zdravnikom in psihologom.
Še vedno so mnogi zdravniki, predvsem tisti, ki so »zlobirani« s strani farmacevtskih lobijev, odločno proti zdravljenju brez zdravil. Ne razumite me narobe – nikakor nisem proti zdravilom, ampak ne v takšnih količinah, kot jih danes predpisujejo, poudarja dr. Pajntar.
Profesor doktor Pajntar, predsednik omenjenega društva, nam je opisal, kaj vse lahko »zdravimo« s hipnozo: »V zadnjem času so to predvsem depresivna stanja, stanja tesnobnosti in bojazni oziroma anksioznosti, različni strahovi ter različne psihosomatske bolezni oz. obolenja, kot so astma, rana na želodcu, Chronova bolezen, atopijski dermatitis oz. nevrodermatitis ter različne alergije. Pa motnje hranjenja, številne odvisnosti, kot so kajenje, zloraba alkohola ter tablet, nespečnost, glavoboli in migrene.«
Dodaja, da lahko »s hipnozo odpravljamo tremo, zardevanje, jecljanje, pretirano potenje, strah pred nastopanjem ter krepimo samozavest in z njo samopodobo. S pomočjo hipnoze poskušamo pri ljudeh, ki so zaradi različnih poškodb možganov izgubili spomin, tega povrniti, v forenziki oz. sodni medicini pa posameznikom obuditi spomin na ključne podrobnosti posameznih kriminalnih dejanj«.
Športnikom s hipnozo in osredotočanjem na, na primer, najbolj optimalen start ali zavoj pomagajo pri večanju učinkovitosti in motivacije za treninge in zmage. »Rezultati so pri številnih zelo spodbudni. V hipnozi izvajajo nekateri zdravniki celo že najbolj zahtevne operacije, tudi na možganih.«
Prvo operacijo izključno v hipnozi, torej brez lokalne ali splošne kemične anestezije, so v ljubljanskem Kliničnem centru izpeljali leta 2016, a je to bolj izjema kot pravilo. Pogosteje, a ne prav pogosto, izvajajo operacije, kjer kemično anestezijo kombinirajo s hipnozo. So pa takšne operacije vedno bolj pogoste ponekod v tujini, zlasti v državah zahodne Evrope. V univerzitetni bolnišnici v Lillu v Franciji so tako pod hipnozo pred dvema letoma opravili prvo operacijo na odprtem srcu. Veliko operacij v hipnozi pa vsako leto opravijo v Belgiji, Nemčiji in Veliki Britaniji, pogosto jo kombinirajo z blagimi lokalnimi anestetiki.
Pri nas ni priznana kot uradna metoda
Medicinska hipnoza pri nas (še) ni priznana kot uradna metoda zdravljenja. Še vedno so mnogi zdravniki, predvsem tisti, ki so »zlobirani« s strani farmacevtskih lobijev, odločno proti zdravljenju brez zdravil. Ne razumite me narobe – nikakor nisem proti zdravilom, ampak ne v takšnih količinah, kot jih danes predpisujejo! Nekdo samo malo potarna pri zdravniku, da je nervozen in da ga tišči v prsih, in že odide domov z vrečko antidepresivov. Z močnimi zdravili povsem po nepotrebnem zdravijo že otroke,« še doda dr. Pajntar.
In doda zgodbo o sedemletnem dečku, ki ga je z eno samo terapijo hipnoze ozdravil opravljanja velike potrebe v hlače, ter zgodbo o deklici, ki jo je z nekaj terapijami ozdravil tika, nehotenega in glasnega ponavljanja iste besede.
Mimogrede, Britanci in Američani so hipnozo kot medicinsko sredstvo priznali že sredi petdesetih letih prejšnjega stoletja, danes pa je kot uradna metoda zdravljenja priznana v večini evropskih držav. V Sloveniji dobijo zdravniki, ki opravijo izobraževanje pri Društvu za medicinsko hipnozo, certifikat Terapevt medicinske hipnoze.
Sproščanje in fiksacija
Hipnoterapevt običajno pacienta inducira oziroma vpelje v hipnotično stanje z dvema različnima metodama, s sproščanjem ali s fiksacijo. Sproščanje se večinoma uporablja za hipnoterapevtske metode, s katerimi hipnoterapevt človeka povsem sprosti in umiri, nato pa se z njim v takšnem hipnotičnem stanju pogovori ter mu sugerira, kako določeno težavo odpraviti.
Ta postopek običajno traja od pet do deset minut, vsake toliko časa pa ga je treba poglabljati. Prehod v hipnotično stanje terapevti dosežejo z monotonijo glasu, s sproščanjem in prigovarjanjem, kar privede do tega, da oseba verjame, da je drugje, kot je v resnici, stvarnost počasi bledi in se izgublja, oseba pa glas hipnotizerja sliši, kot bi prihajal iz njene notranjosti, zato lažje sprejme njegove sugestije.
»S fiksacijo, metodo, ki jo največkrat uporabljamo za lajšanje bolečin, pa gre hitreje,« razloži dr. Pajntar. »Na primer, v bolnišnico pripeljejo poškodovanca, ti pa mu pred nos, na razdaljo 25 centimetrov, pomoliš svinčnik in mu rečeš, da mora strmeti vanj. On te uboga, saj si želi, da bolečina popusti. Gleda v konico svinčnika, njegove oči postanejo utrujene in težke ter se začno zapirati, postane miren, ta sproščenost pa se nato v takem stanju prenaša po vsem telesu.«
V takšnem primeru indukcija uspe razmeroma hitro, bolečina se občutno zmanjša, povsem odstraniti pa se je običajno ne da. »Poškodovanec, ki ob prihodu v bolnišnico kriči od bolečine in na vprašanje, koliko ga boli na lestvici od ena do deset, vpije in ponavlja, da za deset, se kmalu po tem, ko ga induciramo v hipnotično stanje, umiri ter pove, da bolečina ni več tako huda oziroma da se z njo da živeti.«
Obširnejši članek je bil objavljen v reviji Gea (oktober 2020)
