Ko sem pred več kot dvema desetletjema pristala na mednarodnem letališču O’Hare v Chicagu – po letalskem prometu se uvršča na prvo, po številu prepeljanih potnikov pa na drugo mesto največjih letališč na svetu – in se ozrla proti impresivni panorami mesta, ki je za leto dni postalo moj dom, sem zagledala natanko takšno Ameriko, kakršno sem si vedno predstavljala.
V daljavi so se pod nebo vzpenjali elegantni nebotičniki, njihovi obrisi pa so odsevali v rahlo valujoči modrini Michiganskega jezera, ki se je zdelo neskončno kot morje. Od takrat celo snežne nevihte nosim v spominu kot nekaj romantičnega, pa četudi veter, ki pozimi piha z zamrznjenega jezera, neusmiljeno biča obraz. Mislila bi, da mu zato pravijo vetrovno mesto, a glede vzdevka še vedno niso dosegli konsenza. Je torej v povezavi z vetrovnim vremenom ali zaradi »vetrovnih« prebivalcev, nagnjenih k hvali in sploh pretiravanju?
Dejansko so imeli tamkajšnji prebivalci vse od časov nastanka mesta (leta 1837) precej dobre razloge za hvalisanje. Med drugim je na preriji med Velikimi jezeri in porečjem Misisipija zrasel sploh prvi nebotičnik na svetu (leta 1884). Chicago, ki smo ga poslovenili v Čikago in je trenutno tretje najbolj naseljeno ameriško mesto, na področju gradnje nebotičnikov še danes ostaja to, kar je za svet filma Los Angeles – nesporna velesila. Z nebotičniki se resda kitijo tudi druga ameriška mesta, vendar se nič ne more primerjati z originalom, zato je čikaška arhitektura pravzaprav sinonim za ameriško.
Vertikalni geto
Stolpnice, četudi precej bolj zanikrne, simbolizirajo drugo, manj bleščečo plat Chicaga in s tem celotne Amerike, ki je žal tudi leglo rasizma, nasilja in strahu. Prav rdeče stolpnice čikaškega javnega stanovanjskega projekta Cabrini Green, v katerih so živeli izključno Afroameričani, v njih pa sta vladala obupna revščina in nasilje, so namreč postale sinonim za katastrofalno ameriško javno stanovanjsko politiko.
S temnopoltim prijateljem Udayem sva na njegovo grozo nekoč po nesreči z avtomobilom celo zatavala tja. V trenutku je prebledel, na moje naivno poizvedovanje, kaj je narobe, pa je nervozno odvrnili: »To so Cabrini Green, kraj popolnega brezpravja. Ulične tolpe naju lahko ustavijo, vzamejo avtomobil in preprosto ubijejo!« Ta črnski geto se je v zgodovino zapisal kot »Mount Rashmoore najstrašnejših urbanih mest v ZDA«. Šlo je za prepovedano območje, ki so se ga v širokem loku izognili celo policisti, saj so v njem divjale vojne uličnih tolp, s streh pa so streljali celo ostrostrelci.
Leta 1992 so v Los Angeles Timesu poročali, da je zaposlenih samo devet odstotkov od 7000 prebivalcev soseske, v kateri so živeli izključno Afroameričani. »Preprodajalci droge imajo svoje prodajne točke kar na vhodih, kjer vlada takšna gneča, da je videti kot tržnica. Dvigala in luči ne delajo, na stopniščih pa uporabniki vsevprek uživajo mamila ...« so zapisali v New York Timesu.
Ker so z oken in balkonov kar na ulice metali smeti in celo ljudi, so na pročelja namestili kovinsko mrežo, zato so zgradbe spominjale na kletke. »Okrožje revščine«, ki je stalo le lučaj od prestižne čikaške Zlate obale, so porušili leta 2011, ko so v prah sesuli še zadnjo razpadajočo stolpnico. Mnogim je to prineslo olajšanje, številne pa pahnilo v brezdomstvo. Zdaj na območju »vertikalnega geta« končujejo prikupno naselje za premožnejši sloj.
Plečato mesto
V prvih sto letih svoje zgodovine je bil Chicago eno od najhitreje rastočih mest na svetu, konec 19. stoletja pa je postal peto največje mesto na svetu in največje mesto, ki ob začetku stoletja sploh še ni obstajalo. Komaj štiri desetletja po nastanku ga je velik požar skoraj popolnoma opustošil. Na pepelu pogorelih lesenih zgradb so zrasle sodobne konstrukcije iz jekla in kamna, kar je postal model za gradnjo po vsem svetu.
V času rekonstrukcije so v Chicagu zgradili tudi prvi nebotičnik na svetu, ki je imel jeklen skelet, zdaj znan kot čikaški skelet. »Oče nebotičnikov« je imel deset nadstropij in 40 metrov, kar je za današnje čase malo, za tiste pa je bil pravi velikan. Sears Tower iz leta 1974, ki so ga pred leti preimenovali v Willis Tower, je bil kar 25 let najvišja zgradba na svetu. Zdaj je šele na 21. mestu, saj so ga prehiteli številni giganti, ki kot gobe po dežju rastejo v Aziji in v arabskem svetu.
Cloud Gate je skulptura britanskega umetnika indijskega rodu Anisha Kapoorja, ki krasi AT & T Plazo v Millennium Parku. To je zagotovo najbolj kultna javna instalacija – zaradi svoje oblike nosi vzdevek fižol. V njegovi polirani zunanjosti odsevajo bližnji nebotičniki, sonce, oblaki in sprehajalci.
V Chicagu sicer nebotičniška mrzlica ne pojenja in do leta 2020 naj bi dokončali več kot deset novih impresivnih zgradb, zato se je mesta prijel tudi vzdevek »plečato mesto«. Je tudi eno od šestih velikih mest v ZDA, ki so najbolj prijazna do sprehajalcev. Zasluge za to imajo njegovi široki bulvarji, zaradi katerih je pisatelja Marka Twaina močno spominjal na Berlin, ki ga je imenoval kar evropski Chicago. V prispevku Evropski Chicago in druge pripovedke iz popotovanj, ki ga je napisal leta 1892, je zapisal: »Samo nekateri deli Chicaga so čudoviti in lepi, Berlin pa je ogromen in lep v celoti. Gre za uniformirano lepoto.«
Za sprehode je Chicago kot nalašč tudi zaradi svojih ogromnih parkov, kar je zasluga slogana Urbs in Horto (Mesto v vrtu). V samem mestu je 570 različnih parkov, ki se raztezajo na 7600 hektarjih površine. Dodajte k temu še 24 javnih plaž ob bregu Michiganskega jezera, ki je dolg približno toliko kot slovenska obala, in povsem jasno postane, zakaj je metropola Srednjega zahoda za Američane najljubša popotniška destinacija. Leta 2016 jo je po podatkih ameriške popotniške revije Condé Nast obiskalo kar 52 milijonov Američanov. To je njihov »sladki dom«, kot so prepevali Blues Brothers oziroma »mesto po moji meri«, kot se mu je poklonil Frank Sinatra.
Staroselski zemljevid
Pri nastanku mesta, kot ga poznamo danes, so ključno vlogo odigrali ameriški staroselci, o čemer priča tudi njegovo ime, ki je francoska izpeljanka staroselske besede shikaakwa, kar pomeni divji por, torej severnoameriški sorodnik našega čemaža. Tudi kar se tiče odnosa do staroselcev, je zgodovina Chicaga sinonim za ameriško zgodovino, vendar velja priznati, da je na širšem območju Chicaga izpodrivanje Indijancev potekalo v nekoliko milejši obliki.
Pripadniki staroselskih plemen iz algonkinske jezikovne skupine (Potawatomi, Odawa in Ojibwe) so se bili po podpisu Pogodbe iz Chicaga (1833) prisiljeni umakniti s tega območja. Nekateri so si izpogajali pravico, da ostanejo, kar jim je po trditvah staroselskega zgodovinarja Johna Lowa uspelo, ker so se že pred tem spreobrnili v katoliško vero.
Jesse Dukes, radijski producent iz Chicaga, ugotavlja, da brez staroselcev danes ne bi imeli Chicaga kot transportnega vozlišča za cestni, železniški in rečni transport ter povezave med dvema vodnima sistemoma: med reko Misisipi in Velikimi jezeri.
»Evropejci do Chicaga ne bi mogli priti brez indijanskih poti. Pri tem ne mislim majhnih poti, pač pa od 1,5 do 1,8 metra širokih cest. Avtocestni sistem je po večini sestavljen iz starih indijanskih poti. Indijanci so markirali pot, mi pa smo jim sledili s cestami in železnicami. Staroselci so zrisali zemljevid Chicaga,« je jasna zgodovinarka Susan Sleeper-Smith.
Trgovci in poljedelci
Prva Evropejca na območju Chicaga sta bila Francoza Jacques Marquette in Louis Joliet, in to že leta 1673, v 18. stoletju pa so jima sledili številni evropski trgovci. Mnogi med njimi so se poročili s staroselkami, saj jim je to na široko odprlo vrata v svet trgovanja. Staroselska plemena so namreč prakticirala poročanje med različnimi plemeni za tkanje trgovskih vezi, kar so pozneje počeli tudi Evropejci in Američani. Z Indijanko je bil poročen tudi Jean Baptiste Point Du Sable, trgovec francosko-afriških korenin, ki velja za ustanovitelja mesta. »Du Sablu je pot v svet trgovanja odprla prav žena, ki je bila staroselka,« pojasnjuje Smithova.
To območje je bilo priljubljena destinacija za priseljevanje tudi zaradi poljedelske tradicije, za kar imajo prav tako zasluge staroselci. Prav pšenica, koruza in drugo zrnje so bile prve dobrine, s katerimi so trgovali v Chicagu, ki še danes velja za največjo kmetijsko borzo na svetu. »Američani vedo, da gre za dobro kmetijsko zemljo, ker so na njej videli veliko ljudi, ki so jo obdelovali. Staroselske ženske so zelo uspešne pri obdelovanju zemlje in ustvarjanju pridelka, kar počnejo z relativno lahkoto,« je zapisala zgodovinarka Ann Durkin Keating. Poglobila se je v razloge, zakaj je iz majhnega, večetničnega trgovinskega središča v 18. stoletju zraslo mogočno industrijsko središče.
Slovenci, Slovani ali Slavonci?
Tako »ameriško« je mesto tudi zato, ker je šlo za pravi talilni lonec, kamor so se zgrinjali tako prišleki z juga in vzhoda ZDA kot tudi iz Evrope. Do prve polovice 20. stoletja oziroma do začetka I. svetovne vojne je v ZDA emigriralo na milijone Evropejcev, med katerimi je bilo tudi na tisoče Slovencev. Ljudje so prihajali predvsem iz ekonomskih razlogov. II. svetovna vojna je ustavila priseljevanje, nadaljevalo se je v petdesetih in šestdesetih letih, ko so prihajali po večini politični emigranti.
Črnska renesansa in delavska depresija
Nemogoče higienske razmere v obratu za pakiranje mesa v Chicagu so pisatelja Uptona Sinclaira spodbudile k pisanju knjige Džungla. Na podlagi »povesti iz čikaških klavnic« so ameriške oblasti še isto leto sprejele številne zakone o regulaciji na področju prehrambne industrije.
Omeniti velja množično priseljevanje temnopoltih prebivalcev z juga ZDA oziroma »veliko migracijo«, s katero se je število temnopoltih prebivalcev Chicaga od leta 1910 do 1930 povečalo s 44.104 na 233.903. Večina se je naselila v tako imenovanem črnem pasu na južni strani mesta, ki je bil v 90 odstotkih njihov že v 30. letih prejšnjega stoletja. Južni Chicago ter njegova južna predmestja so še danes območje z največjo koncentracijo temnopoltih prebivalcev v Združenih državah Amerike, kar pomeni, da so prehiteli celo Harlem v New Yorku.
V panorami Chicaga še zdaj izstopa Sears oziroma Willis Tower, ki so ga zgradili leta 1974 in se je kar četrt stoletja kitil z laskavim nazivom najvišjega nebotičnika na svetu.
Kampus moje univerze (Roosevelt University) je bil v središču Chicaga, ki mu pravijo Loop. In prav na naslovu 425. South Wabash je potekala nevidna črta med severnim in južnim oziroma belim in črnim Chicago, zato so gostujočim študentom najprej položili na srce, naj te nevidne ločnice nikar ne prestopamo.
Čez cesto je imel svoj bar priljubljeni bluzovski kitarist Buddy Guy, iz Chicaga pa prihajata tudi bluzovska virtuoza Muddy Waters in Howlin’ Wolf ter številni drugi ustvarjalci urbanega bluesa, ki izvira prav iz Chicaga. Razvil se je v okviru temnopolte renesanse, ki se je začela s priseljevanjem Afroameričanov z juga ZDA, kjer so veljali ostri segregacijski zakoni Jima Crowa.
Politika, pogovor in mafija
Mesto ima pomembno mesto tudi v ameriški politiki; od tam prihaja prvi temnopolti ameriški predsednik Barack Obama, v ameriški zvezni državi Illinois pa je bil doma tudi 16. ameriški predsednik Abraham Lincoln. Leta 1860 so ga prav na republikanski konvenciji v Chicagu nominirali za republikanskega predsedniškega kandidata. Po sedmih razpravah, ki so znane kot debate Lincoln-Douglas, je na volitvah premagal demokratskega kandidata Stephena Douglasa, ki prav tako prihaja iz Chicaga.
V mestu je bilo vedno zelo dejavno tudi gibanje za delavske pravice, kar pa delavce ni obvarovalo pred tegobami velike gospodarske krize, ki je po čikaških delavcih udarila še posebej močno. Kar 50 odstotkov jih je končalo na cesti.
Tudi kar se tiče protestov proti rasni diskriminaciji, so orali ledino, saj so v mestu prvi protesti za pravice Afroameričanov potekali že leta 1919.
Za pravice svojih ljudi se je borila tudi Oprah Winfrey, ki je kraljica pogovornih oddaj postala prav v Chicaga. Tam so izumili tudi bolj sočne pogovorne oddaje, kot so Jerry Springer Show, Phil Donahue Show, The Jenny Jones Show, The Rosie Show, Steve Harvey Show. In tudi zato je Chicago tako ameriško mesto!
Pri bolj »rumenih čikaških« temah velja omeniti še najbolj znanega ameriškega gangsterja Ala Capona, ki je med prohibicijo kraljeval prav v Chicagu, v 30. letih prejšnjega stoletja prizorišču krvavih mafijskih vojn. Caponejeva družina je iz Italije najprej prebegnila na Reko, ki je bila takrat del Avstro-Ogrske, od tam pa v ZDA, ki so zdaj daleč od tega, da bi bile obljubljena dežela.
Članek je bil objavljen v reviji Gea (januar 2019)
