Vehementno sem zamenjala vozni pas in se tako v loku izognila fiatu pandi, ki je stala na sredi ceste ob trafiki. In to kar tako, brez utripajočih smernikov. Bržčas se je njen lastnik po dobri stari južnjaški navadi odpravil po cigarete in srečko športne loterije, vozilo pa pustil ob robu vozišča. Hej, samo za hip, prav!

To ni mit, to je čista resnica, ljudje tu to počno kar naprej. Obvoziš jih, pa kaj. Tudi jaz sem se naposled spet varno vključila v tok prometa na ulici Fabio Severo, ki se je nato počasi odvila mimo monumentalne stavbe univerze. Sopotniki, ki jih je med mojo divjo vožnjo prikovalo ob sedeže, so se sprostili še ravno pravi čas, da so lahko občudovali dragulj fašistične arhitekture na naši levi, na katerega sem jih nonšalantno opozorila. Nenadoma sem se zavedela, da poleg Ljubljane obstaja samo eno mesto, ki ga kolikor toliko suvereno obvladam z avtomobilom: Trst.

Velemesto v zakotju?

V zadnjem času se je razpasla trditev, da Trst ni drugega kot pomilovanja vredno, provincialno mestece nekje v italijanskem zakotju. Mnogi Slovenci ji vneto – nekoliko pa tudi privoščljivo – prikimavajo. Ko ugotovijo, da so ljudje njihovim besedam prisluhnili in da jim ne oporekajo, počasi prilivajo olja na ogenj: da celo marsikateri Italijan ne ve, da Trst obstaja; da je mogoče take srečati že v Rimu, zagotovo pa v južnejših pokrajinah. Vse to drži in lahko iz lastnih izkušenj potrdim. Prav tako se je treba zavedati, da boste južneje od Rima včasih še vedno potrebovali svinčnik in beležnico, če boste hoteli razložiti, kje sta Slovenija in Ljubljana.

Mesto, kamor je bil James Joyce v resnici namenjen, potem ko je sprva pomotoma prezgodaj izstopil na ljubljanskem kolodvoru …

Vseeno pa je treba jasno in glasno povedati, da je za nas, Ljubljančane, Trst s svojimi veličastnimi palačami, prostranimi trgi, svetovljanskimi ljudmi in navadami še vedno velemesto. Mesto, kamor je bil James Joyce v resnici namenjen, potem ko je sprva pomotoma prezgodaj izstopil na ljubljanskem kolodvoru. Le kako bi nanj smeli gledati drugače kot z občudovanjem?!

Okno v Bližnji in Daljni vzhod

Saj ne trdim, da ni Trst doživljal že lepših, bolj cvetočih časov. Ti so bili pred približno stoletjem. Jan Morris v knjigi Trst in kaj pomeni nikjer (ki je pri nas izšla v zbirki S poti) ugotavlja, da je mesto v zalivu začelo počasi odmirati, ko je izginila njegova namembnost: biti glavno trgovsko pristanišče avstro-ogrske monarhije. Kar se je zgodilo nekako z njenim razpadom, se pravi po letu 1918. Dotlej pa so trajala njegova zlata leta, ki so bila radodarna za vse, pripravljene tvegati ...

Skladišča ob pomolih starega pristanišča v centru mesta danes žalostno propadajo in čas v svojem neslišnem, a vztrajnem minevanju s konstrukcij pridno pobira opeke, tako da kvišku ponekod molijo le še skeleti stavb. Mestna oblast kar naprej napoveduje, da je naposled našla investitorja, ki bo degradirano območje nekdanjega pristanišča obudil kot spečo Trnuljčico in iz nekdanjih dokov naredil naselje luksuznih penthousov. Nazadnje naj bi se to zagotovo začelo dogajati prav v letu 2020, ko je Trst evropska prestolnica znanosti. Ampak je usoda žal držala fige.

Trst je bil pred nekaj desetletji v potrošniški slepoti zreduciran na Rusi most in peščico stojnic, s katerih se je ponujalo ceneno blago ...

Tržaško pristanišče je bilo v 19. stoletju ena najbolj prometnih trgovskih luk v Evropi, med poslopji teh skladišč je moralo v obdobju ekonomskega razcvetanja habsburškega imperija vse vrveti od raztovarjanja, pretovarjanja, natovarjanja blaga. Ni bilo treba dolgo čakati, pa so se tovoru na plovbah po daljnih morjih pridružili tudi ljudje – ne mornarji ali izseljenci, ki so potovali iz nuje. Iz vse številnejšega premožnega sloja je vstajala nova kategorija ljudi, ki so potovali za zabavo. In Trst je od nove subkulture pobral smetano; tu je imela sedež pomorska družba Lloyd Triestino, ki se je ponašala s floto turističnih ladij. Če bi takratne parnike zasidrali ob bok megalomanskim križarkam, ki se danes včasih pozibavajo nedaleč stran od pomola Audace, bi bili po velikosti resda skromni.

A po prefinjenosti sloga jim današnji plavajoči hoteli, vulgarne manifestacije povnanjenega pohlepa njihovih lastnikov, ne bi segli niti do gležnjev. Kar seveda velja tudi za ljudi, ki so potovali z enimi in drugimi. Če je bila plovba nekoč priložnost za temeljit razmislek o svetu in Umetnosti (pod pogojem, da nisi potoval v podpalubju – ampak ti so itak potovali samo v eno smer in često tudi samo enkrat), je potovanje s sodobno križarko danes lahko le snov za luciden in duhovit razmislek o vsem, kar je s človeško raso narobe. Genialno besedilo o tem je že v devetdesetih letih spisal David Foster Wallace (Domnevno zabavna stvar, ki je ne bom nikoli več počel v To je voda in drugi eseji). In prav nanj se spomnim vsakič, ko vidim te pošasti lebdeti ob tržaški obali.

Trst se je imel za utrjevanje svoje vloge kot svobodne luke in razvoj na sploh zahvaliti tudi Sueškemu prekopu. Šele ko je bila v 2. polovici 19. stoletja po krajši poti omogočena plovba čez Sredozemlje do afriških obal in naprej, je tržaško pristanišče res postalo okno v Bližnji in Daljni vzhod.

Trst je bilo tudi mesto, kjer so evropski celini mahale v slovo aleksandrinke. Pomol Audace, ki se razteza v morje kot podaljšek Velikega trga, je danes le še mestna promenada. V poletnih večerih, ko se sonce vozi po spodnji polovici krivulje na nebu in že drsi proti morju, se tu tre opazovalcev, ki začarano strmijo v spektakel narave. Kot kakšni druidi, ki so Sonce menda imeli za vrhovno božanstvo in njemu v čast v Stonehengeu navlekli vkup tiste gromozanske kamnite bloke.

Ampak potem, ko zavesa za sončnim zahodom pade in se tržaške ulice in trgi v avgustovskih soparnih nočeh povsem spraznijo, mesto res spominja na prevelik suknjič, ki poviseva na ramenih suhljatega starca. Starca, ki je bil nekdaj plečat mladenič strumnega koraka in mu je bilo oblačilo prav kot ulito, saj si ga je dal delati po meri iz najfinejše, najtanjše česane volne.

Onkraj kavbojk in kave

Trst sem začela odkrivati v tistem nenavadnem obdobju njegove zgodovine, ki bi ga z današnjim vedenjem in s časovne razdalje nekaj desetletij označila za daljni in vulgarnejši odmev avstro-ogrskega razcveta: v dobi kavbojk in kave. Osemdeseta leta dvajsetega stoletja so bila zame vstopna in hkrati najnižja točka mojega poznavanja mesta. Trst je bil v potrošniški slepoti zreduciran na Rusi most in peščico stojnic, s katerih se je ponujalo ceneno blago, po katerem je hlepel vzhodnoevropski človek.

In tako kot sem rasla v višino in je moj pogled segal vse dlje, sem tudi v prenesenem pomenu kmalu prerasla trg ob kanalu, kjer se je vse začelo. Trst je bil zame kot knjiga, spisana z nešteto parabolami in prilikami, od katerih vse dopuščajo nešteto tolmačenj – ja, skoraj kot Sveto pismo. Kot knjiga, v kateri lahko odvisno od trenutka, ko jo jemlješ v roke, vedno prebereš nekaj novega. Knjiga za vse čase oziroma mesto za vse čase, v katerem sem vsakič odkrila nekaj novega. Ker sem tudi vsakič iskala kaj drugega.

Dokler se nisem opogumila in prvič zakorakala v Rižarno, si nisem mislila, da si lahko po obisku Trsta tudi otožen in žaloben. Komur se kdaj pa kdaj prija natopiti s takšnim razpoloženjem, obisk Rižarne seveda toplo priporočam. Še najbolje na kakšen turoben zimski dan, ko se še burji ne da zavijati okoli vogalov in zrak v mestu stoji postan kot plesen na hrbtiščih fasciklov vojnih zločincev iz druge svetovne vojne, ki za svoja dejanja nikdar niso sedli na zatožno klop. Ena najbridkejših lekcij, ki jih dobiš za nizko ceno vstopnine v prostore edinega zbirnega in uničevalnega taborišča regije Adriatisches Küstenland, ki je premoglo tudi krematorijsko peč, namreč ni zavedanje, da je na tem kraju umrlo toliko in toliko ljudi, ki so smrt po urah in dneh mučenja morebiti dočakali kot olajšanje. Ne, huje te zadene spoznanje, da vse to ni bilo kaznovano.

Da so se storilci potuhnili, da so Nemci že ob koncu druge svetovne vojne njihova imena prikrili, da so bili voljni zavezniki (oziroma prizadevni izvajalci rajhovske politike) pri skrivanju tudi domačini. Med katerimi morebiti še danes živi kdo, čigar roke so krvave. Da bi njegov sen starca v zadnjih letih življenja prekinjale more, je najmanj, kar mu lahko zaželimo.

Plaža svinjskih polovic

Trst je mesto starih in zelo starih, mi je nekoč razlagal slovenski plastični kirurg, ki je delovno mesto v ljubljanskem kliničnem centru zamenjal za bolnišnico v Katinari. In res – na lep sončen dan jeseni ali spomladi Veliki trg in ulice v okolici preplavijo urejene gospe, ki jim sključena ramena prekrivajo plaščki iz kune zlatice, v kavarnah pa posedajo sivolasi gospodje, ki listajo po izvodu Il Piccollo, vpetem v starinsko leseno držalo. Ob pogledu na te krasne ljudi res težko pomisliš, da bi utegnil kdo v preteklosti kaj hudega zagrešiti. Ali da je bil Trst včasih mesto, kjer so se dogajale grde stvari in kjer ni bilo dobro, če so te zaslišali izgovoriti slovensko besedo. Ali da so ognjeni zublji prav pred sto leti tu pogoltnili Narodni dom – čudovito Fabianijevo stavbo na ulici Fabio Filzi, kjer danes deluje izvrstna visoka šola za prevajanje in tolmačenje, kjer je med jeziki enakopravno zastopana tudi slovenščina. Nič od fašističnih grozot in okrutnosti, ki so niti ne tako daleč nazaj zaznamovale vsakdan tudi v Trstu in okolici, se dandanes ne zdi več verjetno.

Zgodnji večer je sploh v juliju tisti čas, ko Trst po dnevnem mrtvilu ponovno zaživi. Tržačani se vrnejo s plaže in počasi začno polniti gostinske vrtove restavracij in kavarn. Spet se vse oranžno blešči od priljubljenega aperitiva …

V poblisku oranžne barve iz kozarca aperol spritza, v tisti zapeljivi rdečkasti barvi rezine pršuta, ki se ponuja s plošče prigrizkov na mizi, v utripu na ulicah in trgih, kjer vse slavi trenutek in se veseli ... sta na stranski tir potisnjeni tako prihodnost kot preteklost. Kar je bilo, je bilo, in mi za to nič ne moremo. Na kar še pride, pa nimamo vpliva – je kaj čudnega, da ti narod s tako mentaliteto ne more biti drugega kot simpatičen, pa čeprav po nojevsko tišči glavo v pesek tudi ob fašističnih vojnih zločinih? Tržačani resda v marsičem niso preveč zagrizeni Italijani, a vsaj brezskrbni kot večina njih so vendarle.

Svojo zapisanost brezskrbnosti še posebej jasno izražajo na plaži. Ni naključje, da so te po vsej Italiji na kažipotih na cestah označene z rjavo barvo, ki skladno z mednarodno signalizacijo označuje kulturno-zgodovinske znamenitosti, često tiste, ki so celo na Unescovem seznamu. Betonska obala v Barkovljah ni le imenitno mesto za opazovanje in proučevanje domorodcev in njihovih navad, temveč je s turkiznim opleskom in jeklenimi kavlji, ki so menda namenjeni obešanju kopalk in brisač, a oko tam kar samodejno uzre pozibavati se svinjske polovice, tudi arhitekturno-urbanistični presežek. Ki bi si zaslužil vpis na Unescov seznam! Največja tamkajšnja atrakcija so seveda ljudje, telesa v različnih stopnjah zoglenelosti in nagubanosti, ki se še kar nastavljajo sončnim žarkom. Kot bi bili v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja, ko je bila porjavelost statusni simbol ...

Nič boljše ni na Pedocínu (tudi: La Lanterna), sloviti mestni plaži, ki je razdeljena na moški in ženski del. Seveda gre za enega tistih krajev, kjer se daljše zadrževanje zaradi naporne kombinacije sončne pripeke, otroškega vrišča in plitve vode zame sprevrže v travmatično doživetje. A če ga ne bi obiskala, bi se še zdaj mrzlično spraševala, kaj zamujam. Predvsem pa sem se šele tisto dobro uro, ki sem jo letos poleti preživela na tej plaži, zavedela, kako resnične so bile besede že omenjenega kirurga, ki je pripovedoval tudi o veliki razširjenosti kožnega raka, kar da je neizpodbitno povezano z ljubeznijo Tržačanov do sonca.

Ta je res nepojmljiva, in tudi na Pedocinu je sredi julijske popoldanske pripeke ležalo toliko (starih) teles nezdrave rjave barve, da sem skoraj pričakovala, da bom kje med njimi uzrla korakati slovenskega – ali katerega drugega – plastičnega kirurga, ki kopalkam diskretno deli svoje vizitke z navodili, kako postopati v primeru melanoma.

Didžej senior v belih oprijetih usnjenih hlačah

Tako kot za ljubimca tudi za mesto velja, da ga nikoli zares ne spoznaš, če v njem ne preživiš noči. Trst Slovenci po krivici jemljemo kot mesto, ki je ravno prav oddaljeno, da se tja odpravimo za celodnevni izlet, a da bi si tam uredili prenočevanje – ne, kaj takega pa nam varčnost in preudarnost že prepovedujeta. Kakšna napaka! Prikrajšali ste se za neverjetna doživetja, če v Trstu niste nikdar najeli sobe v hotelu.

Za podoživetje zlate avstro-ogrske dobe se kakopak priporočata Grand Hotel Duchi d'Aosta na Velikem trgu, ki velja za najstarejšega v mestu, ali Savoia Excelsior z veličastnim pogledom na Tržaški zaliv. Toda za prvo silo bo svoj namen – sproščeno odkrivanje nočnega življenja, po katerem se nikomur ne bo treba usesti za volan in voziti vso pot do Slovenije – upravičilo bivanje v kateri koli namestitveni zmogljivosti, ki jih mesto ponuja nemalo.

Zgodnji večer je sploh v juliju tisti čas, ko Trst po dnevnem mrtvilu ponovno zaživi. Tržačani se vrnejo s plaže in počasi začno polniti gostinske vrtove restavracij in kavarn. Spet se vse oranžno blešči od priljubljenega aperitiva, za celostno izkušnjo pa se je najbolje namestiti za mizo bara Urbanis za vogalom od Velikega trga, kjer je ob večerih ob koncu tedna poskrbljeno tudi za glasbo.

Prisežem, da sem tam nekoč videla vrteti muziko didžeja, pri katerem me ne bi niti malo presenetilo, če bi mi začel razlagati o svojem znanstvu z Giorgiem Morodorjem (ki je letos spomladi dopolnil 80 let). Predvajal je pretežno zimzelene italijanske canzone v tehno obdelavi, oblečen pa je bil v oprijete bele usnjene hlače ... Ampak ne bodimo malenkostni, kaj je on proti Keithu Richardsu!

In ko tako sediš za mizo s kozarcem v roki – druidi na pomolu Audace so se medtem že razkropili, saj se mesto odeva v mrak – se resno začneš spraševati, zakaj je vendar treba oditi. Zakaj, četudi šele naslednje jutro?

Tri mesece zatem, v drugem tednu popolne zaustavitve življenja zaradi zajezitve širjenja koronavirusne bolezni, odgovora še vedno ne poznam. Mi je pa vse bolj jasno, kaj je imel v mislih pisatelj Dušan Šarotar, ki je nekoč dejal, da lahko o rodnih prekmurskih ravnicah piše le, kadar je daleč stran od njih, na nekem jadranskem otoku. Prav ima: iz razdalje se porodijo najlepše vrstice.

Članek je bil objavljen v reviji Gea (december 2020)

Več o reviji Gea >