Če se za (krajši) potep po Evropi odločiš februarja in hkrati nisi ravno ljubitelj zimskih športnih radosti, moraš imeti presneto dober razlog. In jaz sem ga imela: sloviti malteški karneval.
Velja namreč za enega najbarvitejših in najvznemirljivejših v Evropi, za nameček pa obstaja od sredine 15. stoletja. Že res, da čudoviti barvni kostumi, izjemne maske ter domiselne zgodbe in liki, ki se sprehajajo po ulicah Vallette, začarajo skoraj vsakogar, a Malta preseneča še z marsičim. In to na vsakem koraku. Ta žepni otoček, ki s svojimi 316 kvadratnimi kilometri površine velja za eno najmanjših držav sveta, je namreč tudi prizorišče dramatičnih presežkov in številnih posebnosti.
Ste vedeli, da ima Malta več kot 300 sončnih dni na leto? Mogoče je bil prav to razlog, da je nimfi Kalipso tu uspelo zadrževati Odiseja kar sedem let … Ali da so tu že pred tisočletji cvetele najrazličnejše civilizacije in da je tempelj Hagar Qim menda starejši od egiptovskih piramid? Ne preseneča niti, da je glavno mesto otoka, Valletta, po mnenju Unesca »eno najbolj koncentriranih zgodovinskih območij na svetu«.
Prav v Valletto so se tistega dne že od zgodnjega jutra zgrinjale množice, v zraku pa je bilo čutiti prijetno vznemirjenje v pričakovanju dogodka, ki je bil napovedan za zgodnje popoldne. Takrat se, vsaj zdi se tako, življenje prestavi v drugačno dimenzijo, v kateri kraljujejo zabava, veselje in senzacija za oči. Malta živi za karneval, to je dejstvo. In ta traja nekaj dni, zato zaprejo celo vrtce in šole, odraslim pa ni treba v službo. Mestne ulice postanejo njegovo osrednje prizorišče, kjer se zabava staro in mlado ter se v divjem ritmu prepleta z mavrico barv, glasno glasbo, množicami in izjemnim vzdušjem.
Sprememba identitete je sicer lahko prav zabavna, a na Malti jo angeli in hudiči, liki iz risank, superjunaki, glasbeni idoli, kurtizane, prelestne zapeljivke in očarljivi gospodje (včasih so v njih preoblečene celo ženske) jemljejo nadvse resno. Ulične parade in zabave so v tem burnem dogajanju pravzaprav nekakšna pika na i, ko je obiskovalce dovoljeno nasmejati, očarati, zabavati, navduševati, zapeljevati in celo potegniti za nos. Tej množici mask in kostumov se velja v nebrzdanem veselju preprosto prepustiti … Potegne te mimo razkošnih cerkva, zanimivih palač, veličastnih utrdb in značilnih malteških balkonov, ki so skoraj tako pisani kot karneval pod njimi … Malteški balkoni
Zakon je na Malti že pred stoletji narekoval, da morajo imeti stavbe na vogalih kipce s podobami cerkvenih zaščitnikov ter da se morata balkon in vhodna vrata hiše vedno barvno ujemati … Takšne zapovedi Maltežani upoštevajo in spoštujejo še danes.
Ker so prav malteški balkoni eden od zaščitnih znakov državice, ki leži 93 kilometrov južno od Sicilije in 288 kilometrov severno od Libije, najprej besedica ali dve o njih: domačini jih v malteščini imenujejo gallarija, njihova oblika pa najverjetneje izvira iz Severne Afrike in še najbolj spominja na maroško arhitekturo. Kdaj natančno so se na Malti pojavili, ni znano, čeprav naj bi tovrsten lesen »privesek« k hišam postal priljubljen že v poznem 17. stoletju.
Prvi naj bi se leta 1679 pojavil prav v Valletti, kjer je zakon že pred stoletji narekoval tudi, da morajo imeti stavbe na vogalih kipce s podobami (cerkvenih) zaščitnikov, seveda pa se morajo balkon in vhodna vrata hiše tudi barvno ujemati … Takšne zapovedi Maltežani upoštevajo in spoštujejo še danes.
Valletta je bilo prvo načrtovano mesto v Evropi
Niso pa seveda samo živo pisani malteški balkoni tisti, ki dajejo slutiti, da se tu prepletajo nadvse različni vplivi – od severnoafriških in arabskih do sicilijanskih – ki so pomagali zgraditi današnjo podobo tega zanimivega otoka. Malta je bila namreč zaradi svojega ključnega strateškega položaja sredi Sredozemskega morja v svoji zgodovini križišče zelo različnih kultur. Od neolitika naprej so ji gospodarili Feničani, Rimljani, Arabci, Normani, Bizantinci, malteški vitezi (Ivanovci), ki so dali otočju svojstven pečat, Francozi in Angleži. Seveda je bila Malta skozi 7000 let dolgo zgodovino zaradi mnogih morskih poti nadvse zanimiva tudi za pomorščake, vojake, križarje, ti pa so za seboj pustili edinstvene prazgodovinske templje, veličastne podzemne komplekse dvoran in grobišč, rimske katakombe, srednjeveška mesta in izredno arhitekturno ter kulturno dediščino.
Zagotovo največji pečat tej otoški deželi je dal red bojevitih vitezov, ki jih je cesar Karl V. Habsburški preselil leta 1530 z Rodosa, po pogubnih bojih s turškimi muslimani. V teh okoliščinah je nastal sloviti red malteških vitezov, ki so po vsem otočju zgradili številne trdnjave in zlasti nepremagljivo obzidje mogočne Vallette ter tako postali najpomembnejši branik katoliške Evrope sredi Mediterana.
Malteški vitezi so bili najbolj znani po uspešni obrambi otoka pred Osmani v času velikega obleganja leta 1565. Tudi križarski križ, ki ga sestavljajo štirje zašiljeni ščiti, staknjeni s svojimi spodnjimi konci, je bil pogosto povezan z malteškimi vitezi, zato je postal znan kot malteški križ. Po obleganju so začeli pod vodstvom velikega mojstra reda Jeana Parisota de la Vallette pospešeno utrjevati otok, predvsem novo mesto Valletto in globok zaliv južno od mesta, današnji Grand Harbour (Veliko pristanišče). Kdo je malteški prestolnici dal ime, najbrž ni težko uganiti. K zapisanemu pa je treba dodati, da naj bi bila prav Valletta prvo načrtovano mesto v Evropi.
Malteški vitezi
Malteški vitezi so vladali na Malti do leta 1798, ko jih je na poti v Egipt z otoka pregnala Napoleonova vojska. Napoleon jih je zvijačno zaprosil za varno pristanišče, kjer bi lahko dopolnil ladijske zaloge, ko je bil v pristanišču, pa je s topovi napadel gostitelje. Čeprav je slavni vojskovodja ostal na Malti le nekaj dni, je v tem času vitezom sistematično zaplenil vse premično premoženje in vzpostavil novo upravo, ki so jo vodili njegovi privrženci.
Francoske zasedbene sile na Malti zaradi svojega negativnega odnosa do vere ter verskih in finančnih reform niso bile priljubljene. Prebivalci so se zato uprli in prisilili Francoze k umiku v utrdbe. Upornike sta z orožjem podprli Združeno kraljestvo in tedanja Kraljevina dveh Sicilij, Britanci pa so s svojo mornarico blokirali otočje. Osamljene francoske sile so se leta 1800 vdale in Malta je tako postala britanski protektorat. Malta je s pariško pogodbo leta 1814 postala del britanskega imperija. Zaradi svoje strateške lege med Gibraltarjem in Sueškim prekopom je bila za Britance vmesna postaja za trgovske ladje, ki so trgovale z Indijo, ter oporišče vojne mornarice.
Pohajkovanje po Valletti je pravzaprav edinstvena izkušnja: na trenutke se zdi, da so se vsa obdobja zgodovine skozi stoletja in tisočletja pomešala in skupaj čudežno znašla na enem mestu.
Tudi med drugo svetovno vojno je imela Malta zaradi bližine nemških oskrbovalnih poti zelo pomembno vlogo. Za pogum in vztrajnost v dolgem boju proti sovražniku je britanski kralj Jurij VI. 15. aprila 1942 Malti podelil najvišje civilno odlikovanje Skupnosti narodov – Jurijev križ, ki je zdaj upodobljen tudi na malteški zastavi. Po drugi svetovni vojni so malteški laburisti najprej brez uspeha poskušali Malto združiti z Veliko Britanijo, 21. septembra 1964 pa je Malta postala neodvisna.
Po ustavi iz leta 1964 je britanska kraljica Elizabeta II. ostala kraljica Malte, na otoku pa je v njenem imenu vladal generalni guverner. 3. decembra 1974 je Malta postala republika v okviru Skupnosti narodov. Sporazum o vojaški pomoči, ki so ga podpisali kmalu po razglasitvi neodvisnosti, je 31. marca 1979 (na dan svobode) potekel in britanski vojaki so zapustili otočje. Od 1. maja 2004 je Malta članica Evropske unije.
Vožnja po levi, mediteranska kuhinja in arabski vplivi
Toda ali ste vedeli, da si je Elizabeta II., čeprav je bila svoj čas kraljica danes kar šestnajstih neodvisnih držav, prav Malto izbrala kot edino državo, poleg Združenega kraljestva seveda, kjer je živela? V vili Guardamangia je prebivala med letoma 1949 in 1951, ko še ni bila kraljica in je bil njen soprog, princ Philip, v službi kraljeve mornarice nameščen na Malti. Menda je bil to najlepši čas njenega življenja, vilo pa je lani na dražbi kupila malteška vlada, saj je premier Joseph Muscat ocenil, da bi stavba s šestimi spalnicami, tremi kopalnicami in veliko dvorano, ki imajo izhod na razkošen vrt, lahko postala zelo priljubljena turistična atrakcija.
Vseprisoten britanski vpliv na otoku ima kar nekaj konkretnih manifestacij. Ves promet je namreč še vedno speljan po levi strani cest, angleška so tudi imena ulic, saj je angleščina poleg malteščine tukajšnji uradni jezik, redke niso niti znamenite britanske rdeče telefonske govorilnice … In zima na otok z nadvse milim podnebjem in prijetnimi temperaturami pripelje tudi izjemno veliko (starejših) državljanov Združenega kraljestva. Številni hotelski kompleksi, ki se bohotijo ob obali, so tako tudi februarja polni.
Domačini značilne balkone imenujejo gallarija, njihova oblika pa najverjetneje izvira iz Severne Afrike. Leseni »privesek« k hišam je postal na Malti priljubljeni v poznem 17. stoletju.
Glavna turistična sezona države, ki jo vsako leto obišče štirikrat več gostov, kot je njenih prebivalcev, je sicer v poletnih mesecih, ko je treba v (dolgih) vrstah čakati na ogled praktično vseh glavnih znamenitosti. No, vidite, potepanje v zimskih mesecih ima včasih tudi prednosti …
Pomešana zgodovinska obdobja
Pohajkovanje po Valletti je pravzaprav edinstvena izkušnja: na trenutke se zdi, da so se vsa obdobja zgodovine skozi stoletja in tisočletja pomešala in skupaj čudežno znašla na enem mestu, saj lahko sočasno občudujemo starodavna svetišča, impresivne katedrale, slikovito mestno jedro, razkošno baročno arhitekturo in seveda mogočno obzidje, ki so ga zgradili križarji v 16. stoletju. Mnogo teh zanimivih utrdb in palač se je znašlo tudi na seznamu Unescove svetovne kulturne dediščine, med najpomembnejšimi pa so zagotovo stolnica Svetega Janeza Krstnika, ki je nekdanja samostanska cerkev malteškega viteškega reda, katedralni muzej, v katerem hranijo tudi Carravaggievo delo Obglavljenje svetega Janeza, in palača Auberge de Castille (Kastiljska hiša), v kateri je bila nekoč rezidenca kastiljske skupnosti reda malteških vitezov, zdaj pa je v njej sedež predsednika vlade.
Tu so še Palača velikega mojstra, v kateri je sedež malteškega parlamenta, Narodni muzej in številne utrdbe, od katerih je najbolj znana utrdba svetega Elma. Z Zgornjih vrtov Barrakka se nad mestom odpira čudovit razgled na pristanišče, ki ga dopolnjuje še podoba mogočnega obzidja … Da, to je brez dvoma razgled, ki ti vzame sapo.
Če med odkrivanjem lepot tega mikrokozmosa Sredozemlja poskušate »rekonstruirati« jezik, ki prihaja iz ust domačinov, hitro ugotovite, da je ta nekakšna mešanica grške, arabske in italijanske govorice ter da tudi njegovi govorci še najbolj spominjajo na Afričane, Arabce in Sicilijance. Vsaka od teh kultur je na otok prinesla svoj vpliv: Arabci so denimo na Malti zgradili namakalne sisteme – na otoku boste namreč zaman iskali potoke in reke – in zasadili nove vrste sadja, še zlasti citruse.
Afričani so ji vdahnili nekaj prepoznavnih arhitekturnih posebnosti in gradbeni material v podobi peščenjaka in v barvah sončnih žarkov, skoraj do zlata. A kljub vsemu zapisanemu ima Malta močno razvito krščansko vero in resnično odlično mediteransko kuhinjo. Že res, da je mešanica nekoliko nenavadna, a je vseeno nadvse navdihujoča. Tako vas začara obisk Mdine, nekdanje prestolnice Malte, s peščeno barvo hiš, ljubkimi barvitimi vrati in čudovito obnovljenimi ulicami. Ta starodavna prestolnica otoka je odlično ohranjen primer srednjeveškega sredozemskega mesta in v njenih ulicah, ki so pravi labirinti, se velja izgubiti vsaj za nekaj ur.
V mestu Mosta preprosto ne morete mimo cerkve s tretjo največjo nepodprto kupolo na svetu, ki je bila posvečena Mariji Vnebovzeti. Še bolj imenitna je zgodba o tem, kako je cerkev med drugo svetovno vojno čudežno preživela bombardiranje nemških sil. 9. aprila 1942 je na cerkev namreč padla bomba, težka približno 500 kilogramov, a na srečo ni eksplodirala. Še vedno jo hranijo v eni od stranskih kapel …
Nekaj morskega razvajanja si je obvezno treba privoščiti v najpomembnejši ribiški vasici otoka, v Marsaxlokku: tu je čas za ogled slikovite ribje tržnice in sprehod po pristanišču, polnem pisanih ribiških ladij. K seznamu znamenitosti, ki si jih je na Malti vredno ogledati in doživeti, je treba dodati še Modro jamo, ki je dobila ime po kristalno čisti modri vodi, pečine Dingli, od koder se odpira pogled na Sredozemsko morje, mesto Rabat, kjer so poleg številnih srednjeveških stavb posebej zanimive katakombe sv. Pavla in sv. Agate, ki so le del razvejenega sistema antičnih podzemnih hodnikov, ter zaliv San Blas, eno najlepših plaž na otoku, ki obiskovalce navdušuje z edinstveno, skoraj rdečo barvo peska.
Pika na i vsemu naštetemu so najpomembnejši megalitski spomeniki na Malti, skoncentrirani okrog templjev Hagar Qim in Mnajdra. Slednja sta nastala pred več kot pet tisoč leti in vzbujata občudovanje zaradi mogočnosti in kakovosti kamnoseških del. Omenjena templja naj bi bila med najstarejšimi prostostoječimi strukturami na Zemlji, celo starejša od egiptovskih piramid!
Dramatično okolje, ki pričara brezčasnost
Vse to je Malta. Njene lepote so postavljene v čudovito dramatično okolje: od visokih klifov do nenavadnih skalnih formacij, čudovito kristalne morske vode do majhnih, simpatičnih, tradicionalnih vasic, ki pričarajo brezčasnost. Nič čudnega, da je otok zaradi svoje edinstvene lepote postal priljubljena filmska lokacija. Tu so namreč posneli številne svetovno znane filme in TV-oddaje, zlasti tiste, ki si prizadevajo pričarati nekaj starinskega patosa. Gladiator, Troja in Pirati s Karibov so samo nekateri izmed njih, otok pa je posodil kuliso tudi izjemno uspešni seriji Igra prestolov.
A naj vam za konec povemo, da je Malta pravzaprav sestavljena iz več otokov: poleg Malte njen arhipelag sestavlja še otok Gozo, ki je že dolgo povezan z Ogigijo, otoškim domom nimfe Kalipso v Homerjevi Odseji. V tej zgodbi je Kalipso, ki je imela velike nadnaravne moči in je bila zaljubljena v Odiseja, slednjega kar sedem let zadrževala v ujetništvu, dokler ga končno ni izpustila, da bi nadaljeval pot domov. Toda to je že nova zgodba, ki jo lahko prihranimo za kdaj drugič … Kot tudi zgodbo manjšega, skoraj nenaseljenega otoka Comino, ki je sanjski kopališki cilj sredi kristalno čistega morja zeleno turkizne barve …
Članek je bil objavljen v reviji Gea (oktober 2020)
