Preverjanje telesne temperature je postalo v koronski krizi izjemno pogost ukrep držav v boju proti širjenju virusa. Povišana temperatura, vročina, kot ji rečemo, je poleg suhega kašlja in splošne utrujenosti eden izmed treh najbolj značilnih simptomov okužbe z novim koronavirusom.
Državni zdravstveni organi po vsem svetu zato uvajajo nadzor na frekventnejših javnih mestih ali prireditvah z brezkontaktnimi ali drugimi termometri, da bi izločili ljudi s povišano temperaturo, čeprav veliko podatkov kaže, da preverjanje temperature sploh ni tako učinkovito, kot se zdi.
Številne študije primerov obolelih so namreč pokazale, da velik del bolnikov, celo do 43 odstotkov, ki so bili hospitalizirani zaradi koronavirusa, nima povišane temperature. Še več, ocenjuje se, da je približno 40 odstotkov okuženih s tem virusom popolnoma brez simptomov.
Kakorkoli že, ob tem se postavlja vprašanje, kaj pravzaprav merijo. V zdravstvenih organizacijah je namreč kar nekaj zmede glede tega, kdaj odčitki termometra dejansko tudi pomenijo »vročino«. Zdravniška skupnost se ne strinja niti glede najboljšega načina uporabe brezkontaktnih termometrov.
Slika: Nekdo, ki je pravkar pretekel nekaj sto metrov, ker se mu mudi na avtobus ali na letalo, ima lahko povišano temperaturo, čeprav je sicer zdrav. Nekdo drug, ki je pravkar vzel zdravilo proti vnetju ali za znižanje telesne temperature, pa bo izkazoval normalno temperaturo, čeprav je lahko potencialen prenašalec virusa.
Medtem ko se čedalje bolj pogosto uveljavlja merjenje temperature na čelu, se pojavljajo študije, ki kažejo, da so meritve na zapestju bolj stabilne. Poleg tega včasih odgovorni za izvajanje temperaturnih pregledov niso ustrezno usposobljeni za uporabo naprav, spet drugi nimajo pravih naprav ali pa uporabljajo metode, ki niso natančne.
V zvezi z natančnostjo meritev so se v Sloveniji oglasili tudi strokovnjaki Laboratorija za metrologijo in kakovost (LMK) s Fakultete za elektrotehniko Univerze v Ljubljani. »Ta problematika je v trenutnih razmerah širjenja virusa SARS-CoV-2 zelo aktualna in terja nekaj pojasnil, katerih namen je zagotoviti točna merjenja, pravilno interpretacijo merilnih rezultatov in ustrezno odločanje ter nabavo ustrezne merilne opreme,« so konec septembra zapisali na svoji spletni strani.
Življenje ni laboratorij
Tudi LMK opozarja, da so kakovostne meritve temperature odvisne od uporabljenega termometra, usposobljenosti izvajalca meritve in tudi od merjenega objekta. V splošnem drži, da lahko temperaturo izmerimo zelo točno, saj dandanes lahko najbolj točni termometri izmerijo celo milijoninke stopinje, vendar le v kontroliranih laboratorijskih razmerah, opozarjajo pri LMK. Življenje pa ni laboratorij, zato se ne smemo odločati za izločitev oziroma izolacijo posameznika samo na podlagi rezultatov brezkontaktnega merjenja, poudarja prof. dr. Janko Drnovšek, predstojnik Katedre za merjenja in robotiko, v okviru katere deluje tudi LMK.
Pri merjenju telesne temperature se moramo zavedati, da se telesu temperatura čez dan, z letnimi časi, s starostjo, s spolom, z utrujenostjo, s telesno aktivnostjo, s prehranjevanjem in glede na zdravstveno stanje ves čas spreminja. Nekdo, ki je pravkar pretekel nekaj sto metrov, ker se mu mudi na avtobus ali na letalo, ima lahko povišano temperaturo, čeprav je sicer zdrav. Nekdo drug, ki je pravkar vzel zdravilo proti vnetju ali za znižanje telesne temperature, pa bo izkazoval normalno temperaturo, čeprav je lahko potencialen prenašalec virusa.
V zdravstvenih organizacijah je kar nekaj zmede glede tega, kdaj odčitki termometra dejansko tudi pomenijo »vročino«. Zdravniška skupnost se ne strinja niti glede najboljšega načina uporabe brezkontaktnih termometrov.
Poleg tega imajo različni deli telesa različno temperaturo. Zato merjenje temperature v ušesu ne daje enakih rezultatov kot merjenje pod pazduho. Zaradi zanesljivosti pa tudi hitrosti, na primer v bolnišnici ali na letališčih, uporabljamo različne merilne naprave, kot so živosrebrni oziroma tekočinski termometri, digitalni termometri, ušesni termometri, čelni termometri, termovizijske kamere in podobno.
Delovanje teh naprav se razlikuje glede na fizikalni princip in tehnologijo merjenja. Običajen tekočinski termometer deluje na podlagi širjenja snovi v stekleni cevki, digitalni uporablja senzor, katerega električna upornost ali napetost se spreminja v odvisnosti od temperature. Termovizijska kamera, ušesni termometer in čelni termometri sodijo med sevalne termometre, ker merijo toplotno sevanje, ki ga oddaja človeško telo.
Meritve, ki so jih opravili v ljubljanskem LMK, so pokazale, da vsak izmed termometrov različno zanesljivo oziroma točno meri telesno temperaturo. A ne gre le za različne izvedbe termometrov, temveč tudi za dejstvo, da se vsi termometri s časom starajo in se jim zaradi tega spreminjajo odčitki, zato je treba redno preverjati njihovo delovanje, opozarjajo pri LMK.
Ena stopinja odstopanja je stopinja preveč
»Preverjanje se imenuje umerjanje ali kalibracija in z njim določimo točnost termometra. Na primer, če uporabljamo termometer s točnostjo plus/minus ena stopinja Celzija in izmerimo pri nekom 37 stopinj, to pomeni, da je dejanska vrednost nekje med 36 in 38 stopinjami. Če uporabimo ta isti termometer za odločanje, kdo sme v stavbo in kdo ne, je zelo pomembno, da vemo, kaj vse lahko vpliva na izmerjeno temperaturo. Zelo pomembno je, na katerem delu telesa merimo temperaturo (v ušesu, pod pazduho, pod jezikom, na čelu itd.), s kakšnim termometrom jo merimo (tekočinskim, digitalnim, sevalnim) in ali termometer sploh znamo pravilno uporabljati (nenatančno odčitavanje črtic na tekočinskih termometrih, prehitro odčitavanje digitalnih termometrov, nepravilno merjenje v ušesnem kanalu z ušesnim termometrom, merjenje potnega čela s sevalnim termometrom).
V splošnem drži, da lahko temperaturo izmerimo zelo točno, saj dandanes lahko najbolj točni termometri izmerijo celo milijoninke stopinje, vendar le v kontroliranih laboratorijskih razmerah, opozarjajo pri LMK. Življenje pa ni laboratorij …
Skupina strokovnjakov Laboratorija, ki je več mesecev opravljala številne ponovitve meritev telesne temperature z najpogostejšimi in tudi redkejšimi tipi termometrov, je meritve sintetizirala glede na več parametrov, med katerimi je za to problematiko verjetno najpomembnejši odstotek odstopanja od dejanske vrednosti.
Ugotovili so, da je za množični nadzor sicer mogoče uporabiti najsodobnejšo tehnologijo brezkontaktnega merjenja, vendar ima tudi najmanjšo stopnjo točnosti in tako odpira vrata možnim neustreznim odločanjem. Zato je treba v naslednjem koraku identifikacije obolelih za bolj točno merjenje uporabiti kontaktno merjenje temperature, priporočajo pri LMK, ki je zagotovo merodajen za vsa tovrstna pojasnila, saj je akreditiran kalibracijski laboratorij z mednarodno primerljivimi merilnimi zmogljivostmi in zagotavlja meroslovno sledljivost na najvišji ravni mnogim domačim in tujim laboratorijem ter je član najpomembnejših mednarodnih tehniških odborov s področja temperature.
Obširnejši članek je bil objavljen v reviji Gea (november 2020)
