Nekateri razmišljajo, da bi se potem, ko bi uničili Zemljo, lahko preselili na drug(e) planet(e). Kakšne so možnosti za selitev na Mars, nam je razložil dr. Tomaž Zwitter, profesor astrofizike na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Jih je sploh? »Odgovor je ne. Takšna pričakovanja, ki jih nekateri širijo, so neumnost.«
Dodaja: »V našem Osončju imamo osem planetov, okrog drugih zvezd pa smo jih odkrili že več kot 4000. Zaradi tega smo astronomi postali samozavestni in imamo občutek, da o klimi in razmerah na teh planetih zdaj že lahko rečemo kakšno besedo in javnosti posredujemo tudi kak svarilni zgled.«
Bližnji svetovi
Merkur je nenavaden svet, dan na tem planetu traja dve Merkurjevi leti, zelo počasi se vrti okrog svoje osi. Tista stran, ki je obrnjena proti Soncu, se neverjetno segreje, druga stran pa je neverjetno hladna. »Če niste ravno v meji večnega somraka, imate peklensko vroče ali pa peklensko hladno, čeprav ste blizu Sonca. Se pravi, zelo neprimerno za življenje,« poudari dr. Zwitter. Venera je prav tako zelo neprijazen svet, ovit v neprosojne oblake, in je odličen primer, kaj se zgodi, če podivja učinek tople grede. Temperatura na površju je okrog 450 stopinj Celzija. Tam so zdržale samo sovjetske sonde Venera, pa še te samo po nekaj minut, preden so se dokončno skuhale. »Nobenih možnosti ni, da bi tam bilo mogoče kakršno koli življenje, pri takih temperaturah še avtomatika ne deluje,« nadaljuje.
Luna je sicer blizu, težava pa je, da nas neprestano gleda z istim obrazom. Dan na Luni traja približno dva naša tedna, potem pa tudi noč traja enako dva tedna in posledično se skale na Luni močno segrejejo in znova ohladijo. Ogromne temperaturne razlike so resna težava, pa še brez ozračja in brez znatnih količin vode bi bilo treba preživeti. Pojavi pa se še ena huda težava, to je pomanjkanje močnega Zemljinega magnetnega polja, ki ta planet ščiti. Izpostavljeni ste tudi Sončevemu vetru, ki ima kar nekaj energetičnih in izjemno škodljivih delcev. »Recept, ki ga imamo za življenje na Zemlji, sta naše magnetno polje in naša atmosfera, tega na Luni ni, zato je edina možnost, da postanete jamski človek in bivate v ceveh ugaslih vulkanov. Je takšno življenje lepše kot na Zemlji? Ne vem, ampak to je edina možnost,« pojasnjuje dr. Zwitter.
Na Marsu zlepa ne boste predebeli
Mars ima nekaj podobnih težav kot Luna, saj tudi nima lastnega magnetnega polja, ima pa nekaj ionosfere, ki nas nekoliko ščiti pred energijo sončnih žarkov. »Težave pa bodo seveda na poti do Marsa, in če bi želeli nazaj, tudi na poti proti Zemlji. Dan na Marsu traja malce več kot 25 ur, a je tam nekoliko bolj mrzlo, pa še nobenega pametnega zraka ni. Včasih veter s hitrostjo več sto kilometrov na uro nosi peščene delce; skratka tudi o Marsu ne morem povedati nič kaj dobrega.« Mars leži približno polovico dlje od Sonca kot Zemlja. Leto tam traja 1,8 našega leta. Po polmeru je za polovico manjši od Zemlje, ima pa skorajda desetkrat manj snovi. Tudi povprečna gostota je nekoliko manjša kot na Zemlji. »Na Marsu se izplača stehtati se na vzmetni tehtnici, saj zlepa ne boste pretežki!« Atmosferski tlak je zelo skromen, od 5 do 8 milibarov, na Zemlji imamo takega približno 40 kilometrov visoko, precej višje, kot letijo letala.
Slika: Če razmišljamo o selitvi na Mars, moramo razmišljati tudi o tem, kako tja priti. Za začetek je treba iti z Zemlje, to pa je precej težko. Saturn 5 je najbolj zmogljiva raketa, ki jo je človeštvo doslej izdelalo; to je tista raketa, ki je ponesla na Luno vesoljsko ladjo Apollo.
Atmosfera je sestavljena v glavnem iz ogljikovega dioksida in nekaj malega drugih elementov, vode je zelo malo. »Če bi iz atmosfere počistili vso vodo in jo speljali na tla, bi je bilo manj kot za desetinko milimetra debeline,« pojasni Zwitter. Večina vode na Marsu je zamrznjena v globokem permafrostu več kilometrov pod površjem, nekaj je je tudi na polarni kapi, zlasti na južni. Na Marsu so odkrili nekatere zanimive kamnine, hematit, na primer, ki ne more nastati brez tekoče vode.
»Prav zato in še zaradi česa verjamemo, da je nekoč, v davni preteklosti, na Marsu bila na površini tekoča voda. Oglikovega dioksida je sicer res nekaj v atmosferi, ampak absolutno gledano je tega strašno malo, ker je tudi atmosfere malo,« nadaljuje. Večina ga je v skalah, a Mars nima znatne tektonike plošč, zato ni takšnega procesiranja, kot ga poznamo na Zemlji, ko pride znova na površje skozi vulkane in se ves čas reciklira. Mars je svoj ogljikov dioksid iz atmosfere izgubil, zato nima učinka tople grede, kot ga imamo na Zemlji. Temperatura je zato precej nizka, minus 50 stopinj Celzija, včasih, ko je že izjemno vroče, naraste na 0 (nič) stopinj Celzija. Mars ima zelo šibko magnetno polje, ki ni globalno.
Na Marsu nismo novinci
Raziskovalci Marsa so imeli v prvi polovici prejšnjega stoletja bujno domišljijo. Govorili so o drevesih, gozdovih, o Amazonskem pragozdu na Marsu. Leta 1965 so nanj poslali vesoljsko plovilo Mariner, ki je pomenil ogromno razočaranje, saj je pokazal, da je Mars pravzaprav suha puščava. Na Marsu so nekatere zanimive geološke tvorbe, med njimi je orjaški ugasli vulkan Olympus Mons, pa ogromni kanjoni, veliko širši, globlji in daljši kot kjerkoli na Zemlji. Najdaljši v celotnem Osončju je kanjon Valles Marineris, ki je 5000 kilometrov dolg, 200 kilometrov širok in 6 kilometrov globok! Mars ima tudi dve lunici, Fobos in Deimos, takšni žepnega formata, premera približno 20 kilometrov, ki sta morda ujeta asteroida.
»Mars je doživel že celo vrsto obiskov avtomatskih sond, ki so včasih na Zemljo sporočile tudi kaj nenavadnega,« pripoveduje Zwitter. »Sondi Viking 1 in 2 sta izvajali kemični eksperiment, a rezultati so bili negotovi. Ni se dalo z gotovostjo trditi, ali so plini lahko znak nečesa aktivnega (življenja) ali pač ne. Zaključka ni bilo, v konzervativni znanosti pa smo rekli, da je rezultat negativen.« Leta 1996 je takratni ameriški predsednik Bill Clinton stopil pred kamere in objavil, da so mogoče odkrili življenje na Marsu, ker so v enem od meteoritov, ki je priletel na Zemljo, odkrili neke sledi, ki bi lahko bili fosili, a se je kasneje izkazalo, da bi lahko bile samo strukture, ki jih je mogoče narediti tudi brez življenja. Tudi ta rezultat je bil znanstveno gledano negativen, predsednikova objava pa preuranjena.
Sledovi vode na Marsu
Oliympus Mons je ogromen ugasli vulkan, največji v Osončju, primerljiv z ozemljem Francije, in izjemno visok, več kot 20 kilometrov. Everest je v primerjavi z njim pravi pritlikavec. Je ščitaste oblike, nima tektonskih plošč. V preteklosti je neprestano bruhal iz velikih globin in zato nenehno rastel. Na Marsu so še druge zanimive tvorbe. Leta 1976 je na njem pristala sonda Viking 2 in na njem posnela take peščene sipine, kot so v Sahari. Tudi če veter ne piha, se pesek lahko dviga in poškoduje človeka in naprave.
Poleg puščave pa so bile odkrite tudi nekatere morfološke tvorbe, ki pričajo o tem, da je bilo včasih na Marsu drugače. Na njem so kapljaste formacije, ki jasno kažejo, da je po površju pred milijardami let nekaj teklo, in to ne more biti nič drugega kot voda. Dr. Tomaž Zwitter: »Mars, kot že rečeno, nima tektonike, nima aktivnega površja, nekaj potresov je sicer verjetno bilo, a v smislu premikanja površine niso bili podobni zemeljskim.«
Nerealen pa ni le polet na Mars, tudi potovanja do drugih zvezd so zaradi odaljenosti problematična. Nam najbližja zvezda je Proksima v ozvezdju Kentavra, od Zemlje je oddaljena štiri svetlobna leta potovanja. Z današnjo tehnologijo bi v eno smer potovali približno 80.000 let.
Z evropsko sondo Mars Express je bil letos posnet ostanek rečnega sistema v obliki črke U. »Pri tem je treba biti previden. Gotovo je za nastanek kriva voda, ki je tekla po površju, lahko pa gre tudi za pronicanje vode pod peskom, ki je na površju naredila kanal. V naši Sahari se to večkrat dogaja, takšne strukture najdemo po Namibiji, zato ni garantirano, da je kanale naredila površinska voda, lahko pa jih je,« doda Zwitter. Sonda je posnela tudi veliko kamnitih tvorb, ki jih je na planotasto, ravninsko površino, kjer je pristala, že pred miljardami let prinesel vodni tok.
»Trenutno je na Marsu znanstveni laboratorij Curiosity (Zvedavost), ki je posnel tudi svoj selfi. Ima kar 14 kamer, zato mu ni bilo težko posneti tudi samega sebe.« Ko je vozil okrog, je odkril tudi sledi robov rečne terase, stare rečne struge. Če posnetek primerjamo z zemeljskimi, govorimo o breči, ta pa lahko nastane samo, če voda prinese kamne, ki se med seboj sprimejo. Na Marsu danes ni vode, v preteklosti pa je bila. »Lani smo doživeli še eno na pol pričakovano presenečenje,« nadaljuje Zwitter. Vozilo Zvedavost je leta 2018 na Marsu z vrtalnikom naluknjalo kamen, izpod njegove površine posrkalo material in v svojem raziskovalnem laboratoriju odkrilo, da gre morda za organske spojine. »To ne pomeni, da gre za izvor nečesa živega, pomeni pa, da obstajajo nekateri gradniki za potencialno živo snov na Marsu, kar je koristno vedeti.«
Redka atmosfera in sevanje
Mars za zdaj velja za neživ svet, čeprav resnih eksperimentov, z izjemo Vikinga, ki bi pokazali, ali obstaja na planetu kaj živega, seveda ne na ravni Marsovcev, ampak na ravni zelo preprostih enoceličarjev, pravzaprav ni bilo. »Iz primerov na Zemlji vemo, da se življenje zlepa ne pusti uničiti, tudi če mu zelo poslabšamo razmere in izglede za preživetje. Ampak ljudje ne sodimo v to kategorijo, mi smo izjemno občutljivi, preprosto življenje, bakterije na primer, pa preživijo v presenetljivo ekstremnih razmerah.«
Radar, ki gleda pod ledeni pokrov na obeh Marsovih ledenih kapah, je lani pokazal, da je pod njim kakšnih deset kilometrov veliko ledeno jezero. »Zelo me zanima tekoča voda, ker je to eden od koristnih pogojev za potencialen razvoj življenja, pa tudi kakšno gorivo bi se dalo z uporabo sončne energije in elektrolize proizvajati iz nje.«
Velik problem pa je povsod razen na Zemlji tudi sevanje – življenje je mogoče samo v globokih jamah, sicer lahko človeka pobere kožni ali kakšen drugačen rak.
Zelo zanimivo je tudi marsovsko vreme, čeprav je atmosfera, kot rečeno, tam zelo redka. Predlansko poletje se je Mars nenadoma zatemnil, saj je prišel peščeni vihar, pihal je veter s hitrostjo več kot sto kilometrov na uro, vse sonde so se pospravile v 'varni način' in prenehale delovati, da se ne bi poškodovale. »To je trajalo nekje do septembra. Hočem povedati, da je na Marsu lahko včasih hudo neprijetno vreme.« Velik problem pa je povsod razen na Zemlji tudi sevanje – življenje je mogoče samo v globokih jamah, sicer lahko človeka pobere kožni ali kakšen drugačen rak.
Kako z Zemlje?
Če razmišljamo o selitvi na Mars, moramo razmišljati tudi o tem, kako tja priti. Za začetek je treba iti z Zemlje, to pa je precej težko. Saturn 5 je najbolj zmogljiva raketa, ki jo je človeštvo doslej izdelalo; to je tista raketa, ki je ponesla na Luno vesoljsko ladjo Apollo. »Moram poudariti, da brez tako velike in močne rakete ne bi bilo nič. Če bi stali na robu mize, bi shematično padli dol, na tla, zato je pomembno, da se gibljemo v vodoravni smeri in to dovolj hitro. Treba je leteti s hitrostjo skoraj osem kilometrov na sekundo, se pravi zelo hitro, saj se šele pri tej hitrosti ob padanju navzdol Zemlja tudi dovolj krivi pod vami, da v resnici ne padete na tla, ampak začnete krožiti okoli Zemlje. Zato kakšni izstrelitveni stolpi ne pridejo v poštev. To veliko hitrost je treba doseči v relativno kratkem času, v nekaj minutah,« pojasnjuje Zwitter.
Nadaljuje: »Pri raketi je težava tudi v tem, da mora držati svojo lastno težo, tako močno mora 'bruhati', da jo plini držijo v zraku. Najbolj zmogljiva kemična goriva, ki jih premoremo, dosežejo izstopno hitrost plinov le 2,6 kilometra na sekundo, za kroženje pa moramo doseči hitrost skoraj 8 kilometrov na sekundo. Torej je ogromna večina rakete gorivo in motorji, za koristni tovor ne ostane skoraj nič. Žal je spajanje vodika in kisika najizdatnejša kemična reakcija, torej bo cena za vzlet z Zemlje tudi v prihodnje visoka.«
Saturn 5 je imel startno težo 3040 ton, do nizke tirnice, torej do kroženja samo malo nad atmosfero, pa je ponesel samo 119 ton. »Pri letu proti Luni, na primer, se na koncu lahko pogovarjamo samo o 40 ali 45 tonah. Se pravi, da je 97 odstotkov vsega, kar spravimo z Zemlje, v resnici balast, tisto, kar porabimo v prvih nekaj minutah za start.« Začetno težo sestavljajo rezervoarji, gorivo in motorji, ki jih mora raketa potem odvreči. Ne gre za ceno goriva, to je pri takšnih stvareh zelo poceni, gre za to, da je to tehnološko zelo draga zadeva, saj mora vsebovati črpalke, ki zmorejo sprocesirati neverjetno visoke pretoke, tlake, padce tlakov in podobno. To je tehnologija, ki enostavno ogromno stane.«
Vendar je fizika resnično neizprosna, nadaljuje Zwitter: »Ko ste nad atmosfero v nizki tirnici, 400 kilometrov nad Zemljo, je še vedno treba nekako priti do Marsa, kar pa tudi ni tako preprosto. Najceneje je na način, ki se mu reče Hoffmanova tirnica, ki pa se ne uporablja vedno. Takšno potovanje traja osem mesecev in pol, za utirjenje v tako pot pa je treba s seboj z Zemlje peljati zelo veliko goriva.«
Na Mars v osemdesetih dneh?
Proizvajalec električnih avtomobilov Elon Musk in lastnik zasebnega vesoljskega podjetja Spacex, sicer eden najbogatejših ljudi na svetu, je rekel, da bo na Mars prišel v 80 dneh, tako kot Jules Verne okoli sveta. »Fino, ampak v tem primeru bi moral spremeniti hitrost za 16,4 kilometra na sekundo! Sprememba kinetične energije pa se množi s kvadratom hitrosti, kar pomeni, da bi imel Musk na koncu kar dvestokrat manjši tovor, kot če bi potoval osem mesecev.
»Trenutno sicer razvija najzmogljivejši motor s približno 20 odstotkov večjim tlakom, ki bo dejansko malce bolj gospodaren, v bistvu pa ne bo spremenil zgodbe, saj bo start z Zemlje še vedno precej problematičen in drag.« V začetku leta je Musk medijem predstavil vesoljsko ladjo, s katero namerava testno poleteti že v kratkem, leta 2023 pa želi z njo najprej popeljati japonskega milijarderja Jusakuja Maezavo in nekaj izbranih umetnikov na pot okoli Lune, predvsem pa si želi, da bi s človeško posadko stotih ljudi plovilo pristalo na Marsu ali na kateri od Saturnovih ali Jupitrovih lun. Zatrdil je, da ima nova vesoljska ladja v nasprotju s testno okna za najboljši možni razgled na vesoljskih potovanjih ...
Ljudje ameriškega milijarderja sicer obravnavajo kot drznega sanjača in genialnega vizionarja, čeprav si s svojimi vesoljskimi sanjami verjetno nabira predvsem publiciteto, za povrhu pa mora nekako upravičiti bajne zaslužke in nagrabljeni denar vsaj deloma porabiti v duhu ideje, da dela nekaj dobrega za človeštvo. Formulo prostočasnih dejavnosti Elona Muska dr. Tomaž Zwitter takole pojasni: »Na hitro sem preveril, koliko je zaslužil v letu 2018, in ugotovil, da vsakih šest ur svojega življenja zasluži toliko, kot bom jaz zaslužil v vsem svojem življenju. Če toliko zaslužiš, morda ni ravno vse legalno, potem moraš nekako ohraniti obraz. Eden lepih načinov za to je, da človek postane ’prerok’ in govori lepe stvari, pa če gre še za takšne neumnosti. Povsem nerealno je pričakovanje, da bo njegova raketa poletela že prihodnje leto in da bo na Mars spravila kar sto ljudi hkrati. Na Luno, ki je dosti bliže kot Mars, so šli trije in so imeli na startu 3000-tonsko raketo. Muskova ideja pa je, da bi sto ljudi spravil na osemmesečno potovanje v eno smer, na Marsu bi bivali leto dni in pol, pa še osem mesecev bi se spet vračali, kar bi skupaj trajalo skoraj tri leta. In ne nazadnje, kako lahko reče, da bo čez pet let v raketo spravil sto ljudi, če še enega ni poslal nikamor? Takšne odprave se gradijo in razvijajo po 20 let!«
Cene poletov so astronomske celo za milijarderje, kakršna sta Musk in Maezavo. Izlet zgolj v nizko tirnico pomeni 10.000 dolarjev na kilogram teže, če želimo tja, kjer so komunikacijski sateliti, bi nas to stalo 50.000 dolarjev (ali evrov, vse te številke so približki), do Lune 200.000 dolarjev na kilogram teže, do Marsa pa je cena še višja. »Nasa, Esa in podobne vesoljske agencije trdijo, da bi stalo deset milijard, če bi na izlet na Mars poslali enega človeka oziroma astronavta in ga tudi pripeljali nazaj, a je številka verjetno vsaj desetkrat prenizka,« izpostavi Zwitter.
Elon Musk je načrtoval, da bo smeli načrt izpeljal že do leta 2023, in objavil, da ga bo vesoljski podvig stal pičlih 100.000 dolarjev na astronavta, in ljudje mu menda celo verjamejo. Vse to priča o popolnem nepoznavanju vesoljske stvarnosti in možnosti sodobne tehnologije pri večini ljudi, ki si izlete na bližnje planete bržčas predstavljajo kot turizem prihodnosti, ker so o tem nekje pač slišali. Poglejmo na Muskovo ceno za izlet na Mars z očmi zdravega razuma, predlaga Zwitter: »Denimo, da nameravate otrokom kupiti stanovanje. Ali boste verjeli tistemu, ki govori, naj raje še malo počakamo, da nam bo leta 2024, torej čez slabih pet let, zgradil stanovanje za en sam evro, če vemo, da bi danes zanj odšteli sto tisočakov? Hvalevredno je, če neko stvar lahko pocenimo za 20 odstotkov, izjemno je, če jo za 50, če nekdo reče, da jo lahko poceni za desetkrat, res težko verjamem, če pa reče, da jo bo za stotisočkrat, kot je razmerje v Muskovem primeru, pa prav gotovo ne verjemem.«
Vesolje je naša duševna hrana
Mnogi se sprašujejo, zakaj bi človek sploh hotel v vesolje. »Rekel bi, da je to neke vrste duševna hrana, ki ne hrani našega želodca, ampak našo zvedavost. Kot vrsta smo odvisni od zvedavosti in raziskovanja, od tega smo vedno živeli in brez tega očitno evolucijsko ne bi bili uspešni. Tu ne gre za pridobitništvo,« pojasni dr. Zwitter. Pogosto se tudi omenja, da bi šli v vesolje ne toliko zaradi turizma, ampak zaradi iskanja surovin, ki jih na Zemlji zmanjkuje. Na asteroidih bi lahko iskali na primer redke kovine.
»Že mogoče, ampak redke kovine imajo samo tako ime, v resnici niso tako zelo redke. Ne bom rekel, da jih je tako preprosto ali ’čisto’ pridobivati, vendar pa lahko na različnih kitajskih spletnih portalih katerokoli kovino, ne preveč prečiščeno, dobite že za sto ali nekaj sto dolarjev na kilogram, pa tudi če je to niobij, kovina, ki se uporablja za povečanje trdnosti v zlitinah, ali kaj podobnega.«
Zavedati se moramo, da vesolja enostavno ne smemo izkoriščati v sebične pridobitniške namene, saj smo se tako sami odločili in to že pred več kot petdesetimi leti. Človeštvo se je namreč leta 1967 v okviru Združenih narodov k temu zavezalo, ko je sklenilo t. i. Pogodbo o vesolju. Pobudnice in podpisnice so bile Sovjetska zveza, ZDA in Velika Britanija, države, ki sicer tudi takrat niso bile velike prijateljice. »Ugotovili so, da vesolja ne bomo izkoriščali v državne oziroma v pridobitniške namene, da je vesolje last vsega človeštva.« Kasneje so se podpisovanju pridružile praktično vse države sveta, pred kratkim tudi Slovenija.
V enem življenju v vesolje in nazaj
Nerealen pa ni le polet na Mars, tudi potovanja do drugih zvezd so problematična, ker so vse zelo daleč. Nam najbližja zvezda je Proksima v ozvezdju Kentavra, od Zemlje je oddaljena štiri svetlobna leta potovanja. Za lažjo predstavo: svetloba Sonca pride na Zemljo v 500 sekundah oziroma v osmih minutah, do te zvezde pa traja potovanje svetlobe dobra štiri leta. »Radi bi šli tja, ampak z današnjo tehnologijo bi v eno smer potovali približno 80.000 let,« pojasni Zwitter.
Verjetno bi nas zanimale samo tiste vesoljske destinacije, ki nam omogočajo, da pridemo v enem življenju nazaj, torej 40 let potovanja v eno smer in 40 nazaj. Medicina zelo napreduje, vzemimo, da tja odpotuješ kot otrok in se vrneš kot starec. »Se pravi 40 let za štiri leta potovanja svetlobe, desetino hitrosti svetlobe, to je popolnoma zunaj našega dosega in naše tehnologije, ampak vzemimo, da smo veliki optimisti in da bi to zmogli. Izumili smo fantastičen pogon, ki ima stoodstotni izkoristek, vse deluje, pa se kljub temu lahko vprašamo, koliko energije bomo morali vložiti za vsako tono tovora. Najprej ob startu z Zemlje pa ob zaviranju pri Proksima Kentavri, ki bi si jo radi ogledali, tam pa bi morali spet pospešiti, priti do Zemlje in spet zavirati. Se pravi štirikrat je treba to ponoviti. Za eno samo pospeševanje od štirih, za vsako tono tovora posebej pa potrebujemo toliko energije, kot je celotno človeštvo porabi v desetih urah.«
Raketa Apollo 11 je ob startu tehtala 3040 ton. Lahko si izračunamo, kako bi bilo pri omenjenem 80 let trajajočem potovanju, ko bi gotovo radi s seboj vzeli kaj več tovora, kot so ga astronavti za tedensko pot na Luno. Koliko mase bi morala imeti takšna raketa in koliko energije bi potrebovali, da bi jo dvignili v zrak in popeljali do želenega zvezdnega cilja? »Lahko se pogovarjamo o proizvedeni energiji, ki jo celotno človeštvo sicer porabi v desetletjih ali celo stoletjih. Če povem preprosto, te energije enostavno nimamo na voljo.« No, če bi jo imeli, bi jo bržčas lahko s pridom porabili tudi na Zemlji.
»Načelno bi lahko v ozvezdje Kentavra poslali kakšen mikrosatelit, ki bi ga gnal laser, toda obstajajo strašne težave s komunikacijo, tehnologija za kakšne avtomatske sonde v tem trenutku nedvomno še ni zrela,« pojasni Zwitter in doda: »Če govorimo o masovnih selitvah v vesolje, sta tu še dve luni, Jupitrova luna Evropa in Enkelad, Saturnova luna, vendar imata obe leden pokrov, spodaj pa ocean tekoče vode. Načrti že obstajajo, tja naj bi šli enkrat v prihodnjih 20, 30 letih. Treba je podrobno premeriti zadeve.« Enkelad je med najbolj obetavnimi kraji za iskanje nezemeljskega življenja. Gejzirji vodne pare, ki ven špricajo tudi organske spojine, namreč kažejo, da pod ledeno skorjo leži približno deset kilometrov globok ocean, ki je v stiku z rudninami, organskimi snovmi in virom energije. Vendar pa to za zdaj ničesar ne spremeni. Dr. Tomaž Zwitter še enkrat prepričano poudari: »Odgovor je jasen: Nikamor ne bomo šli!«
Članek je bil objavljen v reviji Gea (januar 2020)
