Prastara ideja, da bi človek letel kot ptica, se je na Slovenskem začela uresničevati pred natančno 110 leti. Takrat sta namreč prva slovenska Ikarja, Edvard in Josip Rusjan, začela pisati zgodovino slovenskega motornega letenja.
Njuna odločitev za letalstvo je bila vsekakor izjemno pogumna: s to dejavnostjo so se namreč v Franciji ali Nemčiji običajno ukvarjali izobraženci z veliko tehničnega znanja, slovenska brata Wright pa nista imela kakšne posebne izobrazbe, sta pa zato premogla veliko vizionarstva in strasti, predvsem pa sta bila prepričana, da lahko tudi sama naredita svoje letalo.
Njuno dvokrilno letalo Eda 1 z dolžino dvanajst metrov in razponom kril osem metrov je 25. novembra 1909 prvi polet opravilo na višini dveh metrov in poletelo le šestdeset metrov daleč, a je bilo to povsem dovolj, da sta entuziasta dobila dodaten zagon in izdelala skupno sedem letal z oznako Eda ter uresničila svoje najbolj drzne sanje.
Prvi polet z motornim letalom na svetu sta leta 1903 opravila Američana Wilbur in Orville Wright. Tri leta pred tem sta zgradila zračno vozilo z upogljivimi krili in ga v zrak spustila kot zmaja, nato pa kot vodeno jadralno letalo. Ker se zaradi kril ni dovolj dvignilo, sta naredila zračni predor in eksperimentirala s stotinami oblik kril, dokler nista našla najustreznejše oblike, velikosti in kota.
Leta 1902 sta tako naredila novo letalo in ga uspešno upravljala v vetru. Nato sta izdelala še motor in oblikovala propeler. Orvillu Wrightu je 17. decembra 1903 v Severni Karolini le uspelo dvigniti letalo v zrak za približno dvanajst sekund in s tem je opravil prvi uspešni motorni polet v zgodovini. 25. julija 1909 je Louis Bleriot, francoski pilot samouk, letalski inženir in izumitelj, prvi preletel Rokavski preliv z enomotornim športnim letalom iz lesa, ki ga je sam izdelal in poimenoval Bleriot XI.
In zgolj štiri mesece pozneje, 25. novembra 1909, je prvič v zgodovini poletel tudi slovenski letalec Edvard Rusjan. Tako blizu konici svetovnega razvoja smo bili Slovenci le malokdaj, saj smo morali na prvi vlak, avtomobil, balon in brezmotorno letalo počakati občutno dlje.
Leta 1909 je Edvard Rusjan opravil prvi uspeli polet nad Malimi Rojcami v Gorici. Pri prvih poskusih je dosegel višino dva metra in daljavo 60 metrov. Že nekaj dni pozneje je letel 12 metrov visoko ter 600 metrov daleč.
Leta 1830 je začel voziti prvi vlak na svetu, na Slovenskem je prvič peljal od Gradca do Maribora in Celja leta 1846; prvi avtomobil je svet dočakal leta 1886, pri nas se je pojavil leta 1898; z baloni so se dvigovali od leta 1783, prvi slovenski balonar je znan iz leta 1810; brezmotorno letenje se je začelo z Ottom Lilienthalom leta 1891, Mariborčan Franc Wels pa je s takšno napravo prvič poletel leta 1906.
Nenavaden, a nadvse uspešen tandem
Smo pa zato zelo zgodaj dobili slovenska brata Wright: divjega in neustrašnega Edvarda (1886–1911), ki ga je ves čas gnala želja po dokazovanju in zmagovanju, ter treznega in preudarnega Josipa (1884–1953) Rusjana, ki sta se rodila očetu Francu, goriškemu Slovencu, in mami Grazii Cabas, Furlanki iz Medeje. Tudi v spominih njune nečakinje Grazie Rusjan sta bila goriška Ikarja malce nenavaden, a nadvse uspešen tandem.
Starejši Josip, doma so mu rekli Pepi, je bil mirnejši in preudarnejši, slabi dve leti mlajši Edvard, za družino Edi, pa nadvse živahen in trmoglav, poln volje do novih dogodivščin in izkušenj. »Bila sta popolnoma različna, a drug brez drugega zagotovo ne bi mogla ustvariti tega, kar sta,« je pred desetletjem, ko smo v Sloveniji zaznamovali stoletnico prvega poleta Ede 1, povedala Grazia Rusjan, hči Josipovega in Edvardovega najmlajšega brata Carla, ki se je rodil le dva meseca pred Edvardovo tragično smrtjo leta 1911 v Beogradu.
Takrat je poudarila tudi, da je družina Rusjanovih, v kateri se je rodilo kar devet otrok, vedno držala skupaj. Ko sta Edi in Pepi začela delati prve načrte za lasten polet, jima je v svoji sodarski delavnici vedno pomagal in svetoval njun oče. Prva leta po prehodu iz 19. v 20. stoletje so bila zlata doba razmaha novih tehnologij, nad katerimi so se očitno močno navduševali tudi pri Rusjanovih.
Prvo letalo, ki je bilo zgrajeno v Zagrebu (1910), je lahko vzletelo že po 28 metrih zaleta, kar je bil svetovni rekord; doseglo je višino 400 metrov, pristalo pa je že po 60 do 70 metrih.
Tako sta Edi, ki se je izšolal v obrtni šoli in nato opravil še knjigovodski tečaj ter se med drugim ukvarjal s kolesarstvom, in Pepi, ki je bil po poklicu mehanik, že v otroštvu menda izdelovala leteče modele z zračnim vijakom, od leta 1908 pa sta se ukvarjala tudi z nekakšnim helikopterjem, ki naj bi ga letalec nosil na hrbtu. Ko je njun oče Franc tega leta v Gorici v ulici Cappella 8 odprl delavnico za izdelovanje sodov, je Edvard prav v njej iz bambusovih palic zgradil svoje prvo letalo, ki ga je hudomušno krstil za Papirnato vragolijo.
Že po enem letu sta brata začela izdelovati maketo, iz katere je nastalo njuno prvo letalo, imenovano Eda 1. Po besedah Srečka Gombača, avtorja leta 2004 izdane knjige z naslovom Brata Edvard in Josip Rusjan iz Gorice ter raziskovalca pionirskega letalstva pri nas, je bilo prav leto 1908 za mlada Rusjana prelomno, saj sta se takrat odločila zagnati proizvodnjo letal.
Kot v omenjeni knjigi navaja Gombač, je takrat inženir Franz Miller v Torinu odprl delavnico za izdelavo letalnih naprav, Edvarda pa povabil, da se pridruži njegovi skupini pri pripravah na letalsko prireditev v Brescii med 9. in 20. septembrom 1909. In tam je imel Edvard kaj videti, saj je bilo na dogodek prijavljenih 13 letalcev s 14 letalnimi napravami. Po Gombačevih navedbah so bila letala, ki so v Brescii prejela nagrade, zgrajena tako, da je bil del krmilja na sprednjem koncu zgradbe trupa, del na zadnjem, na sredi pa je bilo dvojno krilo. »Zato sta se z bratom odločila, da bo tako zasnovano tudi njuno prvo letalo Eda 1 s predvideno površino 48 kvadratnih metrov. Ime Eda je dobilo po Edvardovem vzdevku. Ker pa so vsa tri zmagovita in preostala boljša letala imela tudi krajša krila od 12-metrskih, ki sta jih z bratom že naredila, sta krila zmanjšala na osem metrov.
Izjema v primerjavi s tistimi letali je bil pogon, ki sta ga izvirno postavila v vlečno funkcijo. Izvirni so bili tudi nosilci krila, ki so bili izdelani iz paličja, kar je bilo sicer napredno, a zapleteno in časovno potratno. Uporabila sta jih, ker so bila krila pač že izdelana, vendar pa te rešitve za krilne nosilce nista uporabila nikoli več. Razen podvozja je bilo v glavnem vse iz lesa, krila pa so bila spodaj oblepljena s papirjem,« je pred desetimi leti, ko sva se ob stoletnici prvega motornega letala pri nas pogovarjala o nastajanju Ede 1, dejal Srečko Gombač.
V desetih mesecih sedem letal
Prva letala so v tistem času nastajala v glavnem na dva načina: ali s posnemanjem tedanjih uspešnih letal ali v nasprotju z vsem že videnim. Edvard se je pri svojem prvem letalu odločil za zanesljivejšo pot. Zgledoval se je po Curtissovem zmagovitem letalu Curtiss Golden Flyer, ki ni moglo prikriti svoje odvisnosti od Wrightovih predlog, curtissu pa je bilo zelo podobno tudi v Brescii prav tako uspešno letalo voisin.
Rusjanov prvenec je nastal v kratkem času med koncem septembra in začetkom novembra 1909. Dvokrilnik je bil curtissove velikosti: razpetina osem metrov, dolžina v prvotni izpeljanki kar dvanajst metrov, zaradi pol šibkejšega motorja pa sta brata znižala težo na 180 kilogramov (curtiss je imel 376 kilogramov), kar je šlo nedvomno na račun trdnosti. Smerno krmilo je bilo zadaj, višinsko pa spredaj na trupu. Motor je bil v nasprotju z ameriškim zgledom v vlečni funkciji.
Posebnost letala je bila tudi v prekritju s prepariranim papirjem, in še to le po spodnji polovici kril, kar kaže, da se je Edvard zanašal le na vzgon poševne ploskve in je zanemaril aerodinamiko profila. Takšno letalo pa 6. in 7. novembra 1909 med preizkušanjem na vojaškem vadbišču pri Gorici ni hotelo v zrak. Rusjana sta se zato lotila korenite predelave, opustila sta dolg sprednji del trupa in prenesla višinski stabilizator in krmilo v zadnji del trupa oziroma v rep, tako pa sta zmanjšala tudi težo.
Predelano letalo je bilo nared 25. novembra 1909, ko si je poskuse prišlo ogledat več ljudi. Edvardu so tega dne uspevali vse daljši skoki, med najdaljšim je dosegel človeško višino in preletel 60 metrov. To pa je bilo po merilih tistega čaša že pravo letenje.
Eda 1 je 25. novembra 1909 uspešno prestala polet na višini dveh metrov in letela 60 metrov, Edvardu Rusjanu pa je samo štiri dni pozneje, 29. novembra 1909, uspel občutno daljši, že 600 metrov dolg let. 6. decembra 1909 je v tretjem poskusnem poletu že dosegel višino 12 metrov. Ko se je takrat na vzletišču v Gorici nad Malimi Rojcami, kjer so bili opravljeni vsi letalski poskusi, znova zbrala precejšnja množica, je Edvard Rusjan med startnim zaletom s krilom zadel v kočijo, ranil konja, sam pa je skoraj nepoškodovan vstal iz razbitin svojega letala.
Prvemu letalu na naših tleh iz konca leta 1909 je sledilo še šest motornih letal, označenih z Edvardovim domačim imenom Eda in zaporedno številko, tako da je njihovo skupno število sedem, pri tem pa so nekatera letala doživela tudi več predelav.
Obširnejši članek je bil objavljen v reviji Gea (november 2019)
