»Ni bilo dovolj, da si se preselila v hribe, ampak si šla prav na vrh!« je bila zgrožena moja prijateljica, ko se je prvič pripeljala na obisk. Mestni otrok iz središča Ljubljane, ki je za nameček še popolnoma skregan s klanci, verjetno res težko razume, zakaj bi si nekdo tako močno želel iz mesta preseliti kamorkoli, kaj šele na vrh hriba, že skoraj na konec sveta.
Nobelova nagrajenka za književnost, poljska pesnica Wislawa Szymborska ponuja priročen odgovor: »Všeč mi je biti blizu vrha gore. Tukaj se ne moreš izgubiti.« V slabih vremenskih razmerah je marsikaj mogoče in tudi na našem hribu je včasih zelo gosta megla, a mislim, da je bistvo sporočila jasno.
Občutki, ko stojiš na vrhu gore ali hriba, so nekaj posebnega, edinstvenega, še posebej ob lepih, daleč segajočih razgledih. Vsak ima svoj osebni nabor, svojo mavrico občutkov. Vsak osvojeni vrh je mala osebna zmaga, izpolnjen cilj, premagan klanec. Ljudje, ki ne marajo hoje navkreber (ali se jim je zamerila in/ali si nikoli niso dali priložnosti, da bi jo vzljubili), teh občutkov preprosto ne morejo razumeti. Še sama jih morda ne, ker niso stvar razuma, ampak srca.
Da se »mučiš« zgolj zato, da nekam prilezeš, in greš potem nazaj dol. Je človeku tega res treba?! Seveda ne, še zdaleč ne … Ljubitelji gora radi rečemo, da tam gor najdemo (iščemo?) sami sebe ali vsaj (boljšo) povezavo s samim seboj. »Ne osvojimo gore, pač pa sami sebe,« je misel znamenitega novozelandskega plezalca sira Edmunda Hillaryja, ki je skupaj s šerpo Tenzingom Norgayem 29. maja 1953 prvi stopil na najvišji vrh sveta Mount Everest (8848 m).
Izgubimo um, da najdemo dušo. Mir, sprostitev, svobodo, občutek brezskrbnosti, pozitivno energijo, jasnejše misli – podobno kot pri meditaciji. Vse to gre seveda z roko v roki z rekreacijo, vadbo, dejavnim preživljanjem prostega časa. All inclusive, vse v enem.
Ko pomislimo na športne dejavnosti, je hoja po krivici precej zapostavljena. Morda ravno zato, ker ni nič posebnega, saj je gotovo najstarejša, najbolj naravna in najpreprostejša oblika človeškega gibanja, ki ne zahteva posebnega znanja ali investicij v opremo in je dostopna vsem. Več ljudi živi v mestih, bolj smo odtujeni od narave, več je depresij in drugih duševnih bolezni, več je v zadnjih letih tudi raziskav, ki dokazujejo, kar pravzaprav že vemo: da ima gibanje v naravi vrsto pozitivnih učinkov na človekovo zdravje, tako na fizični kot čustveni ravni.
Planinski narod
Možnosti za pohode v naravi in planinske izlete je v Sloveniji toliko, da kakšnega tehtnega zunanjega razloga za to, da ne bi šli, preprosto ni. Ne čudim se, da imamo planinstvo zapisano že v genih, saj je del slovenske narodne identitete in neločljiv del naše kulture.
To potrjuje več dejstev: Slovenija je alpska dežela, v kateri je planinstvo odigralo pomembno zgodovinsko vlogo v narodnostnih bojih v 2. polovici 19. stoletja. Gore obiskujejo množice ljudi vseh generacij, gorska motivika pa ima pomembno mesto tudi v slovenski kulturi in umetnosti.
Mir, sprostitev, svobodo, občutek brezskrbnosti, pozitivno energijo, jasnejše misli – podobno kot pri meditaciji. Vse to gre seveda z roko v roki z rekreacijo, vadbo, dejavnim preživljanjem prostega časa. All inclusive, vse v enem.
Nič čudnega torej, da je Triglav simbol slovenstva in velja nenapisano pravilo, da ga mora osvojiti vsak zaveden Slovenec. Resda je to naša najvišja gora, a to še ne pomeni, da je tudi najbolj zahtevna. Mimogrede, dvatisočakov je v Sloveniji kar 352! Le približno četrtina je dostopna po označenih poteh.
Da je planinstvo slovenski »nacionalni šport«, pa verjetno najbolj zgovorno kažejo statistični podatki Planinske zveze Slovenije (PZS): naše gore vsako leto obišče približno 1,7 milijona ljudi, v PZS pa je povezanih 289 društev z več kot 58.000 člani (podatek za leto 2018). Mrežo planinskih postojank sestavlja 178 koč, zavetišč in bivakov, več kot 2000 označenih planinskih poti pa meri skupno več kot 10.000 kilometrov. Koliko je šele rdeče-belih Knafelčevih markacij, ki so v veljavi že skoraj 100 let! Ne nazadnje, trditev, da smo planinski narod, podkrepljujeta še dva podatka: Planinski vestnik, ki z izjemo krajše prekinitve med prvo svetovno vojno izhaja že 124 let, je najstarejša slovenska revija, ki še vedno izhaja. Slovenska planinska pot od Maribora do Ankarana, odprta avgusta 1953, pa je ena najstarejših veznih poti na svetu.
Slika: Mrežo planinskih postojank sestavlja 178 koč, zavetišč in bivakov, več kot 2000 označenih planinskih poti pa meri skupno več kot 10.000 kilometrov. Prva planinska postojanka v naših gorah je bila v bližini današnjega Doma Planika. Na fotografiji je Orožnova koča 1894.
Danes se nam označene in zavarovane planinske poti zdijo same po sebi umevne, prav tako udobne koče in domovi s pestro ponudbo. Še v drugi polovici devetnajstega stoletja je bilo vse zelo drugače. Ste bili med občudovanjem razgledov že kdaj radovedni, kdaj so ljudje sploh začeli hoditi v gore in zakaj, kakšni so bili motivi? Morda ste med kulinaričnim razvajanjem z dobrotami iz kuhinje katere od planinskih koč pomislili, kdo so bili »norci«, ki so se podali v »neuporaben« gorski svet, urejali in označevali planinske poti ter v težko dostopnih krajih gradili celo planinske koče? Kje so postavljali prve in zakaj prav tam? Kakšen je bil razvoj organiziranega planinstva? Pred vrhuncem poletne planinske sezone vas vabim na kratek sestop v zgodovino.
Od življenjske nuje, raziskovanja in kljubovanja do priljubljene prostočasne dejavnosti
Človek je začel zahajati v gore že v starem in srednjem veku zaradi zadovoljevanja osnovnih življenjskih potreb in iskanja koristi za preživetje. To so bili drvarji, oglarji, iskalci rude in zeliščarji, na različne vrhove so prvi pristopali pastirji in divji lovci med zasledovanjem (domačih ali divjih) živali. Tu seveda ni šlo za zavestno odkrivanje gora ali celo športne in razvedrilne vzgibe, niti se ti pristopi niso zapisovali.
Načrtno so začeli slovenski gorski svet odkrivati šele naravoslovci – botaniki in geologi – v obdobju razsvetljenstva v 18. stoletju: rudniški zdravnik v Idriji Giovanni Antonio Scopoli, zdravnik in naravoslovec Baltazar Hacquet, botanik Karel Zois pl. Edelstein, brat Žige Zoisa (ki je vzpone vzpodbujal in finančno podpiral), botanik in farmacevt Henrik Freyer in drugi.
Osrednja osebnost med znanstveniki, botaniki in geologi v slovenskih gorah tedanjega časa je Valentin Stanič, ki velja za prvega slovenskega alpinista. Kmalu za raziskovalci je začel gorski svet zanimati tudi umetnike, med njimi pesnika Valentina Vodnika, začetnika slovenske planinske poezije, ter slikarja Marka Pernharta in Antona Karingerja.
Da je planinstvo slovenski »nacionalni šport«, verjetno najbolj zgovorno kažejo statistični podatki Planinske zveze Slovenije (PZS): naše gore vsako leto obišče približno 1,7 milijona ljudi, v PZS pa je povezanih 289 društev z več kot 58.000 člani.
Planinstvo, kot ga razumemo danes, je izšlo iz razumništva, nikjer ni vzniknilo med širšimi ljudskimi množicami. Zaradi specifičnih političnih in družbeno-ekonomskih razmer so Slovenci v organiziranosti planinske dejavnosti precej zaostajali za drugimi alpskimi narodi. Do druge polovice 19. stoletja ni bilo večjih poskusov ustanovitve planinske organizacije. Slovenskega plemstva ni bilo, meščanstvo ni bilo dovolj razvito, da bi bilo sposobno organiziranega povezovanja posameznikov v planinsko društvo, delavstvo se je šele začelo razvijati.
Tudi na slovenskem političnem prizorišču je vladala neenotnost, uradništvo, industrijo in kulturo je obvladovala nemška inteligenca. Društveno udejstvovanje so omejevali tudi državni zakoni – v obdobju Bachovega absolutizma (1849–1859) je bila vsakršna družbena dejavnost pod strogim nadzorom.
Pravico do združevanja je s februarskim patentom leta 1861 uveljavil cesar Franc Jožef, nova ustava leta 1867 je prinesla zakon o društvih in shodih, ki je bil še vedno strog, pot do ustanovitve društva pa je vodila skozi zahtevne birokratske postopke. Kljub prijaznejši zakonodaji in zgledom pri drugih alpskih narodih glasnejših pobud za ustanovitev slovenskega planinskega društva ni bilo. V gore so še vedno zahajali samo »norci«, pa še to zgolj tisti, ki so živeli v njihovi neposredni bližini.
Prvi poskus organizacije planinstva – ustanovitve društva Triglavski prijatelji leta 1872 – je hitro propadel, ker je deželno predsedstvo zavrnilo društvena pravila. Enaka usoda je doletela skromno zavetišče Triglavski tempelj v bližini današnjega Doma Planika. To je bila prva planinska postojanka v naših gorah.
Peščica slovenskih izobražencev se je pridružila tujima planinskima organizacijama, ki sta v tem obdobju delovali na naših tleh. To sta bili zelo nacionalistično Nemško-avstrijsko planinsko društvo (Der Deutscheund Österreichishe Alpenverein – DÖAV) in narodnostno strpnejši Avstrijski turistovski klub (Österreichischer Touristen Club – ÖTC). S tem je bila potreba po ustanovitvi domače organizacije odložena še za dve desetletji, do devetdesetih let 19. stoletja, ko je bila narodna zavest že toliko razvita, da se slovenski intelektualci niso bili več pripravljeni vključevati v tuje organizacije.
Delovanje na področju planinstva je namreč tesno povezano z narodnostnimi boji v 19. stoletju. Organizirano planinstvo je bilo še eno od orodij za kljubovanje tujcem. Po besedah pisatelja Janka Mlakarja ob 60-letnici Slovenskega planinskega društva (SPD), predhodnika Planinske zveze Slovenije, je bilo društvo ustanovljeno »ne toliko iz navdušenja za planine, marveč v prvi vrsti kot obramba nemškemu navalu,« saj »se je tujec počutil v naših planinah kakor doma, mi pa smo se čutili tujce na domačih tleh. SPD je imelo že pri ustanovitvi namen, osvoboditi naše planine, dasi tega ni bilo v pravilih …«
Ena redkih planinskih družb v desetletjih pred ustanovitvijo Slovenskega planinskega društva je bil neformalni klub Pipa. Šesterica je sama sebe imenovala piparji, ker je moral vsak član s seboj nositi pipo, vžigalice in tobak. Vsako nedeljo in praznik so morali na planinski izlet. Vodja kluba je bil nadpipar Jožef Hauptman, med člani je bil pozneje tudi oče slovenske planinske markacije Alojzij Knafelc. Piparji so izdajali glasilo Planinski šaljivec, zabavni list za vsakdanje goste na Drenikovem vrhu, kjer je bil edini izvod tudi na voljo za branje.
Čeprav je delovanje kluba postopno zamrlo, je bil ključen pri ustanovitvi Slovenskega planinskega društva. Ustanovni občni zbor je bil 27. februarja 1893 v gostilni pri Maliču v Ljubljani (današnja trgovska hiša Nama, na kateri je tudi spominska plošča). Z graditvijo koč, uporabo slovenskih imen vrhov, nadelavo poti in označevanjem poti v slovenščini, posebno v Triglavskem pogorju, kjer so bila narodnostna nasprotja najhujša, je želelo društvo čim prej onemogočiti tujce, ki so si prisvajali slovenski gorski svet.
Markacijski odsek, katerega člani so bili večinoma piparji, je s slovenskimi napisi že prvo leto označil 97 planinskih poti, leta 1894 je bilo takih že 175. Kot prva slovenska koča je bila leto dni po ustanovitvi SPD, 15. julija 1894, slovesno odprta koča na planini Lisec pod Črno prstjo. Pred Bohinjsko Bistrico je bil postavljen slavolok z napisom: »Odpira prva koča se planinska. Raduje vsa dolina se bohinjska.« Poimenovali so jo po prvem predsedniku društva, zgodovinarju in geografu Franu Orožnu.
Med Nemci in Slovenci se je začelo pravo tekmovanje v graditvi koč in poti. Zelo vidno vlogo je odigral duhovnik Jakob Aljaž. Z odkupom zemljišča na vrhu Triglava leta 1895 in postavitvijo stolpa je zelo presenetil Nemce, še posebej ogorčeni pa so bili zaradi koče na Kredarici, večje in udobnejše konkurentke nemški Dežmanovi koči (današnjemu Domu Valentina Staniča).
Koči na Kredarici in v Vratih sta bili odprti leta 1896, v naslednjih letih pa so ju povezali s »slovensko« Tominškovo potjo, imenovano po drugem predsedniku SPD Franu Tominšku (»nemška« pot je vodila čez Prag). Aljaža so Nemci zaradi postavitve stolpa na Triglavu celo tožili, češ da je uničil podzemno triangulacijsko točko prvega reda. Na Velem polju, kjer so Slovenci postavili kočo na dnu doline, so Nemci speljali pot veliko višje, zato je moral SPD kočo prestaviti. Vpisni knjigi sta bili na številnih vrhovih dve, nemška in slovenska; pogosto je izginila ena ali druga.
Tudi v časopisih in planinskih vestnikih so bili tako Nemci kot Slovenci sovražni drug do drugega. Nemški obrekovalni članki so smešili delovanje SPD, da bi uničili ugled, ki ga je društvo pridobilo že kmalu po ustanovitvi. Največja težava so bile slovenske koče (do leta 1914 je bilo zgrajenih že 35), ki so bile velika konkurenca nemškim, saj so sprejemale tudi tujce, Slovenci pa v nemških kočah niso bili dobrodošli.
Slovensko-nemški planinski dvoboj se je končal po prvi svetovni vojni, ko je razpadla Avstro-Ogrska, slovensko ozemlje pa je postalo del Kraljevine SHS, ki je delovanje tujih društev tudi zakonsko prepovedala. SPD je prevzel lastništvo nad vsem premoženjem nekdanjega Nemško-avstrijskega planinskega društva (DÖAV), izgubil pa je veliko objektov, članov in podružnic, ki so po rapalski pogodbi in koroškem plebiscitu ostali zunaj meja nove države.
Gradnja planinskih postojank se je nadaljevala tudi v obdobju med obema vojnama. SPD je imel do leta 1941 v lasti že 69 koč, ki pa so bile med drugo svetovno vojno uničene ali močno poškodovane. Po letu 1945 pa se je začelo obdobje množičnega planinstva in živahnega graditeljstva. SPD je nasledila Planinska zveza Slovenije, ustanovljena leta 1948.
Obnovili so skoraj vse koče in zgradili številne nove – tudi v pokrajinah, v katerih so bile prej redke ali pa jih sploh še ni bilo (Dolenjska, Notranjska, Primorska, Posavsko, Škofjeloško, Cerkljansko in Idrijsko hribovje). V dobrih osmih letih po vojni je bilo zgrajenih dvakrat toliko planinskih objektov kot v obdobju med obema vojnama, ob koncu šestdesetih let pa se je število obiskovalcev v slovenskih gorah že povzpelo čez milijon na leto.
Poletni planinski izleti: varno in po pameti
Šest desetletij pozneje se počasi bližamo že dvema milijonoma. Večji obisk gora pomeni tudi večje tveganje za nesreče, saj še posebej neizkušeni priložnostni planinci marsikdaj podcenjujejo izbrano turo in/ali precenjujejo svojo psihofizično pripravljenost. Malo za šalo, žal pa malo tudi zares: ob tem, da Triglav vsako poletje oblegajo čedalje večje množice, se zdi, da bi skoraj vsi tisti, ki jih vsaj tu in tam zamika malo pokukati v gore, z njimi pa še številni tuji občudovalci male državice na sončni strani Alp, radi kar naravnost na najvišji vrh, čeprav je edina vzpetina, na katero so se kdaj povzpeli, Šmarna gora.
To pač ne gre, sploh pa ne v neprimerni obutvi pred popoldansko nevihto, ne glede na to, da je veliko slovenskih gora zahtevnejših od Triglava. Da bi imeli požrtvovalni gorski reševalci kar najmanj dela in bi nam doživetja v gorah ostala v karseda lepem spominu, imejmo pred očmi vsaj nekaj osnovnih stvari.
Prva in morda najpomembnejša je že omenjena fizična in psihična pripravljenost pohodnikov ter njihova izkušenost. To nam mora biti osnovno vodilo pri izbiri dolžine in zahtevnosti ture ter opreme zanjo, začenši s primernimi pohodnimi čevlji. Če nas na izletu spremlja štirinožni družinski član, moramo imeti pri načrtovanju ture v mislih tudi njegove zmožnosti oziroma omejitve in potrebe.
S psom se ne podajamo na tehnično zahtevne, zavarovane poti, vzeti moramo dovolj vode zanj in se na pot odpraviti dovolj zgodaj, da se izognemo vročini. Zavedati se moramo tudi, da je psom vstop v planinske koče v Sloveniji prepovedan.
Pred turo moramo preveriti vremensko napoved in razmere na predvideni poti. Ne glede na to, da je v dolini že/še pravo poletje, nas zlasti v visokogorju lahko presenetijo snežišča in nizke temperature, računati pa moramo tudi na morebitne nenadne spremembe vremena, zato ne smemo pozabiti na oblačila, ki ščitijo pred mrazom, vetrom in padavinami. Preverimo še, ali je v bližini poti kakšna koča ali zavetišče, kamor se bomo lahko zatekli in okrepčali.
V nahrbtniku poleg zadostne količine pijače ne smejo manjkati mobilni telefon s polno baterijo, zemljevid in vodnik, še posebej, če poti ne poznamo. Celo v 21. stoletju je včasih kar pametno imeti še kaj na papirju. Mobilne aplikacije so res zelo priročne in dobrodošle, sama sem več kot navdušena nad njihovo uporabnostjo, a kaj ko se nanje v neobljudenem gorskem svetu ne gre zanašati, saj se v ključnem trenutku rado zgodi, da tehnologija zataji – zmanjka baterije ali pa jakost signala ne zadošča za uporabo mobilnih podatkov. Zaradi šibkega signala in nizkih temperatur se baterija hitreje izprazni, zato je sploh na daljših turah telefon najbolje kar izklopiti.
Bližnje seznanimo s svojimi načrti o tem, kam gremo in kdaj se nameravamo vrniti, v kočah in na vrhovih pa se vpisujemo v vpisne knjige, saj bo to gorskim reševalcem v veliko pomoč, če bi jih potrebovali. Ob nesreči pokličimo 112. Na planinskih poteh, ki so izpostavljene padajočemu kamenju, uporabimo čelado, na zahtevnih in zelo zahtevnih poteh, opremljenih z varovali, pa ne igrajmo neustrašnih herojev in uporabimo opremo za samovarovanje (plezalni pas, varovalni komplet). Še prej se po možnosti naučimo njene pravilne uporabe na tečajih, ki jih redno organizirajo različna planinska in športna društva. Google ve, kdaj in kje.
Tako pripravljeni na nova doživetja in ustrezno opremljeni pojdimo tja gor, kjer sta jakost mobilnega signala in brezžična povezava šibka ali pa ju sploh ni, povezanost z lastno bitjo pa močnejša in pristnejša! Če se vam zdi ideja v današnjem tempu vsakdana nesprejemljiva, si dovolite za nekaj ur izstopiti iz udobnega vsakdana in vsaj poskusiti. Morda boste presenečeni.
Članek je bil objavljen v reviji Gea (julij 2019)
