Amazonski deževni pragozd, nekoč nedotaknjena divjina, katere lepoto, veličastnost, slikovitost in prvinskost je nemogoče ubesediti, je brez dvoma bazen največje biotske raznovrstnosti na svetu.
Skoraj sedem tisoč kilometrov dolga in ponekod do 50 kilometrov (!) široka Amazonka s številnimi pritoki, ki izvira v Andih in ki se vije skozi ozemlje devetih južnoameriških držav oziroma ozemelj (Brazilija, Peru, Kolumbija, Venezuela, Ekvador, Bolivija, Gvajana, Surinam in Francoska Gvajana) ter se na koncu izlije v Atlantski ocean, velja za reko z daleč največjimi zalogami sladke vode na svetu; z njo se v Atlantik izlije kar ena petina vse vode, ki se izlije v oceane po svetu.
Okoli Amazonke se razrašča za pet in pol milijonov kvadratnih kilometrov nepreglednega in v večjem delu tudi neprehodnega tropskega deževnega pragozda. Gre za ogromno zeleno ozemlje, veliko kot Avstralija, na katerem živi dobrih 30 milijonov ljudi – in ogromno, več kot 30 milijonov različnih rastlinskih in živalskih vrst. V tem najstarejšem in najbolj raznolikem ekosistemu živi desetina vseh znanih rastlinskih in živalskih vrst na svetu, prenekatere so že izumrle, številne so na pragu izumrtja. Le še tam živijo jaguarji, harpije, rečni rožnati in sivi delfini, na tisoče vrst različnih in neverjetno slikovitih ptic in metuljev, več kot tri tisoč vrst različnih rib.
Poleg tega Amazonija skladišči ogromne, največje količine ogljikovega dioksida ter obenem proizvede kar petino vsega kisika na Zemlji. Velik vpliv ima na svetovno podnebje, saj uravnava vreme in padavine po vsem svetu.
Je največja zakladnica lesa in hrane na svetu, v Amazoniji raste na primer tri tisoč različnih vrst sadja, od katerih jih v zahodnem svetu poznamo zgolj kakih dvesto, pa številne začimbe, oreščki, kava, kakav, vanilja.
Najmanj četrtino vseh zdravil, ki jih uporabljamo na Zahodu, tudi najbolj učinkovitih, proti raku, je pridobljenih iz rastlin, ki rastejo izključno v Amazoniji, neprecenljivo je (bilo) znanje domorodnih plamen, ki s krčenjem njihovega življenjskega okolja za vedno izginjajo z obličja Zemlje.
Tropski deževni gozd je nekoč pokrival med 14 in 15 odstotkov zemeljske površine (brez oceanov), v sredini prejšnjega stoletja še enajst, danes manj kot šest odstotkov. Razmere pa se samo še slabšajo, številke padlih dreves pa večajo.
Ocenjujejo, da je leta 1500 v Amazoniji živelo med šest in devet milijonov avtohtonih prebivalcev, leta 1900 le še okoli milijon, danes je potomcev prvotnih indijanskih ljudstev manj kot 250.000, govorijo pa skoraj dvesto različnih jezikov! Prav mogoče je, da v najbolj odročnih predelih amazonske džungle še živijo plemena, ki še nikoli niso prišla v stik z zahodno civilizacijo. Amazoniji pravimo pljuča planeta. Pa dragulj in zaklad planeta. Prav zato je še toliko težje razumeti, da ta zaklad že leta izginja pred očmi in ob zavedanju vsega sveta.
»V Braziliji sem bil že večkrat, v samem brazilskem pragozdu, na terenu sem bil priča res velikim posegom v to okolje. Neposredno ob rekah so izsekani veliki otoki oziroma površine, na katerih domačini gojijo svoje pridelke. Ko letiš v Manaus, glavno mesto Amazonije, se na obzorju ves čas pojavljajo dimne zavese, saj pragozd tam nenehno gori,« nam pove biolog dr. Anton Brancelj z Nacionalnega inštituta za biologijo.
Gospodarsko izkoriščanje Amazonije, ki pokriva kar 40 odstotkov celotne južnoameriške celine, daleč največ, skoraj dve tretjini v Braziliji, se je začelo sredi 19. stoletja z razcvetom potreb po kavčuku. Pridobivajo ga iz kavčukovcev, jokajočih dreves, in sicer tako, da v skorjo dreves naredijo zareze, iz katerih se cedi mlečkast rastlinski sok oziroma lateks. Samo pridobivanje kavčuka za naravo nikakor ni škodljivo.
V približno istem času se je začela gradnja prvih cest in jezov za elektrarne, začelo se je kopanje rude, iskanje zlata, mangana, boksita, niklja, bakra, kositra ter drugih rudnin in mineralov ter dragih kamnov ter sečnja za pridobivanja lesa.
Razvoj je spodbudil množično priseljevanje, v večini revnih prebivalcev, ki so, razumljivo, odšli s »trebuhom za kruhom«, in izkoriščanje ali kar uničevanje avtohtonega, indijanskega prebivalstva. Začela se je urbanizacija. Med drugo svetovno vojno je povpraševanje po kavčuku iz Amazonije drastično upadlo, saj ga je nadomestil tisti iz Azije, država se je znašla v krizi, ki jo je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja nameravala rešiti tudi z načrtom razvoja Amazonije.
Amazonski deževni pragozd je brez dvoma bazen največje biotske raznovrstnosti na svetu.
Med številne veleposestnike je brez kakršnega koli zakona čez noč razdelila ogromna območja, ki so do takrat pripadala staroselcem ali zbiralcem kavčuka. Prišleki niso izbirali sredstev, dotedanjim lastnikom so požigali domove, pobijali živino, zlorabljali ženske in otroke, pobijali moške. Začeli so graditi štiri tisoč kilometrov dolgo čezamazonsko cesto, izsekavali so obsežne površine gozda in namenoma požigali gozdove, pri čemer so pogosto uporabljali kar smrtonosni napalm.
V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je na svetovnih trgih močno zrasla cena zlata, zato so ga s požiganjem džungle obsedeno iskali, za njegovo prečiščevanje pa uporabljali za okolje in prebivalstvo škodljivo živo srebro. Uničujočim osemdesetim so sledila morda še bolj uničujoča devetdeseta leta 20. stoletja, ko je Latinska Amerika po tako imenovanem izgubljenem desetletju gospodarsko ponovno oživela.
Takrat je v Braziliji, na ozemlju katere ležita dve tretjini Amazonije, vsako leto izginilo gozdnato območje v velikosti poldruge Slovenije! »Šlo je za načrtno izsekavanje gozda, glavna krivca sta bila v prvi vrsti pridelava hrane ter proizvodnja biogoriv, za kar je potreben sladkorni trs. To je dejstvo. Pa ne gre toliko za pridelavo hrane za ljudi, pač pa za krmo za živali. Kar 99 odstotkov v Amazoniji pridelane hrane pojedo naši piščanci, naše govedo, le komaj odstotek ljudje. Z naše mislim na Evropo. Evropejci smo največji naročnik te krme, pred Kitajci, Američani pa so prvi pri biogorivih, zato smo tudi Evropejci posredno krivi in odgovorni za izginjanje Amazonije. In medtem ko smo zelo zagreti za varovanje naših gozdov, nas dogajanje na drugem koncu sveta ne zanima«, je neposredna dr. Lučka Kajfež Bogataj z Biotehniške fakultete v Ljubljani.
Število rudnikov, zakonitih, še bolj pa nezakonitih, zlata, srebra, boksita, železa, živega srebra in drugih rudnin se vsako leto povečuje, s tem pa tudi obseg izsekavanja tropskega deževnega pragozda.
Kmetijstvo v povezavi z živinorejo je gotovo vselej bilo in je še vedno eden ključnih razlogov za izsekavanje Amazonije. Ogromne gozdne površine izsekajo in spremenijo v kmetijska zemljišča, v prvi vrsti gre za nasade soje, namenjene za krmo v industrijski živinoreji v Evropi.
Potrebe po soji v svetu v zadnjih desetletjih skokovito naraščajo, soja za uspešno rast potrebuje rodovitno prst, ki pa je v Amazoniji ni, površine so po nekaj setvah povsem osiromašene, pojavlja se močna erozija tal, zato se izsekavanje za pridobitev novih kmetijskih površin vedno znova nadaljuje, gnojijo s kemičnimi sredstvi, kar dodatno onesnažuje oziroma uničuje tamkajšnje prvinsko okolje, tako reko kot tla oziroma prst.
Dovolj zgovoren je podatek, da je pridelovanje živalske krme, torej soje, deloma pa tudi koruze, skupaj s pašno živinorejo krivo kar za 90 odstotkov krčenja amazonskega deževnega gozda. Poleg soje in sladkornega trsa pa v Amazoniji na tisočih kvadratnih kilometrih, kjer je nekoč rasel gozd, najdemo tudi ogromne plantaže kave, kakava, različnega tropskega sadja od banan, avokada, ananasa, guave, tobaka, koruze in oljne palme, iz katere izdelujejo razvpito palmovo olje. Drevesa medtem kot po tekočem traku padajo tudi za pridobivanje površin za pašo. Brazilija je največja izvoznica govejega mesa na svetu, ocenjujejo, da imajo dvesto milijonov glav goveda, in, mimogrede, sedemsto milijonov piščancev.
Strokovnjaki ocenjujejo, da je danes dvanajst odstotkov deževnega gozda oziroma skoraj 400.000 kvadratnih kilometrov samo v Braziliji namenjenih pridelovanju soje in pašni živinoreji. To je območje, veliko za dvajset Slovenij!
Tretji večji razlog za krčenje Amazonije ter deževnega gozda v svetu na sploh je že omenjeno iskanje različnih rudnih bogastev. Konec šestdesetih let prejšnjega stoletja so v ekvadorskem delu Amazonije prvič odkrili in – pogosto z zastarelo in okoljsko sporno tehnologijo – začeli črpati tudi črno zlato, pred leti so ogromne zaloge nafte odkrili tudi v brazilskem delu Amazonije, število rudnikov, zakonitih, še bolj pa nezakonitih, zlata, srebra, boksita, železa, živega srebra in drugih rudnin se vsako leto povečuje, s tem pa tudi obseg izsekavanja tropskega deževnega pragozda. Tudi tu, enako pri kmetijstvu in živinoreji, ima gospodarstvo prednost pred okoljem.
Ocene, koliko deževnega gozda (ta seveda ni le v Južni Ameriki, pač pa tudi v ekvatorskih delih Afrike, Jugovzhodne Azije in Avstralije) je že izginilo, so različne. Zelo priljubljene so primerjave, da vsako minuto v deževnih gozdovih po svetu pade 55 tisoč dreves, vsak dan 80 milijonov, vsako leto več kot pet milijard! Ali pa vsako minuto izgine za 30 nogometnih igrišč deževnega gozda. V resnici so natančne številke težko izmerljive in se iz dneva v dan, iz leta v leto spreminjajo.
Amazon Watch, še ena od uglednih neprofitnih organizacij, govori o okoli dvajset odstotkih povsem uničene oziroma celo do štirideset odstotkov močno načete Amazonije, samo med letoma 1985 in 2018 naj bi po njihovih ocenah izginilo za več kot desetino amazonskega gozda.
Tropski deževni gozd po svetu je po ocenah strokovnjakov Združenih narodov nekoč pokrival med 14 in 15 odstotkov zemeljske površine (brez oceanov), v sredini prejšnjega stoletja še enajst odstotkov oziroma med 16 in 17 milijonov kvadratnih kilometrov. Danes so te številke precej manjše, alarmantno manjše: deževni gozdovi naj bi pokrivali le še manj kot šest odstotkov zemeljske površine, razmere pa se samo še slabšajo, številke padlih dreves pa večajo.
Podnebno ravnovesje
Zaradi posegov v Amazonijo se že več let ruši svetovno podnebno ravnovesje, spreminja se vreme, priča smo podnebnim spremembam. »Ena najpomembnejših nalog Amazonije je skladiščenje ogljika ob sočasnem proizvajanju kisika, gre torej za nekakšno dihanje, ki pa ne deluje več tako, kot bi moralo. Druga funkcija gozda je hlajenje, gozd je namreč hladen, in če se poseka, se ozračje tam segreva, pregreva. V Braziliji vse bolj primanjkuje padavin, vse pogostejše pa so vse hujše suše. Manj vode in višje temperature pomenijo katastrofo za deževni pragozd, ker je to ekosistem, ki za delovanje in opravljanje svojih nalog, ki so ključne za človeštvo, potrebuje ogromno vode. In ta sistem se zdaj podira,« svari dr. Lučka Kajfež Bogataj.
Obširnejši članek je bil objavljen v reviji Gea (oktober 2019)
