Arhitekt in publicist Miloš Kosec je doktoriral iz pasivnosti v arhitekturi na Univerzi Birkbeck v Londonu. Gre za temo, ki je ključnega pomena v današnji družbi, kjer nenehna gospodarska rast sicer velja za steber napredka.
Pasivizem pomeni zavedanje, da prostor spreminjamo in si ga prilagajamo tudi s tem, ko česa ne naredimo – da torej ne pozidamo javne površine, da ne izkoristimo vsega razpoložljivega prostora ali da ne gradimo škodljivih objektov.
Angleži veljajo za zelo konservativno družbo, ki se oklepa starih viktorijanskih vzorcev stavbarske estetike, kakovost bivanja pa je zaradi večinoma starih, slabo grajenih stavb in malo novogradenj na precej nizki ravni. Idealna država za študij pasivnosti v arhitekturi, bi človek rekel. Ste jo izbrali nalašč?
V Londonu sem si najprej želel študirati in raziskovati predvsem zaradi dveh stvari: zaradi izjemno bogate in kritične akademske scene in zaradi mesta samega. London je eno od svetovnih velemest, ki se nenehno spreminja in v katerem se združujejo najboljši in najslabši elementi našega sveta. Mesto sem si predstavljal kot nekakšen študijski primer, ki ga lahko počasi tri leta raziskujem, spoznavam in uživam – in tako je tudi bilo, čeprav še mnogo bolj zanimivo, raznoliko in intenzivno, kot sem si najprej predstavljal.
Res je, da so londonske hiše večinoma slabo zgrajene špekulacije, ki jih dvesto petdeset let in več bolj kot zakoni statike in znanje njihovih graditeljev pokonci drži naraščajoča cena zemljišča. Kjub temu, morda pa ravno zato, se življenje v tem mestu odvija naprej, na škripajočih tleh, brez zvočne izolacije in s prepišnimi okni in vrati. Živeti v Londonu in opazovati nenavadno kombinacijo izredno materialistične družbe in zelo slabe kakovosti gradnje te kot arhitekta postavi na trda tla. Na koncu koncev očitno življenje najde pot po svoje, ne glede na to, kaj arhitekti načrtujemo.
Leta 2017 je Stirlingovo priznanje, najbolj prestižno britansko nagrado za arhitekturo, odnesel biro dRMM arhitekti, za prenovo pogorelega pomola v Hastingsu v Veliki Britaniji, ki pravzaprav ni nič drugega kot ogromen prazen prostor. Je bila ta nagrada izhodišče za vaše doktorsko delo ali ste že prej razmišljali, da je na zemlji enostavno vsega preveč, tudi arhitekture?
Z doktoratom sem začel leta 2016, ko sem imel že precej natančno izdelan okvir raziskave. Povsem nepričakovano se je leto pozneje pojavil nagrajeni pomol v Hastingsu, ki mi je na neki način potrdil relevantnost tega, kar raziskujem.
Občutek, da za našo generacijo ni ostalo dovolj prostora, je resničen na več različnih načinov ... Naša osnovna generacijska frustracija: namesto plač imamo reference, namesto dejanskih kvadratnih metrov teoretične neomejene možnosti in namesto priložnosti, da bi prispevali k boljšemu svetu za vse, banalno in sebično možnost samouresničitve.
Raziskovanje pasivnosti v arhitekturi se ne sliši samoumevno, večinoma moram sogovornike šele prepričati, da je sploh smiselno – že sicer pa je opravljanje doktorata prežeto z negotovostmi, dvomi in slepimi ulicami. Zato vsaj zame ni bilo nič lepšega kot ugotovitev, da raziskujem nekaj, kar je ne le živo, ampak postaja vedno bolj fascinantno za druge arhitekte in tudi za splošno javnost: da uspešen prostorski poseg ne pomeni vedno tudi gradnje novega, ampak morda samo preoblikovanje obstoječega. Pomol v Hastingsu sem zato uvrstil v uvod pa tudi v zaključek naloge, saj zame ni le primer dobre prakse, ampak tudi nevarnosti in naivnosti arhitektov, ki želijo delovati »radikalno pasivno«; zelo kmalu po nastanku je bil pomol namreč privatiziran za majhen denar, napolnjen z novim programom in je tako postal negacija samega sebe. Projekt skratka ni samo vzor, ampak tudi opozorilo – in to je morda še bolj pomembno za prihodnost.
Zelo ljub vam je citat Marka Twaina Nobena beseda ni bila nikoli tako učinkovita kot pravilno časovno odmerjen premor. Ker pa ljudem nikakor ni mogoče dopovedati, da nenehna gospodarska rast ni več zagotovilo za obstoj človeštva, ampak nasprotno, je za ta premor poskrbel koronavirus. Vidite v tej katastrofi kakšno simboliko?
Pandemija koronavirusa se vedno bolj izkazuje za veliki globalni dogodek našega časa: v nasprotju z drugimi prelomnicami zadnjih desetletij je nenaden, globalen in vsaj teoretično enak za vse. Poleg tega je kriza naredila to, kar se je še dan prej zdelo nemogoče: ustavila je ekonomijo, ki že stoletja teži k naraščajoči produkciji in eksponentni gospodarski rasti.
Kot so zapisali že mnogi, se je v času našega življenja konec sveta zdel mnogo bolj verjeten kot konec takšnega kapitalizma. Vsaj začasno se je to spremenilo, solidarnost in občutek kolektiva pa sta kljub karantenskim ukrepom postali vsaj kratkotrajna možnost. Za zdaj sicer še nič več kot možnost, vendar pa je trenutna kriza zelo nazoren dokaz, da rešitev svetovnih problemov ne pomeni samo vedno večje produkcije, ampak da rešitev včasih pride v obliki pavze, postanka.
Vaš kolega Rok Žnidaršič je ob pripravi razstave ob letošnji stoletnici Fakultete za arhitekturo dejal, da se mora sodoben arhitekt predvsem zavedati, da prostor ni neskončen. Mislim, da se vsa generacija, rojena po letu 1965, srečuje z nekakšno frustracijo, da zanje ni ostalo kaj dosti »praznega prostora«. Vas to kot arhitekta obremenjuje?
Z vami se zelo strinjam – občutek, da za našo generacijo ni ostalo dovolj prostora, je resničen na več različnih načinov. Nimamo prostora za profesionalno uresničitev, nimamo enakih možnosti za svobodo in socialno varnost kot prejšnje generacije, res pa je tudi čisto dobesedno: nimamo na voljo možnosti in fizičnega prostora, na katerem bi lahko uresničevali svoje bivanjske in prostorske ideale. To je naša osnovna generacijska frustracija: namesto plač imamo reference, namesto dejanskih kvadratnih metrov teoretične neomejene možnosti in namesto priložnosti, da bi prispevali k boljšemu svetu za vse, banalno in sebično možnost samouresničitve.
Ljudi arhitektura privlači in jih bo vedno privlačila, ker je najbolj očiten in trajen koncentrat kolektivne človeške izkušnje, testament v kamnu in betonu.
Edini način, kako narediti takšne frustracije produktivne in jih s tem preseči, je po mojem mnenju nenehno razmišljanje in vztrajanje v njih – če lahko nekaj novega in velikega zgradimo samo tako, da povozimo vse ideale o solidarnem in trajnostnem razvoju, to pomeni, da tega ne smemo graditi in da moramo drugače začeti živeti v prostoru in ta prostor tudi načrtovati drugače. Prostorska svoboda prejšnjih generacij, ki niso razmišljale o samoomejitvi, je namreč usvarila ambiente, ki so nekakovostni in na katere, upam, ne gledamo več kot na ideal: razsežne in potratne samograditeljske hiše, pozidava kmetijskih površin, asocialne puščave nakupovalnih središč, kratkoročna špekulacije z zemljišči in nebrzdana izraba in uničevanje narave.
Arhitektura je v resnici precej trajnostna kategorija, saj je pogosto edino, kar ostane, potem ko zob časa načne vse drugo. Katoliška religija v zahodni Evropi je v zatonu, pa vendar so ljudje skočili pokonci, ko je lani gorela katedrala Notre Dame.
Res je, ker ima arhitektura dvojno srečo: ne le, da je objekt, ki se spreminja in prilagaja času, v katerega se odlagajo predstave različnih ljudi o skupnih identitetah in vrednotah – to velja tudi za drugo umetnost. Obenem pa je arhitektura del življenja vseh, ne da se ji izogniti, tako kot sliki v galeriji ali skladbi v koncertni dvorani. Ljudi arhitektura privlači in jih bo vedno privlačila, ker je najbolj očiten in trajen koncentrat kolektivne človeške izkušnje, testament v kamnu in betonu. Je zgodovinska knjiga, ki jo, čeprav vsak na svoj način, beremo vsi, ko se sprehajamo po mestih in po podeželju, in s tem postajamo del večjega kolektiva.
V zadnjih desetletjih smo se arhitekti po vsem svetu iz načrtovalcev in ljudi, ki so oblikovali vizije prostora nove družbe, v veliki meri preobrazili v kader za uresničevanje želja drugih, največkrat zasebnih interesov. To se mora spremeniti – arhitekti se moramo spet naučiti celotni družbi ponuditi vizijo bolj optimističnega, humanega in ekološkega prostora za dolgoročni razvoj in izpolnitev.
Ogenj v Parizu pred letom dni ni požiral samo katoliškega izročila, ampak kolektivno predstavo o samih sebi. Notre Dame ni pomembna samo za samopredstavo Parižanov, ampak tudi vseh Francozov, Evropejcev, prebivalcev vsega sveta. Zraven pa je požar jasno pokazal, kako nestalne so kulturne in družbene pridobitve. Četudi so iz kamna in se zdi, da stojijo že od nekdaj, so lahko uničene v trenutku nepazljivosti. Če bi lahko izginila takšna ikona, kot je pariška katedrala, kaj se šele lahko zgodi z manj oprijemljivimi spomeniki civilizacije, kot so javno zdravstvo, izobrazba in socialna država?
Danes je prevladujoča industrija Zahoda turizem, ki je prav zdaj v ruševinah oz. v stanju prisilne pasivnosti. Turisti pa hodijo gledat stara mesta. Kaj mislite, kaj bodo ljudje hodili gledat čez sto let? Sežigalnice odpadkov?
Ali pa že zdavnaj ugasle premogovne elektrarne, ki bodo zaradi svoje energetske iracionalnosti in onesnaževanja morda postale podobno fascinanten spomenik neke brezupno zastarele preteklosti, kot so danes srednjeveški gradovi. Navsezadnje so bili gradovi zasnovani kot brezobzirni stroji za vojno in vladanje – morda so lepi in romantični postali šele, ko so se obrambni zidovi sesuli, njihovi nameni pa so postali neuresničljivi. Tako kot lahko termoelektrarna privlačna in romantična postane šele, ko ugasne.
Obširnejši članek je bil objavljen v reviji Gea (september 2020)
