O avtorju
"Samo v krajih, kjer je morje in obilo sonca, se počutim doma."
Rojena sem julija leta 1948 v Šoštanju kot najmlajša, peta hči še precej mladim staršem Ani in Jožetu Vebletu. Ko sem bila majhna deklica, sem stalno bolehala in kašljala. »Saj iz nje ne bo nič,« se je govorilo po bližnji soseski. Dajala naj bi me huda astma, a je morda bil vzrok le pomanjkanje ljubezni in sočutja. Rojenice so mi od rojstva stale ob strani, izkazale so se in mi povrnile zdravje, veselje in čare življenja, da sem z veseljem objela svet, ki sem ga želela zaživeti drugače kot moje štiri sestre. V šoli sem bila zelo pridna! Na deželi, v svobodi, v Spodnji Rečici ob Savinji, kraj otroštva, kraj spoznavanja krutega življenja. Res, da je na papirju Šoštanj moj rojstni kraj, a o njem vem le malo, le tu in tam kakšen preblisk, veliko premalo za oblikovanje moje osebnosti. Hvaležna sem časom iz otroštva, hvaležna sem svojim staršem in sestram, saj me je zakon narave obdaril z močjo preživetja in spoštovanjem tistega, kar nam je bilo ponujeno. Že v zgodnjem otroštvu sem prisluhnila notranjemu glasu, za katerega sem bila velikokrat po nedolžnem kaznovana, ker sem bila samo drugačna od svojih sester in okolice. Že kot otrok sem zavračala vse kar ni bilo po mojih merilih. In odločila sem se, da svoje življenje vzamem v svoje roke, da ne bom pripadala nikomur, da nihče ne bo moj gospodar, le jaz sama, in da moje življenje pripada le meni.
Srednje šole v velikem mestu, kamor so se starši preselili, nisem marala, niti učiteljev ne. Postala sem uporna pubertetnica z drugega planeta. Doletela me je zvezda, kaj zvezda, celo vesolje zvezd sem začutila ob klofuti, ki me je na ulici pokončala v sneženo žlobudro. Klofuta od človeka, ki je bil do takrat moj idol, človeka, ki sem ženstveno zagovarjala. Očetova klofuta, ki se je je do konca življenja in morda še naprej tam preko kesa, da mi jo je po krivici primazal. In rekla sem si: »Dobro, pa naj bosta prepir in jeza v hiši!« Odločila sem se, da neprijaznost in starševsko krutost ter nespoštovanje kmalu zapustim. Zavedala sem se, da so še druge dežele na svetu, še druge šole in univerze, da so še kje drugačni, morda bolj prijazni ljudje.
Devetnajsti rojstni dan sem že praznovala v Bejrutu. Moje želje so se z vsakim naslednjim rojstnim dnem bolj in bolj uresničevale ter končno tudi uresničile. Iz deklice z drugega planeta, ki je niso marali; starejšim sestram sem bila v breme, za starše razočaranje, doma me nihče ni pogrešal, hvala Bogu! Zaužila sem drugačno okolje in svoboden svet, postala sem elegantna, zapeljiva, študirana, inteligentna mlada dama, dobra žena in skrbna mama dvema hčerama. Vsak dan je bil lepši od prejšnjega… Vse do tistega dne, ko je po ulicah velemesta zaropotalo orožje in so bombe prerešetale naša topla »gnezda«, tudi moje. Morda sem na svoji zanimivi, dolgi, nemirni poti deklice z drugega planeta končno postala mirna, zrela gospa. Ne, nisem: v duši sem ostala tista dobra deklica iz Spodnje Rečice, vse drugo je le ŽIVLJENJE. In ravno temu življenju sem posvetila tetralogijo. Tri knjige so že izšle. Četrta bo izšla novembra 2011.
Prva knjiga AL-EKSANDRA. Resnična zgodba o bogastvu, ljubezni, vojni in begu iz Libanona. Razprodana je bila v sedmih mesecih. Ponatis bo izdala Agencija Baribal.
Druga knjiga ALEKANEKA in tretja knjiga ALOHA ALEKANEKA: tudi resnični zgodbi o ljubezni dveh odraslih oseb. Izpoved ljubezni, sentimentalnosti, predanosti in razočaranja, ki se goji, živi in ostaja na Havajih v varstvu boginje Pele. Izšli sta pri Agenciji Baribal.
V četrti knjigi, ALEKSANDRA, razkrijem družinsko sago »na domačem dvorišču« – z njo zaključujem tetralogijo. Zgodba o mojem šokantnem otroštvu in najstniških letih. Založnik Agencija Baribal.
Danes pri 63 letih pišem peto knjigo Aloha Slovenija. Razkrila vam bom zgodbo o potomcu Geronima, Panovu (orig. Pannowau). V Kono se bom vračala vsako leto! Tam, ob vznožju vulkana in na obrežju oceana mi je lepše kot v Sloveniji, kjer sem se le rodila.
