Carlos Pascual (Ciudad de México, 1964) je v Mehiki in ZDA študiral literaturo, gledališče in film. Preden se je nastanil v Sloveniji, je pisal za različne časopise in literarne revije, deloval kot radijski, televizijski in filmski scenarist v španskem in angleškem jeziku. Urejal je dve reviji za umetnost, arhitekturo in literaturo, režiral gledališke predstave in ustvaril več kratkih filmov. V mestu San Miguel de Allende je ustanovil neodvisni center za uprizoritveno in cirkuško umetnost, ki ga je postavil pod šotorsko krilo odsluženega cirkusa.

Zadnja leta živi in ustvarja v Ljubljani, redno piše za Objektiv – sobotno prilogo Dnevnika –, svoje zgodbe, eseje in kronike objavlja v objavlja v različnih literarnih revijah in spletnih medijih za kulturo. V Ljubljani je ustanovil neodvisni studio za razvoj intimnega gledališča, Pocket Teater Studio ter ga v času pandemije spremenil v spletno in fizično platformo za umetnost Black Box Studio.

V Sloveniji je napisal zbirko esejev O služkinjah, visokih petah in izgubljenih priložnostih (2015), potopis Debeli zidovi, majhna okna (2017), zbirko esejističnih zapisov Nilski konji v puščavi (2022) ter knjigo kronik z naslovom Nezakonita melanholija (2020), ki je leta 2021 dobila priznanje novo mesto short (nagrada Mete [PŽ2] Krese) za najboljšo kratkoprozno zbirko leta.