Ciril Zlobec (1925–2018) je bil pesnik, pisatelj, publicist, prevajalec in urednik.

V Avberju na Krasu je obiskoval italijansko osnovno šolo, v Gorici opravil prvo gimnazijo. Nadaljeval je v semenišču v Kopru, iz katerega so ga izključili, ko so odkrili, da piše pesmi v takrat prepovedanem slovenskem jeziku. Pri 17 letih so ga konfinirali v Abruzzo, ob razpadu Italije pa se je vrnil domov in odšel v partizane. Po vojni je v Ljubljani dokončal gimnazijo, leta 1953 pa diplomiral na slavistiki.

Deloval je kot novinar in urednik v kulturnih uredništvih različnih medijev. Ukvarjal se je tudi s politiko, med drugim je bil leta 1990 izvoljen v predsedstvo prve samostojne slovenske države. V svoje vrste so ga povabile štiri akademije znanosti in umetnosti, poleg Slovenske akademije znanosti in umetnosti še evropska, mediteranska in hrvaška.

Pesmi je pisal že med vojno, v slovenski kulturni spomin pa se je vtisnil z intimistično pesniško zbirko Pesmi štirih, ki jo je leta 1953 izdal skupaj s Kajetanom Kovičem, Janezom Menartom in Tonetom Pavčkom.

Objavil je 30 pesniških zbirk ter dva romana, več knjig esejev in publicistike. Vse zvrsti Zlobčevega pisanja so v svojem izhodišču avtobiografske, tako po doživljajski kot po spoznavni plati. Ob njegovem 90. rojstnem dnevu je pri Mladinski knjigi izšel izbor njegove ljubezenske poezije Ljubezen – čudež duše in telesa. Številna njegova dela so prevedli v tuje jezike.

Prevedel je preko 30 tujih pesnikov in romanopiscev, med katerimi so vrhunska imena svetovne in nacionalnih kultur (Dante, Leopardi, Carducci, Quasimodo, Montale, Davičo …).