Maksim Izpovedovalec (pribl. 580–662) je bil velikan bizantinske filozofije in teologije, ki je v zadnjih desetletjih splošno priznan kot ključna figura evropske misli. Po besedah Hansa Ursa von Balthasarja je imelo njegovo bogato delo »v vseh svojih razsežnostih za svojo notranjo obliko sintezo, pa ne le sinteze tega, k čemur je Maksim zavestno stremel in kar je dosegel, ampak – zaradi njegovega svetovnozgodovinskega kairósa med Bizancem, Afriko in Rimom – sintezo med patristiko in bizantinsko-karolinškim srednjim vekom ter navsezadnje med vzhodno in zahodno duhovnostjo«.