Gregor Strniša (1930–1987) je bil pesnik, dramatik in esejist. Velja za enega najpomembnejših slovenskih dramatikov in pesnikov 20. stoletja.

Tik pred maturo je bil skupaj s starši aretiran in obsojen zaradi pomoči pobeglim političnim emigrantom in izdajanja državnih skrivnosti. Po dveh letih je bil pogojno izpuščen. Leta 1961 je diplomiral iz germanistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani ter prejel študentsko Prešernovo nagrado. Leta 1957 je bil med ustanovitelji Revije 57 in bil vključen v delo uredniškega odbora. Vse do smrti je ustvarjal kot svobodni književnik.

Je avtor sedmih pesniških zbirk, štirih dram, štirih radijskih iger in štirih knjig za otroke. Napisal je tudi okrog petsto besedil za popevke, šansone in narodno-zabavne skladbe. Pesniške zbirke – od prve zbirke Mozaiki (1959) do zadnjih dveh Škarje in Jajce (1975) – je sam povzel v lastnem izboru z naslovom Vesolje (1983). Pesmim je dodal še temeljit samopremislek, traktat o umetnosti, in s tem poskrbel za enega ključnih pesemskih in refleksivnih dogodkov slovenske poezije.

Po več kot petintridesetih letih od prve izdaje je Mladinska knjiga ponatisnila Vesolje skupaj z risbami Silvana Omerzuja, ki so nekakšni prazapisi iz globin duha.

Strniševe pesmi so prevedene v številne jezike.