Hélène Dorion (1958) je quebeška pesnica, ki je na Univerzi Laval študirala filozofijo in književnost. Njeno pisanje izhaja iz zgodnjega spoznanja o človekovi neznatnosti in minljivosti, ki je postalo osrednje izhodišče njenega ustvarjanja. Leta 1981 je objavila prve pesmi, dve leti pozneje pa prvo pesniško zbirko. Njen opus obsega več kot petintrideset knjig, med njena pomembnejša dela sodijo Un visage appuyé contre le monde (1990), Ravir: les lieux (2005), Comme résonne la vie (2018) in Mes forêts (Moji gozdovi, 2021). Poleg poezije piše romane in eseje, ukvarja pa se tudi s fotografijo ter sodeluje z glasbenimi in likovnimi ustvarjalci. Za svoje delo je prejela številna priznanja, med njimi nagrado generalnega guvernerja in nagrado Mallarmé (2005), nagrado Athanase-David (2019) ter veliko nagrado Francoske akademije za poezijo (2024). Poezija Hélène Dorion se poraja iz zavesti o minljivosti ter raziskuje odnos med človekom, naravo, spominom in časom.