Jacqueline Harpman (1929–2012) je bila belgijska pisateljica in psihoanalitičarka, katere življenje je zaznamovalo globoko razumevanje človeške notranjosti, osamljenosti in hrepenenja. Rodila se je v Bruslju v judovski družini in med drugo svetovno vojno preživela leta izgnanstva v Maroku, kar je v njenem pisanju pustilo občutek razseljenosti in izgube. Po študiju medicine se je posvetila psihiatriji in pozneje psihoanalizi, hkrati pa je ostala zavezana literaturi, prostoru, v katerem se resnica človeka razkriva skozi domišljijo.

Njeni romani, med njimi Plaža v Ostendeju, Sreča v zločinu in Jaz, ki nikoli nisem poznala moških, združujejo hladno lucidnost in nežno empatijo. Harpman je pisala o ženskah, ki iščejo svoj glas v svetu, ki jim ga vztrajno odreka. Njeno pisanje spada med znanstveno fantastiko, eksistencialne pravljice in psihološke romane ter ostaja eno najbolj prodornih razmišljanj o tem, kaj pomeni biti človek.