Jože Pirjevec (1940) je doktor znanosti, redni profesor za novejšo zgodovino Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem v Kopru.

Otroška in mladostna leta je preživel v Trstu, kjer se je rodil leta 1940. Rasel je v družini, ki mu je vcepila močno ljubezen do domovine, čeprav se je po vojni izselila iz Sežane zaradi odklonilnega odnosa do Titovega režima. Po končani filozofski fakulteti na Univezi v Trstu je nadaljeval študij na Normalki v Pisi, elitni italijanski visoki šoli, ki mu je odprla okno v svet. Diplomiral je iz zgodovine z razpravo o odnosih med slovanskimi in italijanskimi patrioti v času risorgimenta. Nato je obiskoval Diplomatsko akademijo na Dunaju in leta 1978 doktoriral na ljubljanski univerzi.

Od leta 1971 je poučeval zgodovino Vzhodne Evrope na Univerzi v Pisi, pozneje pa isti predmet oziroma zgodovino slovanskih narodov v Trstu in v Padovi, kjer je leta 1986 postal redni profesor. Od leta 2001 poučuje sodobno zgodovino na Fakulteti za humanistične študije v Kopru, sodeluje pa tudi s tamkajšnjim Znanstveno-raziskovalnim središčem. Svoje delo je posvetil problematiki mednarodnih stikov, kar ga je popeljalo v velike znanstvene centre: Dunaj, München, London, Moskvo, Rim, Paris, Berlin, Washington, New York, Boston, Prago, Varšavo, Oslo, Beograd, Zagreb, Ljubljano. To so mu omogočile prestižne štipendije, od katerih velja omeniti predvsem štipendijo A. von Humboldt-Stiftung.

V zadnjih tridesetih letih je poleg številnih člankov objavil tudi devet monografij, ki so posvečene predvsem zgodovini slovenskega in jugoslovanskega prostora v 19. in 20. stoletju. Njegovo delo je bilo nagrajeno v Italiji in v Sloveniji, kjer mu je komisija Zoisovega sklada leta 2007 podelila naslov ambasador znanosti. Že vrsto let je član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Za njegov angažma na družbenem polju pa mu je leta 2011 Zveza združenj borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja podelila listino ZZB NOB Slovenije.