V Kopru rojeni pisec Peter Pavel Vergerij Starejši (1370–1444) je v mladosti študiral in poučeval na univerzah v Padovi, Bologni in Firencah in postal ena vodilnih osebnosti italijanskega humanizma. Zaslovel je predvsem z govorništvom, saj velja za prenovitelja slavilnega govorništva, zlasti v čast svetnikom: njegovo drugo najbolj razširjeno delo je deset slavilnih govorov za svetega Hieronima. Bil je tudi eden tedaj še redkih študentov grščine, svoj filološki žar pa je izkazal tudi pri izdaji Petrarkovega neobjavljenega epa Afrika. Deloval je tudi na papeškem dvoru in se udeležil koncila v Konstanci, kjer je pozival k temeljiti reformi znotraj Cerkve. Drugo polovico svojega življenja je preživel na dvoru ogrskega kralja Sigismunda v Budi (današnja Budimpešta) in velja za začetnika humanizma na Ogrskem. Njegov opus zajema številna in nadvse raznovrstna dela – zgodovinske spise, politične razprave, obsežen korpus govorov in pisem – vsa pa odražajo njegovo globoko predanost humanistični re pubica litteraria.