Aleksandrinke

Name: Aleksandrinke
Brand: GORIŠKI MUZEJ
SKU: 635683
Price: 8.00 EUR
Availability: InStock

MIRELA NANUT , ET AL.

Cena za kos z DDV. Dostava se obračuna ob zaključku nakupa.

8,00 €

Znižanje Razprodano

Različice izdelka

Mehka

8,00 €

Na zalogi

Na zalogi v poslovalnicah takoj ali preko spletnega naročila

Preveri zalogo v knjigarnah

Status dobavljivosti: Na zalogi pri dobavitelju

Podrobnosti o izdelku

Poglej vse

ISBN

9789616201506

Mladinska knjiga ID

635683

Leto izida

2015

Datum izida

14.03.2015

Velikost (šxdxv)

210 × 295 × 8

Status dobavljivosti

Na zalogi pri dobavitelju

Jezik

SLO

Založnik

GORIŠKI MUZEJ

Avtor

MIRELA NANUT, ET AL.

Opis

Množična emigracija ženske delovne sile z Goriške, ki so se kot dojilje in služkinje zaposlovale v Egiptu, se je začela v drugi polovici 19. stoletja, ko se je ob gradnji Sueškega prekopa in po njegovem odprtju leta 1869 povečalo število evropskih podjetnikov v Egiptu, naseljenih predvsem v Aleksandriji in Kairu. Kmečka in meščanska dekleta so se pri bogatih evropskih družinah zaposlovale kot kuharice, sobarice, varuške, dojilje, guvernante, šivilje ...Samske ženske so ta dela opravljale kot življenjski poklic. V domače kraje so se praviloma vračale le na obisk, za stalno pa so se vrnile šele ob upokojitvi. V mnogo težjem položaju kot neporočene so bile poročene žene in matere, ki so pogosto zapustile komaj nekajmesečnega dojenčka in odšle v dobro plačano službo dojilje v Egipt. Množičnost pojava dokazuje tudi poseben izraz »aleksandrinke«, ki se je za te ženske udomačil na Goriškem. Poimenovali so jih po Aleksandriji, mestu, kjer je največ slovenskih žensk in deklet dobilo delo. Vzroki tovrstne, predvsem začasne delovne emigracije so bili v glavnem ekonomske narave. Zaslužek, ki so ga ženske pošiljale domov bodisi po pošti bodisi občasno po sorodnikih in prijateljih, ki so potovali na obisk v domače kraje ali se za stalno vračali domov, je bil namenjen preživetju družine, pozneje pa tudi šolanju otrok, izgradnji ali obnovi hiše oziroma gospodarskega poslopja. Ženske so se praviloma vrnile domov, ko so zaslužile potrebni denar. Zadnje ženske z Goriške, ki so še služile v Egiptu, so se z "žulji na duši" vračale domov ob koncu 60-tih in začetku 70-tih let 20. stoletja, sicer je fenomen začel upadati že po koncu druge svetovne vojne.