Opis

LeFanu, ki je bil mojster podajanja srhljivega vzdušja, je tudi v Carmilli pričaral bralcem občutek gotske subkulture, dogajanje pa je postavil v avstrijsko provinco, kjer na samotnem gradu živi mlada Laura z ostarelim očetom in dvema guvernantama. Ko se nekega dne mimo gradu pripelje kočija s starejšo žensko in njeno mlado ter izredno lepo hčerko, se Lauri življenje spremeni. Laura, ki je Carmillo prvič videla že v otroštvu, se sedaj vnovič sreča z njo pri devetnajstih. Izkaže se, da je Carmilla mrtva grofica Mircalla Karnstein, vampirka, ki se že stoletja napaja s krvjo zalih deklet z avstrijske Štajerske. »Stal sem ob vratih in kukal skozi majhno špranjo, moj meč je ležal na mizi poleg mene, kot so mi zapovedovala navodila, dokler nisem, malce po eni, zagledal velikega črnega stvora, ni se videlo razločno, a kot se mi je zdelo, se je plazil prek vznožja postelje in nenadoma planil na vrat ubogega dekleta, kjer je v trenutku nabreknil v ogromno, utripajočo gmoto.« Dekleti se spoprijateljita in med njima se stke močna vez, ki nakazuje erotično lezbični odnos (vedeti moramo, da je bilo delo pisano v viktorijanski dobi, v kateri so veljali opisi najnedolžnejšega božanja in poljubljanja med dvema ženskama za lezbično literaturo), ki pa mlado Lauro čudi in plaši, čeprav ima prijateljico rada. »Kadar je tako z zanosom pripovedovala, me je še močneje stisnila v svoj trepetajoči objem in njene ustnice so v mehkih poljubih nežno drsele po mojem licu. Njena vznemirjenost in njen jezik sta bila zame nedoumljiva. Ponavadi sem si želela, da bi se iztrgala iz teh nespametnih objemov, ki – moram reči – niso bili zelo pogosti; toda zdelo se je, kot da me je takrat zapustila vsa moč. Njen šepet je v mojem ušesu odzvanjal kakor uspavanka in mehčal moj odpor v posebno zamaknjenost, iz katere sem se lahko zbudila šele, ko sem uspela razkleniti njene roke.« Carmilla je v svojem stoletnem pohodu izbirala izključno ženske žrtve in se na nekatere od njih tudi čustveno vezala. Bila je nenavadno lepa, tako da je vse osupnila s svojo lepoto. Njen živalski alter ego je bila pošastna črna mačka in ne netopir, kot je znano iz kasnejših vampirskih zgodb. Vendar je prav tako kot drugi vampirji, ki jih poznamo iz tovrstne literature (prim. Stokerjeva Drakula), spala v krsti. Konec romana je klasično poguben za vampirja. Odpre se krsta, v kateri leži čez dan, odsekajo mu glavo in skozi srce zapičijo kol. V LeFanujevi zgodbi ni nič drugače. Grofica Mircalla Karnstein je pogubljena za vekomaj. Vendar pa se zdi, da je Carmilla v primerjavi s Stokerjevo Drakulo veliko bolj gotsko romantična in ne toliko grozljiva. Elementi lezbištva so poudarjeni tudi v filmski različici z naslovom Karnsteinska trilogija (Vampirski ljubimci, Sla po vampirju in Dvojčici zla), v kateri je prvi del trilogije filmska priredba Carmille, h kateri je dodana še golota, ki je v izvirni zgodbi sicer ni. Carmilla je bila tudi tekst, po katerem je danski režiser Carl Theodor Dreyer leta 1932 posnel film Vampir. Sheridan LeFanu je bil tako na neki način pionir vampirske literature. Izdal je nekaj zbirk kratke proze, med njimi sta dve izšli po njegovi smrti, nekaj zgodovinskih romanov, ki bi jih lahko primerjali s pisanjem sira Walterja Scotta (The Cock and the Anchor, The Fortunes Of Colonel Torlogh O'Brien, The House by the Churchyard), napisal je tudi več kot deset romanov, od katerih je gotovo najbolj znan in še danes najbolj bran Uncle Slias (Stric Silas), klasika gotskega grozljivega romana, po katerem sta bila posneta tudi film leta 1947 in njegov remake leta 1987, v katerem Peter O'Toole igra glavnega protagonista. Kljub močnemu vplivu LeFanujevega pisanja na filmsko industrijo, na najbolj vplivnega pisatelja grozjivk s prve polovice dvajsetega stoletja M. R. Jamesa in na enega največjih pisateljev vampirskega romana Brama Stokerja se zdi čudno, da danes ime Sheridan LeFanu ni bolj cenjeno ali vsaj bolj poznano.