Opis

Delo se loteva sodobne družbene vezi in prevladujoče družbene atmosfere, ki jo razume kot »vzdušje nočne more«. Ključno vlogo pri tem igra predstava nočne more, ki hkrati omogoča in onemogoča razumevanje sodobnosti. To predstavo nočne more je mogoče razumeti v ožjem in širšem smislu. V ožjem smislu gre za neznosne, travmatične ali tesnobne sanje, skratka, za sanje, v katerih za sanjavca ali sanjavko nastopa nekaj skrajno mučnega. Vseeno nočna mora ni isto kot travma ali preprosto nekaj grozljivega in tesnobnega. V širšem smislu je nočna mora nekaj najhujšega, nekaj, kar se ne neha, nekaj, v kar smo ujeti na nam singularen način. Za nočno moro so tako značilne štiri poteze: najhujšost, groza, brezkončnost, singularnost, ki se nanašajo na specifični historični trenutek, v katerem se nahajamo. Nočna mora je tako povezana s predstavo zgodovinskega »zastoja«, v kateri se tisto za nas najhujše ne neha. Prav zato delo vztraja, da je predstava nočne more vezana na čase medvladja, krize in interregnuma, saj gre za občutek, da smo nekje obtičali. V tem smislu občutek ujetosti določa delovanje in mišljenje, ki sili k pobegu in reakciji, k acting out, kot ga opredeljuje psihoanaliza. 

Psihoanaliza pa nam ponuja še en pomemben vidik fenomena nočne more – čeprav se tega fenomena Freud ni podrobneje lotil, je Ernest Jones, ki se je opiral na Freudove teze o sanjah in spolnosti v svojem delu On the Nightmare (1951), predstavil nočno moro kot kompleksen pojav, ki ga je, kot je poudaril Lacan v svojem Seminarju X. , ponazarja problematično naravo jouissance, zlasti v odnosu do Drugega. Jedro nočne more za Jonesa je srečanje z zlobnim bližnjikom in vključuje razcvet vraževernih predstav vezanih na Drugega. V središču nočne more je torej problem užitka, problem (zlobnega) Drugega. Natanko to predstavlja izhodišče novih populizmov, ki uvajajo nov tip (političnega) voditelja, nov tip gospodarja. Delo te nove voditelje imenuje »utrgani gospodarji«, ki zaznamuje nove populistične politične voditelje ter utemelji, zakaj so utrgani, strgani z verige, pripravljeni na vse. To, da so ti novi gospodarji tako utrgani in odštekani, jih dela za enkratne, posebne. Za prepoznavne in za brand. Čeprav se njihove posamezne zgodbe med sabo razlikujejo, vsi ti novi oblastniki uporabljajo svojo nenavadnost in čudaškost kot blagovno znamko. Ali bolje, kot razpoznavni znak svoje radikalne drugačnosti in razločenosti od prevladujočega demokratičnega konsenza, vladajočih razredov in elit. Voditelji se tako predstavljajo kot obstranci in obenem kot močne figure, ki svojo prepoznavnost gradijo na polarizirajočih izjavah, s čimer si sčasoma pridobijo status zvezdnika in celebrity. Imajo se za velike zgodovinske osebnosti in ko pridejo na oblast vladajo kot »strongmen«, s trdo roko. Ti voditelji so produkt sistema, kapitalistični sistem jih potrebuje, čeprav se sami predstavljajo kot alternativa sistemu. Vsi pozivajo k »prebujenju«, ter tako sledijo »logiki predstave nočne more«. Delo pokaže, da je treba razlikovati med lažnim, ideološkim, in pravim prebujenjem, ter opozori na dvojno naravo predstave nočne more, ki je kot nek ekran, na katerem gledamo in opazujemo neko zgodbo, v kateri smo sami udeleženi. Pri tem pa ne opazimo, kaj nam ta zgodba pravzaprav pripoveduje, ter kaj nam predlaga kot »rešitev«, namreč personfifikacijo sistemskih problemov in »hitre rešitve« za poosebljeno zlo, ki nas domnevno tlači.

Gre torej za delo, ki na izviren način analizira fenomene sodobne kulture in družbe. Objava dela bi pomembno prispevala k (samo)razumevanju sodobne (slovenske) družbene situacije in bila zanimiva tudi za širše bralno občinstvo.