Opis

Čuteča narava je poskus drugačne, alternativne, celostne osvetlitve biološke znanosti, kot smo je vsi vajeni še izza šolskih klopi in izpred stoletij od njenih prvih porodnih krčev. Je pogumen osnutek nove znanosti o življenju, ki (po analogiji s fiziko) še čaka svojega Einsteina, da jo nadgradi iz (newton-)darvinskih temeljev.
Naravoslovna znanost nam že dolgo razlaga, da delovanje živih bitij usmerjajo le refleksi in geni. Naše veselje nad naravo naj bi bilo zato le sentimentalno slepilo in naravoslovje se zdi povsem nezdružljivo s čustvi. Toda v novejšem času se v razumevanju življenja in živih bitij napoveduje revolucija. Prav vodilna znanstvena veda o življenju, torej biologija, namreč začenja odkrivati občutje kot osnovo vsega življenja. Čedalje več dognanj govori v prid temu, da organizme povezuje mogočna sila: občutenje tega, kaj jim dene dobro in kaj škoduje. Že preproste celice sledijo vrednotam. Niso mehanični avtomati, temveč subjekti – drugače si naravoslovci ne znajo pojasniti osupljivih življenjskih procesov, ki jih odkrivajo v naravi. Popularna (redukcionistična) darvinistična predstava, češ da vsemu živemu svetu vlada le sebičen pohlep, ne zdrži celostne presoje.
Rastline in živali so nam, ljudem, sorodne bolj, kot smo si dolgo predstavljali. Na njih izkušamo osrednje razsežnosti svojih občutij, brez katerih bi duševno zakrneli. Iz tega sledi – tudi politično – brizantno spoznanje: samo z ohranitvijo narave bomo lahko dolgoročno rešili svojo človeškost in svobodo.
Podobno kot poljudnoznanstvena naravoslovca Jared Diamond ali Oliver Sacks tudi Andreas Weber pripoveduje o znanosti iz globokih osebnih doživetij. Čuteča narava je tako spreten preplet znanstvene pripovedi in intimnega reportažno-potopisnega vpogleda v iskanje novega pogleda na stvarnost, osvobojenega pogosto dogmatičnih spon tradicionalne, uveljavljene in konvencionalne znanosti.

ODLOMEK:

Nekaj tednov po začetku študija biologije sem sodeloval pri nepozabnem poskusu. Zgodilo se je na proseminarju, kjer smo dan za dnem več ur obravnavali genealoško drevo. Bakterije in enocelične alge smo že imeli za seboj. Tistega popoldneva je bil na vrsti goljat v kraljestvu enoceličarjev – paramecij.
Trapasto pri teh migetalkarjih je to, da prehitro plavajo. Kapljico raztopine, v kateri je mrgolelo življenje, sem trudoma nakapal na objektno stekelce in nanj s štirimi mehkimi grudicami plastelina pritrdil krovno stekelce. Lastnoročno zgrajeno okence pod mikroskopom je zalila motna brozga, izostril sem lečo in zagledal – huškajoče sence. Vodja seminarja je seveda razmišljal vnaprej. Pred njim sta na laboratorijski mizi stali majhni steklenički za naš poskus. Ko je opazil moj nesrečni pogled, mi je podal prvo, v kateri je bila sirupasta snov, na nalepki poimenovana kot ›proto-slow‹.
In poglej: ko sem kanil kapljico v svoj drobceni akvarij, so leteči enoceličarji sunkovito zavrli. Bilo je, kot da bi v Zvezdnih stezah vesoljska ladja pri warpu 9,9 zavrla na ničlo. Parameciji so kakor v počasnem posnetku popadali, kot da bi jim dali drogo za razširitev zavesti. Njihove dlačice so vse bolj lenobno migale in med neokretnim zviranjem, v katero je prešla eleganca njihovega toka, sem jih lahko natančno preučeval ter – pravi naravoslovec se uči umetnosti očetov svoje znanosti – narisal njihovo telesno zgradbo.
Po četrt ure osuplega strmenja skozi okular je bil na vrsti naslednji korak. Učitelj mi je izročil drugo stekleničko. Vsebovala je kislino, ki bi plesni trans tam spodaj povsem zamrznila. Predvsem pa naj bi pikrin v fioli spodbudil paramecije, da bi na površini nasršili fine dlačice in migetalke ter razkrili svojo filigransko kompleksno zgradbo, razkrili, da so sicer en sam plazemski prostor, ki pa je v marsičem prav tako fino razčlenjen kot večcelična žival. Srčno sem vzel pipeto in nakapljal dvojni odmerek pod krovno stekelce.
Videno mi je zaprlo sapo. Kot vojska, ki se skuša zateči na varno pred nevidnim sovražnikom, se je čreda migetalkarjev obrnila od drseče kislinske fronte in skušala zbežati. Zaman. Počasni so bili, tako strašno počasni v svojem proto-slowu. Bil je pobeg v počasnem posnetku. Drugega za drugim je dohitevala kislina. In ko jih je dosegla, so se bitja skrivenčila in zvirala, kakor da bi jim telesa poparil krop. Nehote sem se zgrbil nad mikroskopom, dokler ni bilo boja konec. Potem so parameciji izprožili vse telesne izrastke in obležali kot nasedle razbitine. Bili so skulpture smrti. Bili so smrt, ki je dobila podobo.