Opis

Ivan Tavčar se je rodil 28. avgusta 1851 v Poljanah nad Škofjo Loko, in čeprav je rojstni kraj zapustil zelo mlad, je ostal z njim povezan vse življenje. Domači kraj ter poljanski rojaki s svojo posebno, pojočo, mehko govorico so navdihnili tudi skoraj vse njegove zgodbe; ena najlepših je povest Cvetje v jeseni, ljubezenska zgodba o Janezu in Meti, ki je izšla leta 1917.

Preprosti ljudje so to zgodbo že zgodaj priredili za živo uprizarjanje. Ker je nastala in se dogajala v Poljanski dolini, so jo najprej uprizorili na poljanskem odru. O prvih uprizoritvah pod kozolci in na gostilniških dvoriščih krožijo samo legende, v njih so nastopali bližnji potomci junakov iz povesti. Spomini na kasnejše uprizoritve po vojni pa so že bolj živi, ohranjenih je nekaj pisnih in slikovnih dokumentov pa tudi časopisnih člankov o gostovanju Poljancev v Mestnem gledališču ljubljanskem; znana so tudi imena nastopajočih. Zadnjo uprizoritev Cvetja v jeseni v Poljanah je režiral Miran Hercog. Premieri maja 1991 so sledile številne reprize v Poljanah in na gostovanjih – med drugim v Puštalskem gradu, v Števerjanu v Italiji, v letnem gledališču Studenec itd. Predstava je bila posneta za Televizijo Slovenija. Odrske uprizoritve v poljanskem narečju so na neki način popravile »krivico«, ki jo je tej zgodbi naredil film Matjaža Klopčiča leta 1973, sicer eden najlepših in najbolj priljubljenih slovenskih filmov, kar jih je bilo posnetih po literarni predlogi. Igralci namreč namesto mehkega in pojočega poljanskega govorijo trdo, Cvetju popolnoma tuje zgornjegorenjsko narečje (tako kot so se naučili slednjega, bi se prav lahko tudi narečja Tavčarjeve zgodbe).

Knjižica, ki izhaja ob 100. obletnici nastanka Cvetja, poleg dramatizacije v poljanskem narečju vsebuje tudi celotno izvirno Tavčarjevo besedilo, ilustracije akademske slikarke Maje Šubic, ki odražajo njeno izjemno poznavanje in raziskovanje Tavčarjeve zgodbe pa tudi globoko povezanost s temi kraji in ljudmi, ter spremno besedilo urednika Andreja Šubica, igralca in odličnega poznavalca poljanske gledališke ustvarjalnosti, ki je poskrbel tudi za zapis v poljanskem narečju, kakor ga tod govorijo še danes.

***

Preberite odlomek

Skalar: [Zamaknjen gleda v sliko Blegoša.] Liep je naš Bliegaš. Na varh je u sienc, po bregovah ga pa suonce obsieva! Liep je.
[Pogleda Janeza.] Čej biu pa člouk šestnajst liet nuot, se ga kar na muore nagliedat.

Luca: Za vse ževlejne j biu obsuojen na Gradiška!

Skalar: Lemuoj, šestnajst liet! Pa neben dan niesm vidu ne Kopriunka, ne Mladga pa ne Starga varha. Posušu sn se ket kopriva, ej,
huda j bla. Vič, tamle za ruobam je bel! Na uosk stoz mej srieču, sekiera je uzignu pa h men je rinu. Kej pa bel mokar od dežja, muj pa
spodarsn, pa sta un pa sekiera zletiela kodol po skalah. Kuokar je Buoh u nebiesih, jest se ga z rokuo niesm dotoknu; vič, tok je umaru
Kalar!

Janez: Kok, de sa te obsodil?

Skalar: Negou brat je priču. Skrit za garmovjam je tou vidt, kok sn Kalarja pograbu pa ga potisnu čez ruob! Krevica mje nariedu,
šestnajst liet mje ukradu!

Luca: Tekuoj sn vekala, tekuoj sn vekala, ke sam moža odpelal. Sosiedje me še pogliedal niesa, pa čeb na bel Presiečnka, b bla konc
uziela od lakat. Ta drujg me tok niesa uziel na diel! Duobar liet ze tem je umarla Špielca, od stradajna! Tekuoj sn vekala. Lemuoj, zdej sn
te spoznala! Brada t rase, pas vondar Kosmu! Zutri j umarla, poviem ti, od stradajna! Na sviet je bla kuomi tri lieta. Pa nekier niesem
mougla dobit dilc, deb ja spravla, ket se za človieka spoduob. Zvečier, ke sej luna parkazala za Gora, sn ja naložila u košk. [Svetlobna
sprememba prenese Luco v preteklost, v ozadju je dobila košek s Špelco, okrasi jo s cvetočimi češnjevimi vejicami.] Tak pogreb,
pa nadoužn otrok, ke ni nebenmu neč hudga nariedu! O Jezus! O Jezus! O Jezus! [Tretji vzklik pomeni s svetlobno spremembo
vrnitev v sedanjost, medtem ji nekdo odvzame voziček, Luca pa se obrne k Janezu.] O, brez pogriebcu pa moja Špielca ni ostala.
Ke sn ja pod Malnsk varh parpelala do taparuga ovinka u gmajn, pogliedam na travnk pod sebuoj, pat ja tam dol parmaha an arjou,
kosmat zejčk. Pred mene skuoč na puot. Prou neč se ni bau mojga martuga otroka. Sried puota siede, prou čudn maha z ušiesam, pa z
noga mane soja kuštrava glava. Oči briše, sn misnna. Pol pa zgine kie med buke u gmajna, pa poviem ti, še trikat je ževau prekrižala
puot, zmieri je obsediela pa brisala guopčk. No, vič, Buoh je poslou tega pogriebca, ke ni bel ledi! O Jezus, kej sn jest prestala tista
nuoč.

Skalar: Mene sa pa u Gradišk jemiel ...

Luca: Fant je pa mougu slušt, ke ga dama preževiet niesm mougla. Zapošena sn bla ket tičk pozim. Lieta sa šla …

Skalar: Pol je šla pa h cesarju ...

Janez: Na Dunij?

Luca: Kje, kier je cesar! Duohtar u Luok mje use lep napisu u posiebn pism pa prosu vse kristjane, dem nej greja na ruoke, ke niemšk
na znam.

Janez: No, tuo sem pa kar dobar zdi, saj adn!

Skalar: Neč ni računu.

Luca: Še nieki za na puot mje dau.

Skalar: Hvala Boh, še sa dobri ledje na sviet!

Luca: No, paršla sn na Dunij, jeskala cesarja, vidla ga niesm, prošna sam pa uziel. Pa moža sam spustl, zdej ga pa mam. Oblieka sn mu
kopila, de sej naprau, ket vič. A ni čiedn?

Skalar: Čiedn niesm, ke oblieka vesi na men ket na pluot!

Janez: Ja, čiedn je, sevie dej čiedn!

Luca: Dama pa ni kej skuhat. Ni ušena, ni muoke, nebene reči. Ta parva nuoč bo mougu s praznm želuodcam u puojstla. [Ogleduje
Janeza od nog do glave.] A kej prida zaslušš?

Janez: Nieki že.

Luca: Tuok, de lohk ževiš?

Janez: Prou lohk! [Nekaj časa so vsi tiho, nakar se Janez odloči in seže v žep, vsi trije govorijo istočasno.]
De bota lohk kopila živeža na Malnskm varh.

Luca: Posuodu b nama kej …

Skalar: Par lubm Boh, ne šeinkat.

Janez: Posuodm, de bota lohk še kofe kopila, ke brez nega vama nau shajat. [Medtem ko Luca in Skalar spravljata denar in se
zahvaljujeta Janezu, se na obzorju prikaže gruča vaščanov, moških, žensk in otrok. Vsi oboroženi s cepci, gnojnimi vilami,
cepini, sekirami, grabljami, količi. Nevarni molk.]

Ženska: Moriuc na smie u vas!

Glasovi: Ne, na smie! Nečema ubijaucu! Nazaj u Gradiška!

Kalar: Žiu nau paršu u vas! Skalar: Mol, Luca!

Moški: Čej un pod zemla, nej grie za nem!

Skalar: Mol, Luca! U imienu očieta in sina …

Luca: Ke je za nas karvav bičan biu, ke je za nas s tarnam kruonan biu, ke je za nas križan biu …

Glasovi: Čez ruob sga potisnu! Ubijauc! Moriuc! Žiu na prideš u vas! Nazaj!

Luca: Ke je za nas križan biu, ke je za nas s tarnam kruonan biu, ke je za nas karvau puot potiu, ke je za nas karvau bičan biu …
[Janez pretresen nad dogodkom pietetno sname klobuk, množica se razhaja, Luca in Skalar izgineta v ozadju, molitev zamre,
zaslišimo vodo, ki teče v korito. Janez umije roki, pije, umije obraz in se tako osvežen umiri in sprosti.]

[DRAMATIZACIJA]