Eleanor in Park

Opis

Nikoli se mu ni zdela lepa. Zdela se mu je kot umetnina, in umetnost naj ne bi bila nujno lepa, umetnost naj bi v tebi vzbujala občutke. Ko je Eleanor sedela ob njem na kavču, se je počutil, kot bi kdo odprl okno sredi sobe. Kot bi kdo zamenjal ves zrak v prostoru z novim, izboljšanim (zdaj z dvojno svežino). Ob Eleanor se je počutil, kot da se nekaj dogaja. Četudi sta zgolj sedela na kavču.

Pripoved o dveh posebnežih, ki sta dovolj bistra, da se zavedata kako prva ljubezen skoraj nikoli ne preživi, a vseeno ravno prav pogumna in drzna, da poskusita biti skupaj. Roman poln glasbe in svetlo temnih plati življenja in ljubezni, v katerem se bo prepoznal skorajda vsak od nas.

Ameriška avtorica Rainbow Rowell (1973) je bila z romanom Eleanor in Park, njenim prvencem za mladino, nominirana za številne nagrade. Leta 2013 je za knjigo prejela nagrado Boston Globe-Horn Book Award.


Recenzija Bukla

Pravijo, da najstniško literaturo najbolje pišejo tisti, ki še niso pozabili, kako so se počutili v tistih letih, in kot vse kaže, se Rowellova (1973) še odlično spominja obdobja iskanja lastne identitete. Naslovna junaka se spoznata na šolskem avtobusu in nova sošolka, rahlo čudaška rdečelaska Eleanor, polagoma zasede ves miselni prostor suhljatega Azijca Parka, sčasoma pa tudi njegovo srce. Kmalu začneta skupaj brati stripe, poslušati glasbo, izmenjujeta si kasete in knjige in med iskrivimi pogovori poskušata preživeti čim več časa skupaj. Eleanor se počasi privaja novemu okolju, da ne bi uničila idile, pa se trudi čim dlje skrivati velike razlike, ki visijo nad njima. Parkova družina je mirna, urejena in dobro preskrbljena, medtem ko se sama, najstarejša od štirih otrok, ob nasilnem očimu in neodločni materi vsakodnevno srečuje z alkoholom, pomanjkanjem denarja in odsotnostjo ljubezni. Nadarjena punca tudi v svojem razredu ni najbolj priljubljena, ko pa se na njenih knjigah začnejo pojavljati opolzki zapisi, ji ti vzbujajo sram in še dodatno nelagodje. Nekega dne po naključju odkrije avtorja zapisanih perverzij in njen svet se znova postavi na glavo. Odlična uporaba najstniškega slenga bralce po zaslugi Boštjana Gorenca znova popelje v čas walkmanov in nesrečnih zaljubljenosti, tudi tiste, ki smo najstniška leta že skoraj potrojili. Večgeneracijsko branje, ki ga toplo priporočam.

Renate Rugelj; Bukla 116-117