Opis

Najboljši izgovor, ki se ga lahko domislimo za nepredstavljivo količino trpljenja in smrti živali, je, da so okusne. Uživamo v okusu hrane živalskega izvora. Toda, ali se to razlikuje od zagovora ljubitelja pasjih bojev, ki pravi, da pasje boje upravičuje njegov užitek ob gledanju? Ta knjiga pokaže, da med navedenima stališčema ni nobene razlike, vsaj ne v moralnem smislu.«

Avtorja trdita, da če pripisujemo živalim moralno vrednost – če zavračamo idejo, da so živali stvari – potem je dobro, da v skladu z lastnim prepričanjem ne uživamo več hrane živalskega izvora. To je seveda večini ljudi težko narediti čez noč, ampak korak za korakom pa je to veliko lažje dosegljivo. Rastlinska prehrana ni v nobenem pogledu »skrajna«, pač pa je skrajen razkorak med tem, kar pravimo, da verjamemo, in našim ravnanjem, kar zadeva živali.

Mnogim med nami je neprijetno razmišljati o živalih, ki končajo na naših krožnikih. Morda smo že pomislili, da bi nehali jesti hrano živalskega izvora, vendar so nas ustavili številni izgovori. Avtorja raziščeta 39 izgovorov, ki sta jih slišala kot dolgoletna vegana. Posebej obdelata vsak izgovor in pojasnita njegovo nesmiselnost. Brez žargona ali zapletene teorije predstavita jasno, zdravorazumsko razmišljanje o etiki odnosa do živali.

Odlomki iz knjige:

Je veganska prehrana res skrajna?

V resnici je skrajnost jesti razpadajoča trupla, zatem mleko, namenjeno mladičem druge življenjske vrste, in pa neoplojena ptičja jajca. Skrajnost je imeti nekatere živali za družinske člane in istočasno zabadati vilice v trupla drugih živali. Skrajnost je misliti, da je moralno sprejemljivo povzročati trpljenje in smrt čutečim bitjem, zgolj zato, ker so »dobrega okusa«. Skrajnost je reči, da se zavedate, da ni mogoče moralno upravičiti »nepotrebnega« trpljenja in ubijanja, potem pa dan za dnem nadaljujete s popolnoma nepotrebnim izkoriščanjem živali. Skrajnost je spodbujati otroke k ljubezni do živali, ob tem pa jih učiti, da lahko tiste, ki jih imajo radi, tudi prizadenejo. Otroke učimo, da je ljubezen združljiva z nasiljem. To je huda skrajnost in to je tudi zelo žalostno. Skrajnost je govoriti, da imamo radi živali, ob tem pa še naprej jesti njihove trupe in izločke.

Ko smo bili še otroci, je večina med nami z grozo dojela, da jemo živali – bitja, ki smo jih imeli vsaj načeloma radi. Da bi nas pomirili, so nam starši povedali to ali ono zgodbo: na primer, da Bog hoče, da jemo živali, ali da bi brez živil živalskega izvora oslabeli in zboleli. Tako smo se s tem sprijaznili in še naprej jedli živali.

Če v živali, vzrejeni za hrano, uzremo posameznika – zlasti če žival trpi ali je v nevarnosti –, se odzovemo prav tako, kot bi bila ogrožena pes ali mačka. Prava ironija! Na primer, nedaleč od kraja, kjer živiva, je krava padla v ribnik in obtičala v blatu. Policisti in gasilci so ves dan, ki je bil sicer dela prost praznik, reševali kravo. Če ti gasilci in policisti na praznični dan ne bi reševali krave, bi se najverjetneje udeležili zabave s peko na žaru, kjer bi pekli kravja trupla. Toda, ko so se znašli iz oči v oči z nemočno kravo, so se odzvali ravno tako, kot če bi se znašel v stiski pes.

Imamo jasne dokaze, da človek za optimalno zdravje ne potrebuje živil živalskega izvora. Če bi bilo naše telo res zasnovano za prehranjevanje z njimi, bi tisti, ki jih ne jemo že desetletja, morali trpeti zaradi slabega zdravja. Vendar ni tako. Prav dobro nam gre.

Razen ekonomičnosti proizvodnje, zakoni za zaščito živali, ki zahtevajo »humano« ravnanje, v resnici niso namenjeni živalim. Namenjeni so ljudem, da bi se ti bolje počutili ob uporabi živali. Tako se lahko tolažijo s predstavo, da živinorejci in ostali v proizvodni verigi »humano« ravnajo z živalmi. Bodimo jasni: zakoni, ki zahtevajo »humano« ravnanje, dopuščajomučenje… Živalske farme niso nič drugega kot velika taborišča s prostori za mučenje.

Vsak študent prvega letnika prava vam lahko pove, da po določilih kazenskega prava ni pomembno, ali sami pritisnete na sprožilec ali za to najamete nekoga. V obeh primerih ste krivi umora. Dejstvo, da plačamo drugim za povzročanje trpljenja in smrti živali, nas ne reši moralne odgovornosti.

Ampak… prehranjevanje z živili živalskega izvora je tradicija

Tradicija. Kadarkoli slišite to besedo, ko nekdo v debati zagovarja svoje stališče, ste lahko prepričani, da ta človek nima nobenega tehtnega argumenta. Isti anti-argument uporabljajo za obrambo bikoborb. Če denimo v Španiji kritizirate bikoborbe, njihovi zagovorniki vpijejo na vas, da je to spoštovana tradicija. Znova smo pri vprašanju: kaj to pomeni? To pomeni, da ljudje že dolgo časa mučijo bike za zabavo. Namesto da bi ljudje obžalovali, da se nekaj moralno spornega dogaja že mnogo predolgo, z argumentom tradicije sporočajo: to počnemo že dolgo časa, zato lahko še malo nadaljujemo.

Ampak… ali ni moja hrana stvar moje izbire?

Prehranjevanje z živili živalskega izvora je lahko »izbira« le toliko časa, dokler vam družba dopušča početi stvari, ki so očitno in nesporno zgrešene z moralnega vidika. Ni mogoče moralno upravičiti prehranjevanja z živili živalskega izvora. Drugače povedano, nima smisla reči, da je po našem prepričanju moralno zgrešeno povzročati nepotrebno trpljenje živalim, in v isti sapi trditi, da je povzročanje nepotrebnega trpljenja živalim zgolj stvar naše izbire.

Ampak… živali jedo druge živali

Nekatere živali resnično jedo druge živali. O tem ni dvoma. Toda kakšno vlogo ima to pri razmisleku, ali naj mi jemo hrano živalskega izvora? To je retorično vprašanje. Odgovor je jasen: to nima nikakršne vloge. Živali počnejo vse vrste stvari, ki jih ljudje nimamo za sprejemljive. Na primer, psi se iztrebljajo in spolno občujejo na ulici. Ali to pomeni, da bi morali slediti njihovemu zgledu, ali da bi bilo pasje obnašanje opravičilo za ljudi, ki bi to sami počeli?