Opis

»Treba je torej misliti na nič.«

Filozofija Andyja Warhola je, seveda, filozofija malo drugače. Ne le, ker gre za enega najbolj opaznih umetnikov prejšnjega
stoletja, temveč tudi in predvsem zato, ker gre za morda najbolj ekscentričnega. Takšna so tudi Andyjeva razmišljanja o
ljubezni, spolnosti, lepoti, slavi, delu, denarju, New Yorku, Ameriki in samem sebi, pa čeprav je njihova odštekanost najbolj
v tem, da so hkrati povsem preprosta.Ne poskušajo biti prevzetna, globokoumna in nerazumljiva. Razkrivajo umetnikovo
življenje, njegovo »nenavadnost navad« in so obenem dokument časa, ki bi mu lahko rekli neoavantgarda, pa čeprav je pri
Warholu tudi ta koncipiran malce drugače. »Poskušam se domisliti, kaj je čas, pa se ne morem spomniti drugega kot ...
›Čas je čas, ki je bil.‹«

Slovensko izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Iz spremne besede dr. Leva Krefta:

Andy Warhol je bil umetnik, zvezda in slavnež že v času življenja – prava celebrity; ni pa bil tudi čaščen, narobe, njegov
status slavnega umetnika in zvezde javnega medijskega sveta je povzročil, da so ga v umetniškem svetu, kamor je sicer
nedvomno spadal, odklanjali in zavračali. A tudi to je le dodatno prispevalo k razkričanosti, ki se je držala Warholove osebe
pa tudi njegovih umetniških projektov. /.../ Ko bi se razšel le z likom umetnika, kakršen je bil v modernizmu in historični
avantgardi, bi bil le eden od neoavantgardistov, pač malce bolj razkričan in viden, in ko bi nastopal v javnosti zgolj kot
ekscentrik, bi bil pač še en takšen umetnik, nekakšen dalijevski klon. Toda Warhol je bil v razkoraku tudi z lastno generacijo,
z neoavantgardo samo. Ni se naselil v institucionalni umetnosti, vendar je sam postal institucija. Ni veljal za angažiranega
umetnika, ki se bojuje za človekove pravice vseh vrst in protestira proti odtujenostim svojega časa. Ni razkrinkaval
manipulacije in se umetniško ali celo družbeno in politično bojeval proti zasvojenostim z blagovno privlačnostjo in medijskim
sijajem, temveč si je estetsko imenitnost blaga vseh vrst, od jušnih konzerv do likov medijskih zvezd, izbral za upodabljanje,
ki ni kazalo kritičnih prijemov. Ni se spopadal z ideologijami, ki krivenčijo podobo sveta in onemogočajo avtentično zavest,
temveč je izražal ugodje, ki ga takšne ideologije sprožajo po enaki ali vsaj podobni logiki estetske privlačnosti, kot velja za
vse drugo blago potrošniške družbe. Videti je bil sijajno prilagojen okolju, v katerem je ustvarjal, in sprijaznjen, kaj sprijaznjen,
navdušen nad možnostmi, ki jih je ponujala estetska vrednost blaga – tista lastnost, ki jo je po Baudrillardovem mnenju
Marx prezrl, ko je analiziral blagovno formo. Če za koga velja, da je z lastnim telesom in dušo in z vso svojo umetnostjo
ponazarjal ugodje potrošniške družbe, njeno sposobnost neskončne manipulacije z ljudmi, uživanja v odtujenosti, in povzdigovanja
represivne desublimacije, potem je to Warhol, pionir slavljenja enodimenzionalne družbe, mojster simulakrov in simulacije.

Iz Bukle:

"Warhol (1928–1987), potomec Vzhodnoevropejcev iz današnje Slovaške, karizmatični utemeljitelj pop arta, s katerim se je
navduševal nad vrednotami in dosežki kapitalizma ter jih postavljal v kontekst umetnosti in umetniških galerij (najbolj znani
sta najbrž njegovi slike jušnih kock in Marilyn Monroe v različnih barvnih odtenkih), je bil multimedijski ustvarjalec, tudi
pomemben filmar (v 1960. letih je posnel preko 60 filmov), poleg tega pa še avtor nekaj knjig, med njimi tudi svoje Filozofije,
ki je izšla leta 1975. Knjiga z naslovi objema nekatere večne teme, kot so ljubezen, čas, smrt, delo itn. in tudi druga,
prepoznavno Warholova interesna področja, kot so lepota, slava, ekonomija, vzdušje, umetnost, nazivi, lesk in moč spodnjega
perila, v njej pa se Warhol, ki je delu dal podnaslov Od A do B in spet nazaj, sprehaja po svojem življenju ter s svojim
simpatično sprevrnjenim pogledom v vsakdanjih rečeh uzira razne fascinacije, ki so dobile realen odmev v njegovih modernističnih
umetninah."

-Samo Rugelj