Opis

Klasično zgodovinopisno delo, utemeljeno na virih, rekonstrukciji dogajanj in znanstveni objektivnosti, v katerem avtor podrobno razčlenjuje izjemno zanimivo obdobje frakcijskih bojev v KPJ pred drugo svetovno vojno, pokaže, da Josip Broz - Tito še zdaleč ni bil niti edini niti samoumevni kandidat za voditelja KPJ. Na podlagi objavljenih spominov, starejše in najnovejše strokovne literature ter primarnih virov, arhiva Kominterne, zelo natančno in napeto popisuje spopade med različnimi frakcijami in skupinami v KPJ. Obdobje v letih 1936–1940 je bilo ključno za razvoj zgodovine KPJ od leta 1940 naprej.

Zgodovina potegovanja za vodstvo KPJ v poznih tridesetih letih pa je v marsičem predzgodovina leta 1948. Knjiga zapolnjuje vrzel v slovenskem zgodovinopisju na tem področju. Razgrinja nove ugotovitve v zvezi z imenovanjem generalnega sekretarja KPJ v metežu velike čistke med obema svetovnima vojnama, pokaže alternativno razumevanje odnosa Kominterne do posamičnih nacionalnih komunističnih strank. Nasproti pogosto ponavljani domnevi, da naj bi bila KPJ nepomembni satelit Kominterne, popolnoma podrejen odločitvam njenega izvršnega odbora, avtor dokazuje, da so jugoslovanski komunisti imeli precejšnjo avtonomijo. Njihovi nadrejeni v Moskvi seveda nikakor niso bili odcepljeni od dogajanja, vendar so spodbujali in pričakovali samostojno delovanje. Tito je bil kandidat, ki je najbolj razumel ta pričakovanja, v tem je bila njegova prednost v frakcijskih spopadih. Ti so vključevali tudi komuniste iz mnogih drugih komunističnih strank, kar kaže, da je politična mreža Kominterne pogosto zmogla preseči nacionalne vezi. To nas opominja, da zgodovine nacionalnih komunističnih strank Kominterne nikoli ne smemo obravnavati kot zaprte v vakuumu.

Knjiga obsega uvodno poglavje s predstavitvijo virov, metodologije raziskovanja in glavnih tez, ter štiri dele, ki se členijo na posamezna poglavja. I. del razčlenjuje vprašanje partijske enotnosti in pokaže frakcijske boje KPJ v letih 1919–1936, in sicer med levim in desnim krilom, boj proti boljševizaciji, konsolidacijo z Milanom Gorkićem ter prvo obdobje represije. II. del prikazuje vzpon in padec Milana Gorkića, voditelja KPJ v letih 1932–1937, ki so ga na aprilskem plenumu 1936 obtožili desnega odklona, kar je pritegnilo pozornost Kominterne, ki je ta konflikt razumela kot ponovno netenje frakcijskih bojev in grožnjo razdrobitve ter s tem uničenja gibanja. Sledilo je leto čiščenja oporečnikov v KPJ, pretežno trockistov. Tudi Gorkić je postal žrtev te čistke. III. del razčlenjuje frakcijske boje, ki so sledili: glavni kandidati za novega vodjo so bili Josip Broz - Tito, čigar skupini je bilo dodeljeno začasno vodenje, Ivo Marić in Labud Kusovac, ki sta vodila t. i. tretji vzporedni center, Petko Miletić, vodja ultralevičarske frakcije, ter Kamilo Horvatin, predstavnik KPJ v Kominterni. IV. del razširi frakcijsko sliko in prikaže odzive v mednarodnem komunističnem gibanju: podpoglavja imajo naslove Tovariši v Parizu, Španska inkvizicija, Likvidatorstvo in hrvaško vprašanje, Tito v Moskvi, Miletić v Moskvi.

Knjiga se zaključi s poglavjem o Titovi zmagi. Po dveh in pol letih boja je bila KPJ povsem na levici mednarodnega komunističnega gibanja, vsi njeni glavni voditelji so pripadali levi struji, kar po avtorjevem mnenju ni bilo najbolje za obdobje ljudske fronte, ki je potrebovalo zmernost in sodelovanje. Tito je premagal druge kandidate predvsem zato, ker je pravilno razumel ideje leninizma, ki jih je tedaj zagovarjala tudi Kominterna, in ker je bil zelo uspešen pri spodbujanju partijske organizacije v državi.