Opis

Giambattista Tiepolo (Benetke, 1696 -- Madrid, 1770) je bil vplivna in karizmatična osebnost na vélikem prizorišču likovne ustvarjalnosti 18. stoletja in eden najpomembnejših poznobaročnih slikarjev. Njegovo delo je večinoma omejeno na poslikave plemiških palač in cerkva v severni Italiji, da je užival mednarodni sloves, pa dokazujejo njegova dela na dvorih v Nemčiji in v Španiji. S svojim delom je vplival na sodobnike in na naslednje generacije, saj je v raznovrstnem opusu »povezal razkošje baroka, eleganco rokokoja in hladnost počasi napredujočega neoklasicizma«, kakor je slikovito o njem zapisal Luc Menaše.

Danes je širši javnosti poznan predvsem po veličastnih iluzionističnih upodobitvah: z barvitostjo ter s številčnostjo in razkošnostjo figur spominjajo na gledališko predstavo, ki se zdi, da prav ta trenutek poteka pred nami.

Za boljše razumevanje Tiepolovega ustvarjanja pa si je treba ogledati – poleg monumentalnih umetnin – tudi manjša in navidezno neznatna dela. V dozdevni preprostosti risb se namreč skrivata celotni ustvarjalni proces in umetnikova misel. Risbe nam omogočajo tudi vpogled v zakulisje družinske delavnice, ki jo je Tiepolo vodil skupaj s sinovoma Giandomenicom in Lorenzom. Bile so pomembne kot nosilke posameznih ikonografskih motivov, kompozicijskih rešitev in kot predloge pri delu ter so ostale družinska skrivnost.

Po srečni usodi se je ohranilo nekaj tisoč Tiepolovih listov, polnih skic vrtoglavih potez, izdelanih v različnih risarskih tehnikah. Iz njih so razvidne prve ideje; postopoma jih je preučeval skozi vselej izvirne rešitve ter prek kompozicijskih in svetlobnih razmerij, ki jih je preverjal vse do končnega izdelka.

Eno najpomembnejših zbirk Tiepolovih risb hrani Mestni muzej Sartorio v Trstu; obsega 254 risb, ki jih je leta 1910 mestu Trst zapustil baron Giuseppe Sartorio (1838?1910). Zgodovina tržaške zbirke je povezana tudi z Ljubljano, kamor so zbirko leta 1916 umaknili pred nevarnostmi prve svetovne vojne in kjer je ostala petindvajset let. Po dolgotrajnih zapletih, ki so bili posledica nove politične ureditve po koncu avstroogrske monarhije, so risbe leta 1941 našle pot nazaj v Trst, od koder so prišle.

Na razstavi je na ogled izbor sedeminsedemdesetih risb iz tržaške zbirke, ki zaobjemajo raznolikost Tiepolovega risarskega opusa, prav tako pa tudi njegovo neizmerno domišljijo in pronicljivost pri opazovanju vsakdanjega življenja. Razdeljene so na pet tematskih sklopov: tu so študije figur ? letečih angelov, antičnih vojščakov, alegoričnih in mitoloških podob; obrazi, maske in karikature so študije natančno določenih človeških tipov, ki pa sežejo tudi do neusmiljene, ostre, a nikoli zlohotne upodobitve; krajinski izrezi s podrtimi in križajočimi se drevesnimi debli so kakor osnutki iz skicirke, natančno izrisane študije psov, elegantnih hrtov, pa dajejo vtis gibanja; z dekorativnimi in ornamentalnimi motivi, kakor so vaze antičnega videza, čelade, maskeroni in detajli orožja, je naš umetnik zapolnjeval svoje poslikave; pravi pomen skrivnostnih fantazijskih motivov pa se večinoma skriva za gostim prepletom simbolov in ga ne moremo natančno razvozlati.

Risbe so zaradi občutljivosti materiala poredko na ogled javnosti, zato je razstava v Narodni galeriji še prav posebna priložnost, da vstopimo v svet neprikrite lepote Giambattista Tiepola.