Opis

Predgovor

Božični dan 1890

Piazza della Santa Carita

Neapelj, Italija

Največjo skrivnost antične Grčije je utišala smrt v Italiji.

Žrtev ni bila ustreljena, zabodena ali kako drugače umorjena – čeprav umorov v nadaljevanju te zgodbe ne bo manjkalo – ampak je šlo za čisto navadno smrt. Mož se je sprehajal po Piazzi della Santa Carita in razmišljal o pomenu svojega odkritja, v naslednjem trenutku pa se je že zvijal na trebuhu sredi mrzlega trga. Ljudje so prihiteli k njemu, da bi mu pomagali na noge, a samo en pogled na njegov upadli obraz jim je povedal, da potrebuje zdravniško pomoč.

Očividci so z mahanjem ustavili dva policista na konjih, ki sta ga odpeljala do najbližje bolnišnice; tam je naslednjo uro padal v nezavest in se zbujal iz nje. Vprašala sta ga po imenu, a mož ni bil sposoben odgovoriti. Bolezensko stanje mu je vzelo dar govora.

Oblečen je bil v izbrano obleko in plašč, ki sta kazala na njegov družbeni položaj. Redki sivi lasje so namigovali na človeka v šestdesetih letih. Košati brki so mu zakrivali zgornjo ustnico.

Zdravniki so mu preiskali oblačila, da bi našli kak osebni dokument, a brez uspeha. Bil je brez papirjev. Brez denarnice. Brez denarja. Če bi le pogledali natančneje, bi morda opazili skrivni žep, všit v podlogo plašča, in skrivnost bi bila pri priči razkrita. Pravila bolnišnice pa so narekovala, da brez identifikacije ni zdravljenja. Tudi na božično jutro ne.

Policista sta se odločila, da ga odpeljeta na policijsko postajo, staro zgradbo iz opeke in kamna, kjer bo varen pred ostrimi vetrovi s Tirenskega morja. Nahranili so ga s čorbo in ga pustili počivati na poljskem ležišču v odprti celici, v upanju, da se mu glas povrne.

Sčasoma se mu jih je vrnilo več.

Začelo se je s šepetom, komaj kaj glasnejšim od dihanja, potem pa je zvok postopoma postajal vse močnejši, dokler ni prerasel v kričanje, ki sta ga slišala policista v sosednji sobi. Stekla sta po hodniku v pričakovanju, da bosta našla neznanca popolnoma budnega in pripravljenega odgovarjati na vprašanja. Zagledala pa sta ga v katatoničnem stanju, kako blebeta v snu.

Oči je imel zaprte, telo otrplo, kljub temu pa so skozi ustnice prihajale besede.

Eden od policistov se je prekrižal in izrekel kratko molitev, medtem ko je drugi stekel po pisalo in papir. Ko se je vrnil, je pristavil stol k ležišču in se pripravil, da si zapiše podatke. Morda bosta dobila naslov, če jima bo sreča mila, pa celo ime. A njegova usta niso izdala nič takšnega. Vse, kar sta slišala, ju je le še bolj zmedlo.

Prve besede so bile izgovorjene v nemščini. Nato v francoščini. Portugalščini. Kmalu je v enem stavku mešal več jezikov. Nizozemščini sta sledili španščina in latinščina. Angleščina se je izmenjevala z grščino in ruščino. Od časa do časa je spregovoril v italijanščini, a besede so bile tako nepovezane, njegov naglas pa tako močan, da nista nič razumela. Vseeno pa je policist zapisoval vse izrečeno in kmalu opazil, da se nekaj ponavlja. Vedno znova je slišal eno besedo. Ne samo v italijanščini, pač pa tudi v drugih jezikih.

Il trono. Le trône. El trono.

Prestol.

To je trajalo nekaj minut. Jezik za jezikom iz ust enega človeka. Kot da bi govoril sam hudič. Hitro, kot se je začelo, pa se je tudi končalo.

Nobenih besed več. Nobenih namigov.

Mož je za vedno obmolknil.

Potem ko so ga dva dni kasneje identificirali, so časopisi po vsem svetu poročali o njegovi smrti. Nič pa niso pisali o njegovem čudaškem vedenju. Niti besede o blodnjah ali prestolu, ki ga je neprestano omenjal. Poročevalci so se raje osredotočili na njegovo slikovito življenje – na njegovo bogastvo, dosežke in odkritja. Na stvari, zaradi katerih je bil slaven.

Če pa bi poznali resnico o njegovih zadnjih dneh in o tem, kaj je po dolgih letih iskanja končno našel, bi bila zgodba čisto drugačna.

Bila bi zgodba o požaru, prevari in starodavnem zlatu.

Bila bi zgodba, ki se bo končala šele čez dvesto let.

1

Sedanjost

Sobota, 17. maj

Meteora, Grčija

Menih je čutil veter na obrazu, ko je padal v smrt – potovanje, ki se je začelo s krikom in končalo s padcem.

Še pred nekaj trenutki je stal ob ograji v Moniju Agia Triada, Samostanu Svete trojice. To je bil eden od šestih samostanov, ki so stali visoko na naravnih kamnitih stebrih v bližini gorovja Pindos v osrednji Grčiji. Znani po izjemni arhitekturi so se samostani dvigali več kot šeststo metrov visoko z enim samim namenom: za zaščito.

A ta večer je bila njihova svetost oskrunjena.

Napadalci so prečkali dolino in s tiho natančnostjo splezali po pobočju. Namesto strelnega orožja so se raje odločili za orožje svojih prednikov. Na hrbtih so imeli privezane nožnice z meči. Opasani so bili z noži v usnjenih tokih. Bronasti šlemi so jim prekrivali ves obraz razen oči in ust.

Pred nekaj stoletji bi bil zadnji del poti njihove akcije precej težji, saj bi za vzpon potrebovali dleta in vrvi. A zdaj takšni pripomočki niso bili več potrebni, saj se je dvigalo do vhoda v Sveto trojico sto štirideset v peščenec vklesanih stopnic. Glavna vrata iz debelega lesa so bila visoka tri metre, vendar so jih zlahka odprli, se vtihotapili v notranjost in se razlezli po poslopju kot smrtonosna kuga.

Prvi je umrl stražar, ki je, namesto da bi opravljal svoje delo, raje strmel v migotajoče luči Kalambáke, majhnega mesta na spodaj ležeči planoti. Žal je bila to njegova zadnja napaka. Brez vprašanj, brez milosti. Razmišljal je o smislu življenja, v naslednjem trenutku pa že zgrmel v smrt.

Brez krogel. Brez rezil. Samo sila težnosti in spodaj ležeče skale.

Eden od menihov v cerkvi je slišal krik in poskušal posvariti druge, a so ga prehiteli napadalci, ki so vdrli skozi oba vhoda. Menihe so z vihtenjem mečev nagnali na sredo prostora, jih obkolili in preiskali, nato pa jim zvezali roke.

Skupaj sedem svetih mož. Mladih in starih.

Kot so napadalci tudi pričakovali.

Menihi so naslednjih nekaj minut molče sedeli na trdih lesenih cerkvenih klopeh. Nekateri so zaprli oči in molili za božje posredovanje. Drugi so se vdali v usodo. Zavedali so se nevarnosti, ko so sprejeli to dolžnost, dolžnost, ki jo je njihova brato