Opis

Študija obravnava načine omejevanja reproduktivne avtonomije žensk v zahodnoevropskih kapitalističnih sistemih in državah vzhodne Evrope po restavraciji kapitalizma in repatriarhalizaciji družbe. Za ogledalo nastavlja reproduktivne pravice, ki so jih ženske uživale v socialističnih sistemih, saj so ti odpravili hraniteljski model in sistemsko materialno omogočili ženskam, da so lahko izstopile iz zasebnosti gospodinjstev v javni prostor, kjer so bile enakopravne delavke in matere.

Avtorica sistematično razčleni in pokaže, da družbenoekonomske ureditve v tistih zahodnih kapitalističnih državah, kjer so v drugi polovici 20. stoletja po skoraj sto letih ponovno dekriminalizirali abortus na zahtevo in kontracepcijska sredstva, sedaj sicer formalnopravno priznavajo ti vrsti reproduktivnih pravic, vendar ne zagotavljajo materialne osnove za njuno dejansko uveljavljanje.

Dostopnost namreč povezujejo z najrazličnejšimi oblikami plačil in doplačil, s čimer ženskam z nizkimi dohodki omejujejo možnost nadzora nad reproduktivno avtonomijo. S tem slednjo razredno diferencirajo in jo perfidno omejujejo le na premožnejše. Kapitalistična socialna država je že v osnovi okleščena, saj kapitalizem vedno pomeni sistemsko izkoriščanje, taka država pa je za večino ljudi še bolj nevzdržna prav v segmentu socialne reprodukcije. Kapitalistični sistemi – ob sočasnem odrivanju žensk v zasebnost gospodinjstev in feminizaciji revščine – računajo, da bodo reprodukcijo bazena delovne sile dosegli tudi s pomočjo novodobnega omejevanja ali odvzemanja reproduktivne avtonomije prav tistim skupinam žensk, ki sestavljajo podplačano mezdno delovno večino. Prijemi in interesi liberalne frakcije kapitala tako niso nasprotni interesom klerikalno-konservativnih struj oziroma klerokonservativne frakcije kapitala, ki teži k delni ali popolni kriminalizaciji abortusa in kontracepcijskih sredstev, da bi na svoj način dosegla isti demografski cilj, tj. priliv delovne in vojaške sile pod pretvezo »veselja do življenja« – ob sočasnih nadaljnjih napadih na že tako minimalno socialno državo. Pri liberalni in konservativni struji kapitala gre za dve strani istega kovanca, pri čemer obe frakciji merita zlasti na ekonomsko šibke ženske. Pomanjkanje tega zavedanja je tudi ena od slepih peg zahodnega feminističnega gibanja, ki je podvrženo liberalnim identitetnim in esencialističnim politikam. To pomeni, da se ironično prav v kontekstu kapitalističnega patriarhata izogiba dialektično-materialističnim pristopom razumevanja celostne slike. Glavni problem vidi le v klerokonservativnih oblikah napada na reproduktivne pravice žensk, ni pa sposoben prepoznati metod in ciljev liberalne frakcije. Zadovolji se s formalnopravnimi pravicami in sprejema plačljivost kontracepcijskih sredstev ter umetne prekinitve nosečnosti na zahtevo. Ker tega ne prepoznava kot oblike razrednega napada na reproduktivno avtonomijo najbolj izkoriščanih žensk in ker problem vidi le v nasprotnem konservativnem taboru, pomaga ohranjati status quo. To je za razumevanje razrednega razslojevanja in kratenja reproduktivne avtonomije žensk tudi v liberalnih kapitalističnih režimih ne le kratkovidno, ampak na dolgi rok pogubno.
Študija Kapital in reproduktivne pravice je plod avtoričinega večletnega raziskovalnega dela, zato je razdeljena na več knjig; pred nami je prva, ki obravnava zahodne kapitalistične sisteme: ZDA kot temeljni vzorec razredne neenakosti ter omejevanja in izničevanja reproduktivnih pravic, variacije omejevalne politike v zahodni Evropi ter ofenzivo konservativnega tabora in RKC proti reproduktivnim pravicam žensk: poosebljenje fetusa, razčlovečenje ženske. Druga knjiga bo analizirala vzhodnoevropske države in političnozgodovinsko še posebej SFRJ, sklepna pa sedanjo natalitetno demagogijo.