Podrobnosti o izdelku
Poglej vseISBN
9789612415662Mladinska knjiga ID
503582Leto izida
2011Datum izida
30.11.2011Velikost (šxdxv)
40 × 150 × 230Status dobavljivosti
Na zalogi pri dobaviteljuJezik
SLOTeža
832 gZaložnik
MODRIJAN ZALOŽBA D.O.O.Avtor
DANIEL CHAVARRÍAPrevajalec
FERDINAND MIKLAVCOpis
Leta 430 pred Kristusom so v brezno Baratron vrgli nekega Kibelinega duhovnika, ker je posvečeval atenske ženske v misterij Velike matere bogov. Tako avtor v predgovoru pojasni enega od glavnih sprožilcev, ki so navdihnili zgodbo o Kibeli in njenem očesu. Roman z epsko širino in hkrati pretanjeno strukturo posameznih prizorov postavi pred bralca Atene v petem stoletju pred našim štetjem, v čas Periklove vladavine in Sokratove modrosti. Kibelino oko, dragotina iz ametista in obsidiana ali oniksa, je epicenter, okoli katerega se spletajo, zapletajo, prepletajo in nato vse burneje vozlajo zgodbe: o prelepi, čutni plesalki in kurtizani Lizidi; o postavnem, mo(go)čnem, strastnem Alkibiadu; o njegovem zagrenjenem, vraževernem in častihlepnem tekmecu Nikiji; in o skrivnostnem, vijoličastookem metragirtu (nižjem duhovniku Kibele), ki postane suma Sume, apostol nove vere, vere v Trojstvo v Enem, v božanstvo, ki združuje ne le treh, temveč vse bogove v enem, v čemer lahko bralec prepozna analogijo s krščanskim naukom. Oko je bilo ukradeno s kipa Boginje – in to sproži niz skrivnostnih, nevarnih in tudi okrutnih dogodkov, ki dosežejo višek skozi spopad med nekdanjima ljubimcema, Lizido in Alkibiadom, ki želita s pomočjo najdene dragotine uničiti in osramotiti drug drugega. Avtor uporablja raznovrstne pripovedne sloge, od vsevednega tretjeosebnega pripovedovalca preskoči na pojasnjevalno prvo osebo (pisma Lizidine matere), tu in tam uporabi prav uradni, poročevalski ton, nato pa obrne pripoved v tok zavesti, v katerem se nizajo dialogi in razmišljanja tako naglo, da bralca povsem vsrkajo vase. Bogate opise vsakovrstnih spletk, humornih in brutalnih dogodkov premišljeno začini z mestoma zelo nazornimi, vselej pa sočnimi erotičnimi prizori, v katerih je spolnost med ženskama ali javni orgazem nekaj povsem samoumevnega. V slovarju na koncu knjige je razloženo ozadje posameznih zgodovinskih in mitoloških oseb, krajev in dogodkov ter pojmov, ki jih sodobnost interpretira precej drugače kot antična Grčija (npr. demokracija). Dodan je tudi seznam vseh zgodovinskih imen (in zemljevidi) – česar tam ni, je plod avtorjeve domišljije – da se tankovestni bralec ne bi izgubil med namišljenimi in stvarnimi junaki. Vendar je ta strah odveč: zgodba je zastavljena tako, da napeto sledimo dogajanju, ki bo razkrilo presunljiv konec, ne da bi zraven pravzaprav utegnili – ali želeli – razmišljati o tem, ali je, denimo, Hipoteza zares obstajala in ali je bil suženj Ksant zares deležen tolikšnega trpljenja. Ali pa sta le umetelno ustvarjena lika, ki skupaj z množico ostalih gradita ta veličastni literarni kolos ...Odlomek iz knjige:
Lizida je pomočila nogo v vodo, ki pa je bila komaj mlačna. Bolj vročo hoče. Evardis je šla v kuhinjo in prinesla še dva vrča. Ko je bila kopel končno po njeni želji, pa se ji je zdel marmor na dnu prevroč in je ukazala Evardis, naj da prinesti hrastovo ploščo za v kad.
Otep in Mizijec sta prinesla debela prečna droga in položila nanju ploščo. Lizida si je spela lase, legla na trebuh v kad in se potopila, da ji je voda segla do brade. Lahno je valovala s telesom, da ji je voda plala od stopal do zadnjice, ji oblivala boke in tilnik.
Nihče od sužnjev si ni drznil gledati. Tega pravila so se naučili že pred leti, ko so prišli v hišo h Kleč: nikoli ne smeš gledati, predvsem pa ne smeš videti.
Obrnila se je na hrbet in lenobno čakala, da bi ogenj še nekoliko ogrel vodo. Ko je začutila, da se ji je koža dovolj zmehčala, je segla po zvončku.
Evardis je prinesla dva vrča z oljem in lužino ter zamešala rumenkasto kremo. Ko je bilo milo pripravljeno, je zlezla iz kadi in mirno stala, da ji je Evardis milila hrbet, sama pa si je namilila prsi in pazduhe.
Ko jo je Evardis začela drgniti po hrbtu, je nagnila glavo, zavila z očmi in se ugriznila v ustnice, končno pa skomignila in se živčno zahihitala.
»Reci Otepu, naj pride,« je ukazala, ne da bi še kaj pomišljala.
Evardis je presenečeno pogledala, nato pa odšla izpolnit naročilo.
Vrnila se je vedra in v pričakovanju, za njo Otep, ki ni dvignil pogleda od tal.
»Zdrgni mi hrbet.«
Otep se je zazrl v Evardis, ne da bi razumel.
Ta mu je s hudomušnostjo podala ksistron, ob jeznem pogledu gospodarice pa je ponižno odvrnila pogled in se zganila, da bi šla.
»Kam pa?« je vprašala ostro. »Ti pa že začni, rekla sem, da mi zdrgni hrbet!«
Libijec jo je začel drgniti, vendar tako, da se je z drugo roko ni dotaknil.
»To se ne dela tako,« je rekla Lizida. »Evardis, pokaži mu!«
Sužnja je prijela ksistron z desnico. S palcem in kazalcem levice je napela njeno kožo, postrani pomikala dlan po njenem telesu, kakor hodi rak, in drgnila napeto kožo.
Otep je bil zgrožen. Ko je začel drgniti, je Lizida stopila na marmornato klopco poleg kadi.
»Sleci se, da si ne zmočiš oblačil,« mu je ukazala, zdaj enako visoka kakor on.
Libijec si je prvič drznil pogledati njen obraz, ki je bil obrnjen proč.
Je gospodarica opita?
Obrnila je glavo in ga opazovala, medtem pa se molče gladila po dojki.
Medtem ko se je s sklonjeno glavo slačil, je morala potlačiti smeh. Njegova vznemirjenost jo je zabavala. Zdelo se je, da bo bruhnil v jok. Spraševala se je, koliko je star. Trideset? Lizida se je z odkritim odobravanjem zazrla vanj. Kako krepak! Nedvomno lep primerek. Bila je zadovoljna z njim. Gladka temna koža, brez brazgotin in vžganih znamenj, mišice izrazite, roke krepke, noge ravne. Suh, toda skladnega telesa in lepega obraza. Kaj neki je bil tam, v svoji domovini?
Končno je odložil oblačilo in ji začel drgniti hrbet v višini lopatic. Zdelo se je, da se je omejil le na to. Niže ni šel. Pokazala mu je na boke.
»Drgni tukaj. Takoj!«
Drgnil je od zgoraj navzdol, hotela pa je, naj vleče ksistron v vodoravni smeri. Moral se je nagniti. Lizida se je pritožila, da je Evardis na kožo nanesla premalo smegme. Ko pa se je dekle zganilo, da bi jo ponovno namilila, jo je ustavila:
»Pusti njemu.«
Tokrat je Evardis zardela in podala vrč Libijcu, ne da bi odmaknila oči od dna kadi.
Lizida se je namrdnila in ji naročila, naj prinese hladno vodo.
Ko jo je Otep milil okrog pasu, se je počasi obračala, dokler ni bila obrnjena k njemu z rožnatima, napetima bradavičkama.
»Tukaj me namili,« je pokazala.
Ko je črnec gladil polne, jedre, voljne namiljene prsi, ki so mu polzele izpod dlani, ga je spreletavala vročina, ob kateri se mu je zdelo, da se mu bodo stopila ušesa, in usta je imel polna sline.
Ujet med sramežljivostjo in slo bi hotel zapreti oči, vendar si tudi tega ni drznil. Gospodarica bi to lahko razumela kot nepokorščino. Oj, pri Amonu!, saj bo opazila, kaj se dogaja ...
Evardis je ponovno prinesla vodo in videla, da Otep masira obe dojki, in je hotela z obraza gospodarice razbrati pojasnilo, vendar pa ni mogla dvigniti pogleda, ki je ostal prikovan na tistem velikem, črnem, čudovitem, ponosnem falosu.
Lizida se je obrnila, položila komolce Otepu na rame in naročila, naj ji še malo namili hrbet. Libijec je moral seči okrog nje, hkrati pa se ukriviti, da se ne bi dotaknil njenih stegen z glavičem falosa.
Zdaj se je Lizida, s komolci še vedno oprta ob črnca, zmagoslavno nasmehnila Evardis.
»Pojdi,« je rekla, »počakaj, da te pokličem!«
Ko je ostala sama z zgroženim Otepom, je ukleščila njegov ud med stegna, ob čemer je Afričanu ušel vzdih. Ukazala je, naj leže na tla. Oh, pri Amonu!, kaj, če izve suma ...!
Lizida ga je okobalila s hrbtom proti njemu. Že po kratkem kalipigijskem galopu je Libijec izbruhnil. Lizida ga je sprejela nasmehljana in z izurjeno usklajenostjo. Zavzdihnil je in se spomnil na razbeljene grude egiptovske zemlje, ki nabrekajo ob prvih valčkih Nilove poplave.
»Dobro, Otep,« je rekla, že na nogah in ponovno gospodarica. »Želela sem videti, kdo je mož, ki me varuje. Pokliči Evardis, da me oplakne, pojdi.«
Pogosto kupljeno skupaj
Mladinska knjiga, Emka.si
www.emka.si

Trda
Ostali so si ogledali tudi ...
Najbolj prodajano v tem trenutku!
Najbolj prodajane, brane in aktualne knjige ta trenutek, slovenske in angleške: romani, priročniki, vodniki, potopisi, poezija, slikanice, pravljice, kartonke, uganke, stripi, otroške knjige … Novosti in uspešnice na enem mestu. V spletni knjigarni www.emka.si!
Vezava: Trda
Vezava: Broširana z zavihki
Več kot pol milijona knjig
Največja ponudba slovenskih in tujih knjig na enem mestu.
Enostaven nakup
Do izbranega le z nekaj kliki na spletu ali v eni od več kot 50 knjigarn.
Strokoven nasvet
Pred nakupom nas pokličite za nasvet ali se oglasite v knjigarni.
Vse za šolo
Nagrajena izobraževalna gradiva in kakovostne potrebščine.
Celovita ponudba za dom in pisarno
Vrhunski izdelki priznanih blagovnih znamk.
Brezplačna dostava
Brezplačna dostava za vsa naročila nad 59 € (za šolske pakete nad 140 €)
Knjigarne
Zaloga
×Osveženo 26.03.2023 10:09
Slovenska cesta 29, 1000 Ljubljana
E-naslovSpletna knjigarna: info@emka.si, Mladinska knjiga Založba: info@mladinska-knjiga.si
Kontakt01 241 30 00
Brezplačna številka080 12 05
Prijava na e-novice
© 2026 Mladinska knjiga. Vse pravice pridržane.
- Ko izberete elemente, se celotna stran osveži.
- Odpre se v novem oknu.





